NeDelo - Mateja Gruden: Desetčlanska raziskovalno-alpinistična ekipa društva Freeapproved je aprila letos prebila 16 dni na dotlej slabo raziskanem območju na skrajnem zahodu Aljaske
»Za pustolovščino je ključno, da ne poznaš vseh odgovorov na vprašanja, ki jih poraja neznano, in tudi ni nujno, da jih boš dobil. Če o nečem veš vse, potem tisto le izvajaš,« razmišlja Anže Čokl, alpinist, vodja nedavne raziskovalno-alpinistične odprave ljubljanskega športnega društva Freeapproved na skrajni zahod Aljaske. Desetčlanska ekipa se je aprila za dobra dva tedna osamila sredi snega in ledu, tam, kamor »nihče nikoli ne gre«, kakor je vzkliknil eden od dveh pilotov, ki sta jih iz mesteca Talkeetne prepeljala na sredo neskončne beline.
Pristali so na 1536 metrov visokem ledeniku, tedaj še neimenovanem (zdaj: Freeapproved), dobrih dvesto kilometrov proč od civilizacije, sredi gorovja Revelation (v prevodu: razodetje; bržkone ime z razlogom ...). »V ospredju odprave je bil vseskozi pustolovski, raziskovalni duh, športno-alpinistični cilji niso bili ključnega pomena,« razlaga Anže, ki je bil pred Aljasko že na dveh raziskovalno-alpinističnih odpravah v odročne, neobljudene gore: leta 2008 na meji med Kitajsko in Kirgizistanom, tri leta prej na skrajnem zahodu Kitajske. »Ne želimo hoditi tja, kjer je bilo že na tisoče ljudi, ne glede na to, kako visoke in zahtevne so stene. Prvinskost območja pretehta.«
Pogovarjali smo se z Anžetom, ki je bil vodja odprave in je tudi izbral njen cilj, ter Urbanom Igličem, s 24 leti najmlajšim v ekipi. »Vesel sem, da so me povabili zraven, saj se nas je zbrala deseterica, ki se med sabo resnično dobro razume,« pravi Urban, študent medicine, ki je na Aljaski prevzel vlogo zdravnika odprave.
Aurora Polaris
»Pri sestavi ekipe mi je ključen značaj. Vse, s katerimi smo bili na Aljaski, sem spoznal dovolj dobro, da sem vedel, da si lahko zaupamo. Ko si na tako osamljenem kraju, z natrgano vezjo s civilizacijo, je to izjemno pomembno. Če bi se kaj zapletlo, ne bi mogel preprosto spakirati in oditi. Že pred odhodom smo sicer jasno opredelili, kdo je pristojen za ključne skupne odločitve, recimo ob morebitni nezgodi, bili smo torej skupina, drug drugemu v pomoč, a vsakodnevne odločitve in cilji je vsakdo sprejemal in izbiral sam,« razlaga 30-letni Anže, ki je bil na odpravi tudi snemalec – kakor na dosedanjih je bil tudi na tej eden od ciljev posneti film: Aurora Polaris je v nastajanju, premiera približno uro dolgega dokumentarnega gorniškega filma v njegovi režiji (koncept in montaža Boštjan Virc) pa bo predvidoma 21. novembra v ljubljanskem Cankarjevem domu. (Po kitajsko-kirgizistanski odpravi je nastal film Špaltna Ekspres, po kitajski Kraljestvo oblakov.)
Pa cilj? Kako odkriti komajda znano? Anže: »Brskal sem po internetu, bral reportaže, še zlasti v ugledni alpinistični reviji American Alpine Journal, in ... našel cilj. Za to območje ni bilo na voljo fotografij, lahko sem si pomagal le z reliefnimi kartami in orisom pogorja, zvedeli smo, iz kakšne kamnine je, da smo se lahko približno pripravili na to, kaj nas čaka. Je bil pa cilj zadetek v polno. Lahko bi bilo tudi drugače in bi v športnem smislu dosegli veliko manj. Tako tudi sam nisem imel konkretnih ciljev, saj jih niti nisem mogel imeti. S seboj sem imel plezalno opremo, smuči in padalo. Želel sem se vzpeti na kak neosvojen vrh, splezati kakšno novo smer ...«
Krpelj nikar!
Izkazalo se je, da je izbrani košček zemlje, kjer so se utaborili za 16 dni (po dva v enem šotoru, so si pa iz snežnih kock sezidali še skupen, zavetrn prostor), ponujal obilje fantastičnih možnosti, saj so bili okoli njih sami prvinski cilji, deviški vrhovi in grebeni, se nasmehne Anže. Tako so kot prvopristopniki osvojili enajst vrhov in opravili številne druge ture, navzlic povečini oblačnemu vremenu. Vsakdo je svoje cilje prilagodil svojim sposobnostim, najvišje so stopili 2709 metrov visoko. S seboj so imeli plezalno opremo, (turne) smuči, Anže padalo za spust z vrhov (speedflying), Urban, recimo, krplje ... »Ja, midva z Duletom (Dušan Huč, op. p.), sva bila tista bumbarja, ki sva bila edina brez smuči in sva krpljala osem kilometrov gor in dol po ledeniku! Medtem ko so drugi lepo vijugali navzdol, sva midva sestopala kot ostržka! Mislim, da bodo smuči na naslednji odpravi prve pripravljene za na pot!« se na široko nasmeji Urban, ki v prihodnjih dneh znova odhaja zdoma: s prijateljem gresta s kombijem čez Kavkaz do Irana, pove.
Kakor so si plezalne in druge cilje lahko izbirali in jih spoznavali šele na odpravi, tudi za izbrani ledenik niso mogli biti povsem gotovi, ali se bodo lahko utaborili na njem. Letos je bila količina snega na tem koncu Aljaske menda rekordna, povesta Anže in Urban; če bi ga bilo rekordno malo, na primer, ledenik ne bi bil dovolj prekrit s snegom in na njem ne bi bilo mogoče pristati z letalom. Zato je Anže za bazni tabor predvidel tri možnosti. No, že prva bi bila lahko definicija izraza srečno naključje ...
Aljaska je bila med Anžetovimi odpravami v prvinske gore doslej najbolj divja, pravi, »z vidika oddaljenosti od civilizacije in zato z zelo okrnjenimi možnostmi, če bi se zgodila kakšna nesreča. Vedeli smo, da bo pomoč mogoča (tako kot naša vrnitev) samo po zraku, zaradi velikih razdalj in težko prehodnega terena. Če bi potrebovali pomoč, a slabo vreme ne bi dopuščalo letenja, bi se lahko zapletlo. To me je tudi najbolj skrbelo. Imeli smo dva satelitska telefona (nasploh smo imeli vso opremo dvojno) in lahko bi poklicali na pomoč, a kdaj bi bila ta mogoča, je drugo vprašanje. Sicer je na tem območju za takšne primere pristojna ameriška vojska. O stroških reševanja raje ne razmišljam ... Tako so nas že vnaprej opozorili, naj se ustrezno zavarujemo.«
Kdor zna, zna
V ekipi je bilo devet fantov in eno dekle. In kako je bilo njej? »No, meni se je zdelo, da se je imela super,« smeje se presodi Anže. Po starosti so bili razporejeni od 24 (Urban) do 43 let (Jani Rutar - Džani). Slednji je bil njihov neformalni kuhar, »saj je znal suho hrano iz vrečk (ta, ekspedicijska, je predstavljala okoli 70 odstotkov vse na odpravi, op. p.) odlično skombinirati s kakšnimi bolj svežimi sestavinami; meni še doma ne uspe pripraviti česa tako okusnega«, ga je pohvalil Urban, ki mu je bila ta »nezdrava hrana«, njegova edina razvada, doda, več kot pogodu.
»Včasih kdo pripomni: pa saj ste šli bolj na turistični izlet! Res se mogoče zdi tako, ker je bilo super in smo prišli vsi celi nazaj,« se nasmehne Anže. Vseeno so zalite ledeniške razpoke zahtevale previdnost in navezovanje, pa vršne opasti, seraki ... »Če se imamo dobro, če se zafrkavamo, to nikakor ne pomeni, da se odprave in vzponov nismo lotevali z vso potrebno resnostjo. O vrhunskem alpinizmu na Aljaski seveda ne moremo govoriti. A saj nismo šli zato tja. Svetovni alpinizem se razvija v smeri izjemno težkih tehničnih smeri na vedno višjih gorah. Naša odprava je bila seveda mala šola v primerjavi s tem,« razmišlja Anže, ki si tudi v prihodnje želi odprtih vprašanj pred odpravami. Za drugo leto načrtuje Butan. A podrobnosti raje zadrži zase.
Mateja Gruden