Franc Verbic: Bilo je septembra leta 1930, ko sva s tovarišem Igličem preplezala severno steno Kranjske Rinke, tedaj se nama je porodila želja osvojiti si vrh tudi od zahodne strani.

Ko sva steno opazovala z vrha dol, sva videla, da je njen zadnji del zelo strm, skoro navpičen; ker sva videla tudi dobro polovico ledenika med Rinko in Skuto, sva sklepala, da tudi njen spodnji del ne bo dosti boljši. Še enkrat sva v pozni jeseni tistega leta ogledovala steno z vrha Skute in določila vsaj približno možno smer v gornjem delu stene; zavedala pa sva se, da najine smeri vise v zraku, ker nama je bilo neznano, kakšna je stena v svojem spodnjem delu. Ta nama bo ostal uganka, ki jo bova rešila šele tedaj, ko bova stala pod njo. Dolgo časa sva molče strmela v steno, ki je, vsa ožarjena od popoldanskega sonca, kipela v nebo.

V nama pa je tedaj rasla nepopisna želja osvojiti si jo. Ta želja je postala sklep, ki sva ga 13. julija 1931 tudi uresničila. Bilo je pa takole: Maksu sem vselej prav rad prepuščal skrb, da nas je zjutraj pravočasno budil. Tisto jutro pa vem, da je stalo sonce že precej visoko, ko je Maks kar planil iz jaslic in me zbudil. Priznal bo, da kljub vsem prejšnjim slabim izkušnjam tokrat z menoj ni imel dosti posla. Zaskrbelo me je namreč, kako bo s časom, ker sva vedela, da naju do vstopa v steno čaka še lep kos poti. Hitro sva smuknila v svoje plezalne uniforme in že sva bila vsak pri svojem delu: Maks je izbiral kline in uredil vrv, jaz pa nahrbtnik in aneroid, o katerem sem bi prepričan, da se bo topot — zaradi lepega vremena dobro obnesel. Po zajtrku sva zbudila še Evico, ki naju je začudeno pogledala, ker sem ji prejšnji večer dejal, da bova še v temi odšla in zgodaj popoldne že zopet doma. Ko sva ji dopovedala, da bova vsaj ob treh popoldne na vrhu, in nama je obljubila, da se tam vidimo, smo si segli v roke in šest je bila ura, ko sva hitela mimo Šumanovega križa proti Savinjskemu sedlu.

V dobri uri sva na Jezerskem sedlu zapustila pot ter krenila po peščenih pobočjih pod severno steno Kranjske Rinke proti njenemu severozahodnemu grebenu. Po malem snežišču sva se še spustila navzdol in tako ob pol osmih zjutraj stopila na ledenik v kotlu med Rinko in Skuto. Tam sva vse nepotrebno breme odložila in se razgledovala, kako bi kar najceneje prišla do vstopa v steno. Da bi hodila v špranji med steno in ledenikom, ni kazalo, ker je bila veliko pregloboka in skale popolnoma gladke. Ob steni po snegu tudi nisva mogla, ker je bil prestrm; ni nama torej preostalo drugega, nego kar po sredi v serpentinah navzgor do prvih velikih razpok v ledeniku. Ko sva hotela že oditi, sva zaslišala doli na Vodinah neko vriskanje in klicanje. Ozrla sva se in zapazila večjo družbo turistov, ki naju je opozarjala, da sva zašla. Potolažila sva jih, da greva po bližnjici, jim želela srečno pot in izginila za robom.
V začetku nama je šlo kar dobro od rok in nog. Sneg je bil sicer zmrznjen, a ne prestrm, tako da sva v čevljih in brez cepina hitro napredovala. Tedaj sva računala, da bova v dobri uri že pri vstopu. Pa sva se temeljito urezala, kakor sva videla pozneje. Sneg je postajal vedno bolj strm; zato sem svetoval Maksu, ki je doslej s čevlji delal stopinje, naj jih koplje rajši s cepinom, da se ne bi preveč utrudil. Med tem, ko je on hitel sekati stopinje, sem jaz motril steno; kajti bila sva že tako visoko, da sva jo imela vso pred seboj.
Obrnjen proti njej sem takoj ugotovil, da v njeni levi polovici, ki je skoro navpična in popolnoma gladka, ne bova dosti opravila. Ozrl sem se v desni del stene in v njenem spodnjem kotu zapazil velik, značilen kamin; ni bil sicer preveč vabljiv, ker se je končal v navpične skale in bi morala na vrhu plezati močno v desno; toda v sili bi ga že izdelala. Desno od kamina pa vodi poševno navzgor plitev žleb, ki se mi je že od vsega početka zdel veliko bolj vabljiv in prijazen. Poklical sem Maksa, ki je bil medtem, ko sem jaz ogledoval steno, že prišel do prve razpoke, ne meneč se za prijazno zbadanje snega in ledenih drobcev, ki so odletavali izpod cepina. Tam me je počakal.
Ko sem prišel do njega, se je bil tudi on že razgledal in me je takoj opozoril na oni žleb.
»Tu jo bova prijela, pa nikjer drugje,« je dejal. Rad sem mu pritrdil; prevzel sem sekanje stopinj zdaj jaz. Tako sva prišla na led, katerega globoke razpoke pa kljub njegovi krasni svetlozeleni barvi niso bile kar nič vabljive. Zato sva jih previdno obšla in gledala, da bi čim prej prišla zopet na sneg; kajti sekanje stopinj v led je bilo za naju res prezamudno. Od razpok dalje sva se držala bolj na levo, v smeri proti že gori omenjenemu žlebu. Treba pa je bilo precejšnje previdnosti; kajti sneg se je bil že toliko omehčal, da so se večkrat kar cele plasti odtrgale od trdne ledene podlage in zgrmele v globino. Zato sva delala široke, trdne stopinje in se odslej, da se ne bi preveč utrudila — saj sva imela pred seboj še celo steno — menjavala na vsakih deset stopinj skozi do vrha. Da bi vsaj nekaj prihranila na času, sva delala stopinje naravnost navzgor; neprijetno je bilo le to, ker je prvi zasipal stopinje zadnjemu in jih je ta moral čistiti z rokami in s kladivom, ker pripravnejšega orodja nisva imela pri sebi.
Ko sva se tega okopavanja po snegu bila že docela naveličala, sva vendar prilezla v višino najinega vstopa. Toda kako zdaj priti v steno? Med njo in snegom je namreč zijala do 8 metre široka in do 10 metrov globoka špranja. Že sva mislila, da se bova morala z vrvjo spustiti na dno in nato po steni izplezati. Toda imela sva srečo: Ko sva prišla čisto na rob, sva videla, da se je ravno pod najinim žlebom utrgala snežena streha tako, da tvori most med snegom in steno. Nisva dosti premišljala, ali naju bo držal ali ne — saj mora držati, ker drugega ni bilo blizu! Iz previdnosti sem se vendar navezal in Makselj me je s cepinom zavaroval. Ko sem most prejahal, mi je še on hitro sledil.
Bilo je točno pol ene, torej sva za navidez tako kratko pot rabila celih 5 ur!
Ker bi naju cepin pri plezanju gotovo preveč oviral, ga je Maks pustil v snegu pod steno. Tam stoji kot spomenik na najino rajžo in v pozdrav tistemu, ki nama bo prvi sledil, kljubuje kamenju, megli, bliskom in viharju ter čaka, da tudi njega zopet osvobodiva.

Kratek počitek, čeprav poln pričakovanja, se nama je zelo prilegel. Použila sva skromno kosilce, vzela vsak polovico klinov in kladivo za pas, jaz pa poleg tega še nahrbtnik, ker je Maks plezal prvi; postavila sva potem še možica ter tako ob eni popoldne pričela plezati; Aneroid je kazal 2100 m, imela sva torej še približno 350 m stene.
Zavaroval sem Maksa, ki je splezal po žlebu navzgor. Že takoj spodaj mi je omenil, da žleb polagoma prehaja v steno, ki je sicer dobro členjena, a strma in silno krušljiva. Ker je imel koncem žleba sigurno mesto za zavarovanje in ker bi ga jaz potem pri nadaljnjem plezanju lažje varoval, sem takoj splezal za njim. Plezati sva morala v smeri proti veliki kopi na grebenu Rinka - Skuta, ki sva si jo določila kot cilj že na ledeniku, morda kakih 50 metrov desno od glavnega vrha Rinke.
Pod skalnim obokom sem se uprl v steno in tako varoval Maksa, ki je plezal nad mojo glavo naravnost navzgor. Počasi je potekala vrv, Maks pa je čistil in robantil tako, da se je kamenje odbijalo nad mojim balkončkom in v dolgem loku padalo na ledenik. Tako sva plezala po strmi, do 70° nagnjeni steni približno za tri dolžine vrvi, ko nama je nadaljnji prehod zaprl previsen prag. Po strmi, z gruščem posuti polici sva morala prečkati na levo poševno navzgor. Oprimkov, ki sva jih imela le malo in poleg vsega le v višini pasu, sva se posluževala s skrčenimi rokami le na pritisk, ker bi nama na teg vsak drugi gotovo ostal v rokah. Pripravnega mesta za zavarovanje nisva našla, pa tudi primerne špranje za zabijanje klina ni bilo nobene. Kakega pol metra pod seboj sem zagledal, da moli iz stene za ped široka skala, ki je bila na prvi pogled živa. Z levo nogo sem stopil na pomol ter se počasi zravnal k steni, kar mi je bilo v prejšnjem položaju zaradi previsa in teže nahrbtnika nemogoče. V tem položaju sem nato s kladivom izklesal žlebiček, po katerem je potekala vrv. Bil sem v od sile labilnem položaju in že najmanjši sunek bi me bil tedaj gotovo spravil iz ravnotežja. Saj sva stala prosto nad prepadom: v enem samem drznem skoku pada prva tretjina stene pod najino traverzo na ledenik.
Vseh teh okolnosti se je zlasti Maks prav dobro zavedal; kajti vsak, še tako malenkosten oprimek je vestno preizkusil, preden mu je zaupal življenje. Teh par tihih, napetih sekund je bilo kmalu za nama in z veseljem mi je zaklical Maks, da vodi udoben žleb na vrh praga, ki sva se mu bila s traverzo izognila.

Tam sva postavila možica in prejela prvi brezžični pozdrav od Evice, ki je bila med tem s svojo tovarišico že prišla na vrh Rinke. Pa tudi z vrha Skute so nama vriskali turisti, tako da sama nisva vedela, komu naj bi odgovarjala. Le Evici sva sporočila, naj naju ne čaka predolgo, ker sva še nizko v pečeh in bova najbrž pozno izstopila. Pričela sva zopet plezati in po dveh dolžinah vrvi sva dosegla rdeč previs, ki sva ga že spodaj videla. Po redkih, za noht velikih, a sigurnih oprimkih sva ga obšla po levi strani in tako dosegla polico nad previsom. Toda na najino veliko presenečenje odtod navidez ni bilo nobenega izhoda; vse naokrog so naju obdajale navpične stene. Hodila sva po polici kakor dva jetnika — zdelo se mi je, da sva kaznovana za svojo preveliko korajžo — in sva premišljevala, kaj naj storiva; vsekakor pa na umik nisva niti mislila. Ko sva že na vsak način hotela izsiliti prehod proti desni, sva na koncu police videla, da vodi navpičen kamin, katerega proti previsu obrnjeno steno so tvorili sami naloženi skladi, proti mestu, ki ga pod previsi nisva mogla doseči. Že spodaj sva videla in sklepala, da bi se to kritično mesto dalo odtod po kakem žlebu te stene obiti. Morala sva torej tod poskusiti!
Kmalu pod vrhom kamina je bila zagvozdena ogromna skala; le na dveh malenkostnih opornih točkah je slonela ta silna masa; upravičeno sva pričakovala, da se bo vsak trenutek zrušila. Saj bi jo midva sprožila, pa sva se bala, da se nama podere — kakor kak iz otroških kock sezidan kamin — in tako zapre edino možnost izhoda.
Zavaroval sem Maksa, ki se je na napeti vrvi ko maček spretno zmuzal mimo zagvozdene skale in zelo redko, le za hip, pobožal kak oprimek, da ga za Boga ne bi zgoljufalo. Tako je srečno dosegel sredo kamina in s tem prvi malo varnejši stop. Prosil sem ga, naj tam zabije klin, ki bi meni služil najprej za samozavarovanje, potem pa za prosto spuščanje do dna kamina. Čeprav je bil Maks v zelo težavni poziciji, je vendar v masivno, t. j. desno steno kamina zabil klin, vtaknil vrv skozi karabiner ter, še vedno varovan od zgoraj, splezal na dno kamina, odkoder je nekaj korakov v desno dosegel varno stojišče. Ko je potegnil preostalo vrv k sebi, sem mu sledil do mesta, kjer je zabil klin. Odtod sem nahrbtnik, ki me je zelo oviral, poslal naprej ter se sam prosto po vrvi spustil za njim.
Najtežje mesto v steni sva tako imela za seboj. Zaskrbelo pa naju je, kako bo s časom; saj je sonce stalo že precej nizko nad Skuto in kar vidno so rastle sence iz doline proti še svetlim, a že rdečkasto ožarjenim vrhovom.
Po dobro členjeni steni sva se urno dvigala, iskajoč vedno čim lažjih prehodov in tako skoraj nisva opazila, da sva že zopet pod previsi. Bila sva pa k sreči oba sijajno razpoložena; ona težka mesta namreč, ki sva jih v kaminu srečno premagala, in pa urno plezanje do tu je povzročilo, da sva bila od sile drzna in podjetna. Zato nisva dosti premišljevala. Zlezla sva v špranjo, ki jo tvori k previsom prislonjena skalna kulisa. Tu sem jaz poiskal primerno špranjo in zabil klin, Maks pa se je zleknil pod previs in se pripravljal za zadnji naskok. Še tisto »o Tirolah« sva urezala; nato pa se je Maks počasi, včasih le centimeter za centimetrom, dvigal nad zadnje previse. Vsak njegov gib sem spremljal in vselej, ko sem čul kak odrezan: »Pazi!« ali »Drži!« sem še močneje poprijel za vrv; vedel sem, da ne moreva biti več daleč pod vrhom. Nisem se motil. Visoko nad seboj sem zaslišal vesel vrisk in krepko juckanje — Maks je bil že na varnem! Ko sem ga doplezal, sva nabrala vrv in kar hkrati splezala na greben, kjer sva v špranji, ki v dolžini kakih štirih metrov podolž preseka greben, postavila izstopno piramido.

Ob sončnem zatonu sva prišla na vrh. Kratek počitek, kakor mu v planinah ne najdeš enakega, nato pa radi nastopajočega mraka urno v dolino! ...
Še dolgo v noč pa smo tisti večer na Okrešlju kramljali pod neizbrisnimi vtisi najine ture. Ta prvenstvena tura je zelo zanimiva; odlikuje se po izredni krušljivosti, ki ravno na najtežjih mestih doseže svoj višek.

Franc Verbic
Planinski vestnik, 1932/2