Življenje in tehnika, 10-2006 – Joc Triglav: 150 let od določitve imena Mount Everest - v treh delih
Z velikim meridianskim lokom na vrh sveta
Letos mineva 150 let od določitve imena Mount Everest. Znanstvena pot do odkritja najvišje gore na svetu je bila vsaj enako zahtevna in zapletena kot za vse tiste, ki so se trudili ali celo dejansko uspeli priplezati na njen vrh. Za oba dosežka se je bilo treba spopasti z izjemnimi ovirami — fizičnimi, psihološkimi, organizacijskimi, političnimi, tehnološkimi in drugimi —, ki so se pogosto zdele nepremagljive. Zgodba o Mount Everestu je zato najprej zgodba o njegovem odkritju, ki si s podvigi geodetov zaradi svoje izjemnosti zasluži, da jo pobliže spozna širša javnost. Pričujoči članek je skromen poskus v tej smeri.Joc Triglav
Najvišja gora sveta Mount Everest je dobila ime po geodetu Georgeu Everestu, a njeno ime (ever-rest – »večni počitek«, eve-rest – »večerni počitek«) se naključno pomensko lepo dopolnjuje s tibetanskim imenom Čomolungma – »boginja, mati neba«, in nepalskim imenom Sagarmatha – »čelo na nebu«. (Vir: internet)
George Leigh Mallory, znameniti britanski alpinist z začetka 20. stoletja, je leta 1923 na vztrajna vprašanja novinarjev, zakaj sploh plezati na vrh Mount Everesta, preprosto odgovoril: »Ker je tam.« Zakaj je tam ali zakaj se tako imenuje, sta alpinistom sicer manj pomembni vprašanji, a odgovori nanju so kljub temu zelo zanimivi. Vrh najvišjega gorstva na svetu dolguje svojo veličastno višino tektonski aktivnosti, nepredstavljivo močni geološki sili, ki premika mase tektonskih plošč. Ta sila nenehno potiska Indijo proti severu in jo spodriva pod azijsko celino, ob tem pa postopoma potiska Himalajo navzgor. To dviganje se sicer odraža le v milimetrih na letni ravni, a v dolgi zgodovini našega planeta je tako nastala visoka nagrbančena veriga grebenov, od katerih jih je kar 20 višjih od katere koli druge najvišje gore kjer koli na svetu.
Himalaja je približno 3200 km dolga azijska geografska ločnica, ki določa indijsko podcelino, prestreza oblake ter razmejuje podnebne cone, ljudstva in njihov način življenja. S preprečevanjem vstopa monsunom južne Azije zapira notranjo Azijo v sušno podnebje izjemnih temperaturnih ekstremov, ki dopušča v glavnem le redka drevesa in pastirsko živinorejo, medtem ko so južna pobočja Himalaje bogato porasla z gozdovi in kmetijskimi kulturami. Himalaja »podpira« Tibetansko planoto, od koder v Indijski ocean in v Kitajsko morje tečejo proti jugu in vzhodu reke, ki so med največjimi na svetu in je od njih življenjsko odvisna polovica svetovnega prebivalstva.
Sredi teh visokih gora se dviga vrh, ki ga poznamo pod imenom Mount Everest. Čeprav je tam od nekdaj, je za zunanji svet dolgo časa ostal skorajda neopažen. Raziskovalci so ga ob obilici drugih očitnejših izzivov neznanih svetov pustili pri miru. Tudi geodetom in kartografom je bila gora neznana vse do sredine 19. stoletja. Potem pa je leta 1856 glas o najbrž najvišji gori sveta hitro obšel svet s svojimi natančno izmerjenimi geografskimi koordinatami, nadmorsko višino in predlaganim lahko prepoznavnim imenom.
IZZIV
S planot severne Indije se zdi Himalaja kot dolg nazobčan greben zasneženih vrhov, narisanih na obzorje. Pogled od blizu razkriva mnogo bolj zapleteno podobo. Navidezno enoten greben Himalaje se raztegne v globino slabih 500 km zaporednih grebenov, ki so postavljeni tako, da so najvišji vrhovi najbolj oddaljeni in se pogosto zdijo celo nižji od bližnjih visokih vrhov. V resnici je treba že za dostop s planot severne Indije do vznožja Mount Everesta v težkih naravnih razmerah premagati številne vzpone in spuste. Kot da bi se Himalaja hotela otresti obiskovalcev. Do 19. stoletja so si dejansko le redki upali zmotiti njen mir. Ime Him-alaya za ljudstva na indijski strani pomeni »dom snega«. Imenovali so jo tudi »dom bogov«, kjer je vladal bog Šiva in kamor so se občasno podali le posamezni asketski romarji. Tudi za tibetanske budiste je bila Himalaja »lamsko svetišče snega«. V svetost teh oddaljenih visokih vrhov so tako verjela ljudstva na obeh straneh Himalaje, zato je bil tja dostop za tujce oz. nevernike prepovedan. Nepal, katerega ozemlje obsega osrednji del Himalaje, je tako prepovedoval dostop do Himalaje z južne strani od leta 1815 vse do leta 1945. Tudi Tibet, že sicer znan kot »prepovedana dežela« za tujce, je prepovedoval dostop s severne strani skoraj enako dolgo. Celo stoletje so bili tako dostopni le zunanji robovi tega gorstva. Razlog prepovedi je bil politične narave, v svojem bistvu pa je bil posledica kulturnih razlik in je temeljil na prepričanju, da bodo tujci s svojim nespoštljivim vdiranjem v sveto tišino visokih vrhov zagotovo prinesli nesrečo. Tujce pa je ravno ta mistična skrivnostnost teh za domačine svetih krajev vedno bolj in neustavljivo privlačila.
ZGODNJA RAZISKOVANJA IN ODKRITJA
Obdobje velikih geografskih raziskovanj in odkritij v 19. stoletju je bilo vzpodbujano predvsem z osvajalskim duhom politike in gospodarstva tedanjega razvitega sveta, v katerem pa se je občasno uspelo prebiti v ospredje tudi znanstvenemu raziskovanju. Znanost kot dodatek raziskovanju je za opis naravnega okolja zahtevala racionalnost ter sistematično ugotavljanje obsega in kakovosti raziskovanih naravnih danosti in lastnosti, ni pa se vedno preprosto razločevala od bolj grobih in neposrednih metod osvajanja in izkoriščanja. Značilno med takšnimi znanstvenimi dejavnostmi je bilo merjenje in kartiranje manj znanih območij našega planeta, tj. tistih območij terrae incognitae, ki so tako zanimala in privlačila raziskovalce v 19. stoletju. Vključno s polarnimi območji ter notranjimi deželami Afrike, Avstralije in Arabije je bila Himalaja eden takšnih velikih raziskovalnih in znanstvenih izzivov.
Kartografski prikaz Indije iz leta 1785 (levo) in 1857 (desno) nazorno kaže širjenje angleške nadvlade v Indiji. Znotraj omenjenega časovnega obdobja je potekala tudi velika trigonometrična izmera Indije. (Vir: internet)
Jezuitski misijonarji so dosegli Tibet iz Kašmirja in zahodnega dela Himalaje v zgodnjem 18. stoletju, odposlanci britanske Vzhodnoindijske družbe iz Bengalije so storili podobno skozi Butan šele ob koncu istega stoletja. Vendar so jih gore same komajda zanimale. Karte iz tistega časa, kot je npr. tista, ki jo je leta 1733 izdelal kartograf francoskega kralja Jean Baptiste d’Anville, prikazujejo »snežno gorstvo« preprosto kot en sam greben neznane višine.
Lord Robert Clive iz Vzhodnoindijske družbe je leta 1767 ustanovil kartografsko agencijo Bengal Surveys pod vodstvom vojaškega geodeta majorja Jamesa Rennela. Iz nje se je razvila današnja indijska generalna geodetska služba Survey of India, ustanovitev agencije pa je začetek sistematične izdelave kart indijske podceline. Prvi razmislek o tem, da bi Himalaja lahko bila »med najvišjimi gorovji starega sveta«, je podal prav James Rennel, ki je leta 1770 po nalogu britanske osvajalske oblasti izvajal geodetske meritve v smeri iz Bengalije proti goram Himalaje. V tistem času so za najvišje gorovje sveta veljali Andi v južni Ameriki, medtem ko je za najvišji vrh »starega sveta« veljal Pico de Teide na kanarskem otoku Tenerife. Ker je bilo nadmorske višine težko natančno meriti, še zlasti z morja, je bila nadmorska višina vrha Pico de Teide glede na danes veljavno izmerjeno višino 3718 m precenjena kar za več tisoč čevljev.
Leta 1784 je Sir William Jones, vsestransko izjemno razgledan sodnik iz Kalkute in eden največjih umov tedanje Indije, šel še korak dlje kot Rennel in razglasil, da je Himalaja najvišje gorovje na vsem svetu, višje tudi od Andov. Jones je bil v stiku z dvema raziskovalcema, ki sta vstopila v Tibet, in iz njunih podatkov je sklepal, da so najvišji vrhovi Himalaje mnogo bolj oddaljeni, kot so menili dotlej. Z geodetskimi meritvami z bregov reke Ganges proti enemu od himalajskih vrhov v Butanu je potrdil domneve o oddaljenosti in izračunal, da so himalajski vrhovi višji od 6100 m, kot je bila tedaj najvišje izmerjena nadmorska višina v Andih. Ker pa svojih trditev ni mogel dokazati z zadostno zanesljivostjo, so jih takratni vrhunski znanstveniki razvitega sveta zavrnili kot »eno od pravljic iz dežele radž«. Prav tako sta bili zavrnjeni ideji o Himalaji kot gorstvu aktivnih vulkanov in o pokritosti Himalaje z velikimi ledeniki. Danes vemo, da je bila prva ideja zavrnjena upravičeno, medtem ko druga ustreza resnici.
Širjenju britanske oblasti čez planote severne Indije so vedno tesno sledili geodeti. Na severnem obzorju so se sproti razkrivali novi visoki oddaljeni vrhovi, ki so jih poskušali geodetsko izmeriti. Leta 1790 so z meritvami iz območja Bihar enemu izmed vrhov namerili več kot 26.000 čevljev (7925 m) nadmorske višine. Z nepalsko-indijske meje so geodeti leta 1810 poslali nova sporočila o izmerjenih nadmorskih višinah, ki presegajo 26.000 čevljev. Eno izmed njih se je nanašalo na goro z znanim lokalnim imenom Dhaulagiri. Leta 1816 je bil napisan obsežen članek na to temo, v katerem je podana »nedvomna izjava«, da nadmorska višina Himalaje »visoko presega« Ande. A vsa ta sporočila in trditve so bile v tedanjem znanstvenem svetu zaradi nezanesljivosti zavrnjene. Razdalje, s katerih so merili višinske kote do vrhov Himalaje, so bile preprosto prevelike in izmerjeni višinski koti premajhni (običajno le okoli 2° nad vodoravnico). Poleg tega so bili tiste čase dostopni instrumenti premalo natančni za takšne meritve, vprašljiva pa je bila tudi točnost določitve nadmorske višine točk, s katerih so izvajali meritve proti Himalaji. Šele v letih 1817 — 1820, ko so prvi geodeti priplezali do gora zahodno od nepalske meje in začeli najvišje vidne vrhove meriti z večje bližine, dokazov ni bilo več moč spregledati. Tako sta vojaška geodeta William Webb in John Hodgson priplezala do vrhov na višinah od 12 do 16 tisoč čevljev (3660—4880 m) v območju večnega snega in mogočnih ledenikov, a najvišji vidni vrhovi so bili še vedno visoko nad njima. Bližina vrhov je omogočala mnogo boljše razmere za geodetske meritve. Webb je tako v svoj zapisnik kotnih opazovanj zapisal, da je eden izmed gorskih velikanov pred njima »najvišja gora sveta, vsaj kolikor je njima znano«. Lokalno ime te gore je bilo Nanda Devi in naslednjih trideset let je ta gora veljala za najvišjo goro sveta (v sodobnem času velja, da je njena nadmorska višina 7817 m).
VELIKA TRIGONOMETRIČNA IZMERA INDIJE
Ironija je bila, da so geodetske tehnike, potrebne za natančno merjenje višin gora iz daljave, v tistem času že bile v uporabi na drugem koncu Indije, kjer je leta 1802 William Lambton začel svoj veliki podvig merjenja velikega meridianskega loka oz. velike trigonometrične izmere Indije. Ker je z meritvami začel ob morski obali v bližini astronomskega observatorija v Madrasu, katerega koordinate geografske dolžine in širine so bile natančno znane, je lahko določal geografske koordinate in nadmorske višine vseh naslednjih izmerjenih triangulacijskih točk z zelo veliko natančnostjo. S tem je nastajalo neprecenljivo osnovno ogrodje geodetsko natančno določenih točk, ki je drugim geodetom in kartografom služilo za kakovostno kartiranje različnih detajlnih lokalnih izmer. Veriga trikotnikov velike trigonometrične izmere, katerih oglišča so bile izmerjene triangulacijske točke, se je raztezala od juga Indije proti severu ter se po potrebi in možnostih večkrat razvejila proti vzhodu in zahodu, tako da so s trigonometrično izmero postopno prepredli Indijo podolgem in počez. Z veliko trigonometrično izmero je bila tako Indija prvič natančno izmerjena in definirana. Veliki meridianski lok pa je poleg svojega temeljnega namena zagotovil tudi možnosti za razkritje skrivnosti Himalaje in njenega najvišjega vrha, ki je postal v svetu znan pod imenom Mount Everest.
Pri tej zgodbi ne smemo pozabiti, da govorimo o času pred dvesto leti in o Indiji, od koder izvira beseda džungla (hind. jangal) za območja zunaj poseljenih krajev. V sušnem obdobju je peklensko vroče, »prepečena« vegetacija je polna bodljikavih rastlin in prepredena z velikimi pajčevinami, na katerih čakajo na svoj plen skoraj kot ptiči veliki pajki. To je bilo naravno okolje tigrov, slonov in številnih drugih živali, ki jih človek v divjini niti po naključju ne sreča rad. V deževnem monsunskem obdobju je še slabše. Suhe struge vodotokov se napolnijo, vegetacija se močno razraste, poti postanejo neprehodne in zrak se gosto napolni s komarji in drugim nadležnim mrčesom. Če je le mogoče, se v takem času divjine vsi izogibajo. Med redkimi, ki tega pravila niso upoštevali, so bili geodeti. Ne, ker bi si to želeli, temveč zato, ker drugače preprosto ni šlo.
Zgolj za ilustracijo, s kakšnimi podnebnimi razmerami so geodeti imeli opravka, uporabimo nekaj podatkov iz zapiskov Georgea Everesta iz leta 1819, ko je svoje prvo leto meritev kot geodet preživljal »krst« pri veliki trigonometrični izmeri. Njegova geodetska ekipa je s pomočniki, figuranti, signalisti, sekači in spremstvom štela okoli 150 ljudi, opremo pa je tovorila na slonih in konjih. Meritve so izvajali na območju Hyderabada, kjer se skozi najgostejšo džunglo proti oceanu stekata reki Kistna in Godavari. Meritve je bilo zaradi odlične vidljivosti treba izvajati sredi leta, med monsunskim obdobjem in neposredno po njem, saj le takrat ni bilo prahu in pregretega zraka, ki sta sicer ovirala oz. onemogočala geodetske meritve.
Triangulacijske točke, med katerimi so merili kote, so bile po trideset, petdeset ali več kilometrov narazen. Sekači so utirali pot skozi džunglo in temeljito »čistili« vizure med posameznimi točkami. To je bilo izjemno naporno, a nujno delo, ki je omogočilo signalistom, da so geodetom vidno označili mesta, kjer so postavili točke z zastavami na trdnih visokih stebrih. Proti takim točkam so potem geodeti s teodolitom merili kote in tako določali njihove položaje. Posamezne skupine v ekipi so na teh velikih razdaljah med seboj komunicirale z dogovorjenimi vidnimi signali. Med delom so morali prečkati divje deroče reke, a mostov sredi džungle seveda ni bilo. Včasih je bilo treba prehoditi tudi več kot 50 km ob bregu reke, da so našli primerno mesto za prečkanje. Tako so npr. Kistno, eno največjih indijskih rek, prečkali v majhnih pletenih krožnih košarah iz ratana, oblečenih v usnje. Ker je bilo treba košare po vsakem prečkanju popravljati, je vse skupaj navadno trajalo ves dan. Takšne košare so še danes v uporabi v številnih predelih Indije, v tistih časih pa so bile po potrebi tudi del opreme geodetov. Med delom so ekipo pogosto močili močni nalivi z nevihtami, pred katerimi so se za silo branili s sproti izdelanimi improviziranimi bivaki iz vej in listja. V takšnem okolju so člani ekipe obolevali za malarijo in tifusom, kar je večini pustilo trajne hude zdravstvene posledice, za številne može pa je bila bolezen usodna. Zdravstvene razmere so se naglo tako poslabšale, da so se morali nujno vrniti v Hyderabad, sicer najbrž nihče ne bi preživel. Everest je v svoj dnevnik zapisal »… Zdi se, kot da bi se v jezi vzdignil še zadnji duh džungle, da bi kaznoval predrznost mož, ki so si drznili kršiti njen mir. … Ostane nam samo, da se čim hitreje vrnemo … uničeni in pohabljeni, skoraj dvesto milj nazaj«. Skoraj tri tedne je trajala njihova pot do Hyderabada, petnajst mož je na poti umrlo, preživeli pa so po besedah Everesta »bili le še toliko podobni ljudem, do so bili videti kot gruča trupel, ki so jih pravkar izkopali iz grobov.«
Tako se je končala prva sezona geodetskih meritev Georgea Everesta v Indiji. Žal sezona ni bila nič izjemnega, geodeti v prejšnjih letih so doživeli podobne preizkušnje, v naslednjih pa so jih čakale še hujše katastrofe in še mnogo več izgubljenih življenj.