Večer/Bonbon - Zvezdana Bercko: Ni vreden svojih prednikov, kdor ne skuša biti boljši od njih.
Mnogi plezalci iščejo detajle, ki od človeka zahtevajo vse, kjer izgovori o užitku odpadejo, kjer vsak trenutek čakaš, kdaj se boš znašel nekaj desetin ali stotin metrov niže. Če ne bi stremeli za nedosegljivimi cilji, še dosegljivih ne bi dosegli.
To so besede Klementa Juga, slovenske ga filozofa, pisatelja in enega od začetnikov slovenskega alpinizma. Kmalu bo minilo sto let, odkar jih je zapisal. V naslednjih desetletjih so slovenski alpinisti preplezali mnoge smeri, ki so bile za Juga nedosegljive. Še zlasti Himalaja je bila želja in cilj generacij naših plezalcev, a je bila dolgo nedostopna.
Ne samo zaradi oddaljenosti. "Prve vzpone na najvišje vrhove sveta smo Slovenci zamudili, zato smo toliko bolj pohiteli s prvenstvenimi smermi po stenah osemtisočakov. Vrhunski alpinisti so s svojimi vzponi kronali prizadevanja slovenskega alpinizma za mesto med najpomembnejšimi himalajskimi nacijami," je ob odprtju razstave Mogočne stene v Gorenjskem muzeju v Kranju dejal Tone Škarja, načelnik komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije in legendarni vodja naših alpinističnih odprav.
Razstava, ki sta jo postavili Jelena Justin in mag. Monika Rogelj in je v kranjski mestni hiši na ogled še do 9. septembra, je začela zoreti pred dvema letoma, ko so v Kranju postavili spomenik legendi slovenskega alpinizma Nejcu Zaplotniku in ob tem priložnostno razstavo. "Že takrat sva se odločili, da bova leta 2013, ko mineva 30 let od njegove tragične smrti, nadgradili tedanjo razstavo z nečim novim, da bova šli korak dlje. Nejc Zaplotnik je bil vrhunski alpinist svojega časa, zato sva sklenili, da se nanj spomnimo s kronološkim pregledom vrhunskih slovenskih uspehov v Himalaji," pravi Jelena Justin. "Idejo, da bi predstavili vse prvenstvene smeri, sva zelo hitro opustili, kajti teh smeri je enostavno preveč. Vendar, med njimi je veliko res izjemnih. Izbrali sva vrhunske uspehe, ki niso odmevali le v domačih krogih, temveč tudi v mednarodnem svetu. V večini primerov gre za smeri, ki so nakazovale spremembe v načinu plezanja in dojemanja himalajizma; od klasičnega ekspedicijskega plezanja, alpskega sloga, solo vzponov do tako imenovanih single push vzponov v enem dnevu."
Avtorici razstave sta sicer sklenili, da bo 20 največje število predstavljenih dosežkov, a izbor je bil težji, kot sta pričakovali. Na koncu sta pristali pri 21 vrhunskih uspehih. "Prva odprava, o kateri pripoveduje razstava, je Makalu leta 1975, ko je bila preplezana prvenstvena smer v njegovi južni steni ni, takrat šele tretja preplezana stena v Himalaji. Odprava je bila mejnik v slovenskem alpinizmu, z njo smo stopili ob bok državam z razvito himalajsko tradicijo. Obenem je bil Makalu mejnik tudi zato, ker je vrhunskim slovenskim alpinistom postregel z novim izzivom: preplezati najvišje gore sveta, po možnosti po prvenstvenih smereh. Razstavo zaključujeva z letom 2011 in vzponom ženske naveze v grozeči Diamirski steni Nanga Parbata. Med tema dvema odpravama jih je predstavljenih še 19. "Med njimi seveda tudi prvenstvena smer na Everest po zahodnem grebenu leta 1979, dosežen rob južne stene Lotseja leta 1981 in verjetno največja odisejada v vsej himalajski zgodovini, dvoinpoltedenski vzpon in sestop naveze Belak-Berčič-Tratnik po južni steni Daulagirija istega leta, Anapurna kot še zadnji, štirinajsti "slovenski" osemtisočak leta 1995, Karničarjevo smučanje z vrha Everesta leta 2000 in vseh pet vzponov, za katere so slovenski alpinisti dobili zlate cepine, najbolj prestižne mednarodne nagrade za najboljši vzpon preteklega leta.
"Slovenska himalajska zgodovina je zgodovina veličastnih uspehov in velikih tragedij. Slovenski alpinisti so v Himalaji, ki je bila in ostaja 'arena' za vrhunske dosežke v alpinizmu, s svojo predanostjo odkrivanju nekoristnega sveta, s plezanjem v svetu smrti, z nečloveškimi napori, včasih tudi s prestopanjem meja mogočega, popeljali Slovenijo med velikane svetovnega alpinizma," sklene Jelena Justin.
Tone Škarja trenutno sliko našega himalajizma opisuje takole: "Nekaj je klasičnih vzponov na osemtisočake, predvsem komercialno bolj eksploatirane (Everest, Čo Oju, Manaslu), veliko pa tehnično zahtevnih vzponov na - v himalajskem smislu - nekaj nižje vrhove, šest- in sedemtisočake. Upam, da bodo novi pristopi v organizaciji usmerili vsaj nekaj teh resničnih mojstrov navpičnega granita in strmega ledu še v 'zadnje' probleme sten. Vedno je nekaj, kar je mogoče razglašati za vprašanja prihodnosti, kar je glavno mamilo za tiste, ki hočejo več."
Tekst: Zvezdana Bercko
Fotografije: Cene Berčič, Janez Dovžan, Boris Lorenčič