Delo, 28.04.05 – Marjan Raztresen: Najvišji vrhovi v Alpah, Planinska založba Slovenije, Ljubljana, 2005, 277 str. – Tomaž Vrhovec
Književni listi
Zapeljivi alpski orjaki
Tomaž Vrhovec (in drugi): Najvišji vrhovi v Alpah, Planinska založba Slovenije, Ljubljana, 2005, 277 str., 6500 SIT.
Vrhunski slovenski gorniki so bili od nekdaj svetovljani, ki jih samo med domačimi gorskimi vrhovi niso mogle obdržati niti še tako zaprte državne meje. Že med obema svetovnima vojnama so uspešno plezali v najbolj razvpitih stenah Centralnih Alp, ko so se vse pogosteje odpravljali še v Himalajo, Ande in sovjetske gore, so jim začeli po manj zahtevnih poteh in smereh v teh hribih slediti vse številnejši planinci. Predvsem zadnje desetletje, ko pri nas ni več mejnih zapor, je mogoče dobro opremljene in vsestransko pripravljene slovenske gornike srečevati v vseh gorstvih sveta, predvsem še vsepovsod v Alpah. Želji Slovencev po lastnem odkrivanju najvišjih alpskih vrhov vseskozi sledijo domači založniki in prav zadnji čas sta izšli privlačni knjigi o alpskih orjakih: pri Sidarti prevod znanega nemškega gornika Richarda Goedekeja
Vsi štiritisočaki Alp po običajnih smereh (ki je bila v KL že predstavljena) in pri Planinski založbi Slovenije kot njena 260. izdaja Najvišji vrhovi v Alpah, ki je zadnje, žal nedokončano delo to zimo v gorah nesrečno preminulega gornika in meteorologa Tomaža Vrhovca – soavtorji so
Janez Pretnar, Barbara Šket Motnikar, Peter Pehani, Gregor Sluga, Črtomir Zavašnik in
Primož Zupančič. Medtem ko so v prvi knjigi opisani vzponi na 93 alpskih štiritisočakov, so v drugi tudi poti in smeri na nižje alpske gore, tudi na zanimive dvatisočake in tritisočake, v celoti 68 tur bodisi na posamične vrhove, bodisi kot prečenja več vrhov ali gorskih skupin.
Knjiga Najvišji vrhovi v Alpah je seveda najprej klasični gorski vodnik po večinoma običajnih, se pravi najmanj, a še vedno dokaj zahtevnih poteh in smereh na izbrane visoke vrhove. Višina namreč seveda od nekdaj privlačuje – Triglav gotovo ne bi bil tako izjemno privlačen, če ne bi bil najvišji v Sloveniji. »Visoki vrhovi navdušujejo in privlačijo, s svojo prisotnostjo izzivajo, s svojo zahtevnostjo dražijo, s svojimi nedostopnimi bregovi, pobočji, grebeni in stenami ponujajo možnost za samouresničevanje in za dokazovanje sposobnosti, neustrašnosti, kondicije, poguma in korajže. Kdor je kdaj stal na kakšni resnično visoki in izzivajoče izstopajoči gori, ve, da je občutek uresničitve in zadovoljstva ob dosegu cilja veličasten,« so zapisali avtorji v uvodu.
V osrednjem delu knjige so opisani vzponi tako na 4810 metrov visoki najvišji alpski vrh Mont Blanc, na drugo goro po višini v Alpah, 4636 metrov visoko Dufourspitze, in na 4559 metrov visoko Punto Gnifetti ali Signalkuppe, peto najvišjo alpsko goro, na vrhu katere stoji najvišje ležeča planinska koča v Alpah, kot na »samo« 2569 metrov visoko Brandjochspitze, najvišji vrh gorskega zidu Nordkette nad Innsbruckom, in na 2713 metrov visoki Watzmann nad znamenitim Königseejem v narodnem parku Berchtesgaden, dolgo najvišjo goro Nemčije, na katero je »prvi, odkar svet stoji«, priplezal leta 1801 Slovenec Valentin Stanič. Med temi višinskimi skrajnostmi so v knjigi opisane vse druge poti in cilji.
Toda kako! Komajda kateri od gorskih vrhov bi se zdel zapriseženemu gorniku z visokimi željami tako nezanimiv, da ne bi bil vreden pozornosti, nekateri pa so predstavljeni tako privlačno, da bi si človek kar oprtal nahrbtnik in se podal v zapeljive visočave. Opis marsikatere ture se bere kot napeta pustolovska zgodba, ki ji daje dodaten čar začetna navedba, da gre za lahko ledeniško turo, na kateri je treba premagati »samo« začetni poldrugi višinski kilometer poti na snežni greben, »ki ima najnižja sedla okoli 4200 metrov visoko, od koder je vzpenjanje na okoliške dvesto do tristo metrov višje vrhove le še veličastna zabava«, kot piše, na primer, pri opisu vzpona na Signalkuppe in še pet sosednjih štiritisočakov.
Predvsem takim, ki bi se ob takih opisih kar takoj napotili v prelestne najvišje evropske visočave, je namenjenih prvih dobrih 50 knjižnih strani. Na njih so predstavljene Alpe, kakršne bo spoznaval gorski obiskovalec, predvsem z njihovih najnevarnejših strani, in doživeto napisani nasveti, ki naj bi gorske popotnike obvarovali pred nevšečnostmi in nesrečami, saj »je v gorah neumno umreti še tako junaške smrti«. Predvsem za preveč pogumne zagnance bi bil zato koristen v kazalu obljubljen seznam tur po zahtevnosti, ki pa je – najbrž po pomoti – izpuščen.
Marjan Raztresen