Večer, Potovanja - Janez Mihovec: Turno smučanje je preprosto krasna stvar in pika.
Tako je lepo, da bi preprosto težko bilo lepše. Vendar pa ima kot vsaka dobra stvar tudi nekaj značilnosti, ki zadevo postavijo v čudno luč. Recimo to, da ves dan hodiš v klanec, zato da potem smučaš pol ure. Pa to, da je turno smučanje precej naporna stvar, ki zahteva dobro znanje smučanja, in da je mogoče precej bolj udobno smučati na urejenih smučiščih. Pa da se smuča po celcu, na urejenih smučiščih pa se smuča po lepo urejeni snežni podlagi. Pa da ti nihče ne postavlja pravil, ampak si pravila postavljaš sam in greš tja, kamor želiš le sam.
Vse te dileme postanejo preteklost, ko se naredi prelepo zimsko jutro in se ve, da je v gorah obilica snega. Takrat turni smučarji vstanemo tako zgodaj, da se ponočnjaki takrat šele odpravljajo spat. Mraz je, običajno še piha vsaj nekaj vetra in človek je neprespan. Izbrati je treba le pravi vrh in takrat se tisto pravo uživanje začne. Pokljuka in vrhovi nad njo so pravzaprav idealni. Nekaj sto metrov stran od Šport Hotela se usmeriš na markirano pot na planino Javornik in vzpon se začne. Po pol ure hoje se pred nami odpre širna planina in podoba skorajda ne bi mogla biti lepša: nad številnimi stanovi se dviga venec gora, tja od Viševnika pa do Debele peči. Na drugi strani se začne tisti pravi vzpon. Pot postaja vedno bolj strma in po uri hoda se pred nami pojavi Blejska koča na planini Lipanca.
Takrat smo šele na polovici poti. Gost smrekov gozd zamenjajo macesni. Usmerimo se proti vzhodu in se zlagoma ponovno dvigamo. Tik pred sedlom, kjer se odcepi pot proti Debeli peči, na višini 1844 metrov zavijemo na planino Brda.
Tu se izvijemo iz redkega gozda, saj se dvignemo nad gozdno mejo. Pred nami je v daljavi sedlo Lipanska vrata. Na levi je Lipanski vrh, na desni pa zaobljeno pleče Brda, ki ima 2009 metrov višine. Vsa pokrajina je lepo zalita. Globoko pod nami je ostala Lipanca, lepo se vidi tudi planina Javornik, za njo pa Spodnje bohinjske gore. Vzpon na Lipanska vrata je preprosto presenečenje za vsakogar, ki se prvič potepa po teh krajih. S sedla se namreč odpre pogled na osrednje Julijske Alpe. Triglav in Rjavina sta kot na dlani, globoko pod njima pa orjaško brezno doline Krma. Pogled ne bi mogel biti lepši. S sedla se je treba obrniti ostro na desno in do vrha Brda je le še dvesto metrov višinske razlike. Pol ure hoda in končno smo na vrhu. Ob lepem dnevu je pokrajina prav neverjetno lepa. Zasnežene gore v vseh smereh, pod nami macesnovi gozdovi in okoli nas kavke, ki prosjačijo za grižljaj.
Sedaj pa pride še tisto najlepše. Na noge si nataknemo smuči, na hrbte nahrbtnike in na glave čelade. Zategnemo si pasove na palicah in pripravljeni smo. Spočetka bolj previdno. Zavoj na levo, pa previdno zavoj na desno in tako naprej. Po nekaj zavojih smo vsak posebej in vsi skupaj v pravem elementu. Kakovost snega se običajno spreminja. Kloža na vrhu se spremeni v pomrznjen sneg, ta v sneg, ki je že popustil, in ta končno v južni sneg. Ob vstopu na območje pod gozdno mejo je treba biti še posebno pazljiv. Drevesa zahtevajo previdno vožnjo in neprestano izbiranje prehodov.
Pod Lipanco pa je nujna še dodatna opreznost, saj se smuča po gozdni poti in je treba paziti na planince, ki se še vzpenjajo po ozki stezi. Polovico dneva smo porabili za vzpon in smučanje se že po dobre pol ure konča na planini Javornik. Od tu je potrebna še ura hoda, da se po idilični pokrajini sprehodimo do avtomobilov. Smučanja je bilo le za drobec celodnevnega potepanja. Vendar pa je pokrajina ena sama idila in prava paša za oči.
Užitkarja se martinčkata na soncu. (Janez Mihovec)
Zadosti lepote torej, da se nekako preživi delovni teden, ki je pred nami, in dovolj materiala, da se človek pohvali pred pisarniškimi molji ter jim pokaže od sonca in vetra zagorelo polt in nasmejan obraz.
Janez Mihovec