Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zapisnik okrogle mize

Združenja gorskih vodnikov Slovenije, ki je bila 21. aprila 2006 v Kamniški Bistrici

Pripravljeno po objavi na straneh ZGVS

Zapisnik okrogle mize
gorskih vodnikov Slovenije


Prisotni gorski vodniki: Franc Pepevnik, Dani Tič, Tina Di Batista, Tomaž Jakofčič, Klemen Gričar, France Jeromen, Janez Rupar, Bojan Pollak, Roman Robas, Tone Škarja, Borut Naglič, Marko Prezelj, Franc Tamše, Klemen Mali, Damjan Kočar, Marjan Kregar, Gregor Sluga

Teme pogovora:
1. Kratek uvod z diapozitivi - Marjan Kregar
2. Izobraževanje - Franc Tamše
3. Vizija gorskih vodnikov Slovenije:
--- spoštovanje zakonov - Klemen Gričar
--- skrb za ugled in razvoj gorskega vodništva, dogovorov in predpisov ZGVS
--- koordinacija pogovora Klemen Mali, Damjan Kočar
4. Cene - Marko Prezelj
5. Razno

1. UVOD

Klemen Mali je pozdravil in se zahvalil udeleženim gorskim vodnikom za obisk neuradnega srečanju. Nekoliko je izrazil razočaranje nad udeležbo.
Marjan Kregar je za uvodnik povedal kratko zgodovino ob sto letnici poklicnih gorskih vodnikov. »Druga svetovna vojna je prekinila poklicno vodništvo. Razširili so se množični pohodi. Čas socializma ni bil naklonjen poklicu gorskega vodnika. Ostala je le peščica gorskih vodnikov, ki pa jim je značka služila bolj kot status.
Tako se je razvilo prostovoljno vodništvo (planinski vodniki) katerim so tudi gorski vodniki pomagali zastonj. Način hoje v hribih je bil drugačen. Slaba pripravljenost in veliko število ljudi. Gorski vodnik Kručic je bil prvi, ki je poskusil slovenske vodnike vključiti v mednarodno združenje.
Potem so ustanovili ZGVS. To je bil preskok za katerega so zaslužni starejši gorski vodniki. Zaslužni so tudi, da je bil odcep od PZS miren in tako izpolnili pogoj za IFMGA.« Kregar je še povedal, da je tako danes vedno več poklicnih vodnikov in izrazil nekolikšno razočaranje nad udeležbo okrogle mize. »Skupaj nam bo lažje. Potreben je vodniški ceh. Še vedno preveč individualizma,« je še dodal in z nelojalno konkurenco ter problematičnim trženjem odprl temo za nadaljevanje pogovora.
Kljub temu pa je priznal, da se situacija izboljšuje in je razlika že vidna.

2. IZOBRAŽEVANJE

Pri izobraževanju se Franc Tamše ni poglabljal v tekoče izobraževanje kandidatov za gorske vodnike. V govoru je izpostavil podaljševanje licenc. Meni, da je zakon dobro napisan, vendar je potreben nadgradnje. Sklep upravnega odbora, ki je pripet zakonu, je kontradiktoren zakonu. Problem je že poskušal odpreti, vendar ni padel na plodna tla.
Podaljševanje licenc je potrebno opraviti na vsake tri leta. Zakon dovoljuje, da se lahko izogneš določenim sklopom in ves čas obnavljaš le enega od treh (turno smučanje, skala, sneg). Tamšetu se to ne zdi sprejemljivo, ker vodnik z mednarodno licenco naj bi predstavljal celoto.

Roman Robas pravi, da je zakon v bistvu kopija Avstrijcev, Nemcev, itd. Takrat, ko je bil zakon pisan so želeli, da čim več gorskih vodnikov izpolni pogoje. Razlog je bil, da so želeli čim prej postaviti združenje. Meni, da se danes lahko spremeni. Prav pa bi bilo, da bi še prej pogledali zakon drugih združenj. Postopek spremembe je zapleten še bolj pa sprejemanje sprememb. Spremembe so lahko problematične tudi zaradi relacije PZS ZGVS, čeprav sam ni nikoli razumel kakšen je smisel distanciranja od PZS. Odnos do vodnikov se je v zadnjih letih zelo spremenil. Zaostrujejo pa se odnosi glede odgovornosti in podobno. Vodenje na črno se je odvijalo tudi že v času ZGVS, vendar se je toleriralo, ker naj bi čas prinesel svoje. Meni, da ta čas še ni popolnoma pravi, sicer pa smo v Evropi in to ni več daleč.

Bojan Pollak predlaga poenotenje zakona in sklepa zbora. Tako se lahko delamo po zakonu ali po sklepu. Torej je potrebno popraviti zakon ali napisano. Zagovarja, da če mora vodnik za podaljšanje licence opraviti vse tri sklope (sneg, skalo, turno smučanje) na vsake tri leta naj se sprejme sklep, da mora vodnik to storiti. Tako ni potrebno spreminjati zakona.

Franc Tamše replicira na povedano. Tako se seminarja enega sklopa udeležiš enkrat na devet let. To za vodnika, ki naj bi bil na tekočem z vsako novostjo, ni sprejemljivo. Lahko pa bi bilo tudi tako.

Klemen Gričar pravi, da bi se to lahko storilo skupaj v enem sklopu s krajšimi turami.

Marjan Kregar meni, da je zakon jasen. Licenco se obnavlja na tri leta in vsi vedo, da je to potrebno storiti iz vseh sklopov. Danes je ritem razvoja hiter in to je potrebno upoštevati. Tudi on misli, da je potrebno vse tri sklope zajeti na vsake tri leta. Problem je le kako to storiti.

Franc Tamše pravi, da ko enkrat plačaš članarino imaš licenco za vodenje. Nikjer v zakonu ne piše drugače. Brez podaljšane licence ostaneš le brez popustov. Vse kar želijo s spremembo je dvigniti kvaliteto znanja in usposobljenost gorskih vodnikov. Predlog, ki ga pripravlja, predlaga za licenco ZGVS po 13. člen zakona podaljševanje na vsake tri leta za mednarodno licenco pa bo potrebno v treh letih opraviti vsaj dva sklopa izpopolnjevanja. Turno smučanje na vsake tri leta, skalo in sneg pa izmenično.

Marjan Kregar predlaga, da podaljševanje licenc po 60. letu nebi bilo več potrebno. Aktiven vodnik, ki je do tega leta redno opravljal licence in vodil bo s svojim znanje tudi brez najnovejše opreme in tehnike lahko vodil. Predlaga pa neobvezna srečanja teh vodnikov kjer jim inštruktor lahko pokaže morebitne novosti, da kljub temi delno ohranjajo stik z novostmi.

Franc Tamše pravi, da je to praksa tudi v tujini. Vodnikom po 60. letu članarino krije IFMGA, ker če vodnik še vedno vodi je prav gotovo usposobljen. Gre pa tu za popuste na kočah, trgovinah itd.

Franc Pepevnik sprašuje kakšen je namen podaljševanja licenc. Ali je to dokazovanje tvoje usposobljenosti ali seznanjenje z novostmi.

Franc Tamše bo na letošnjem mednarodnem TK skušal pridobiti čim več informacij o teh izpopolnjevanjih v tujini. Drugače pa obnavljalni seminarji zavzemajo oboje. Spoznavanje z novo tehniko in novostmi ter preverjanje ali vodnik skrbi za nadgradnjo svoje opreme in je v primerni fizični in psihični kondiciji. Ni pa to polaganje nekih izpitov. To je seminar.

Franc Pepevnik pravi, da se na seminarju katerega se je udeležil ni prikazalo nikakršnih novosti. Če bodo seminarji takšni ne vidi nikakršnega pomene v njih.

Franc Tamše meni, da so še druge stvari. Primer vodniške osmice. Težko je časovno vplivati na razvoj.

Dani Tič je mnenja naj TK pripravi predlog, ki ga bodo potem na zboru analizirali skupaj z vsemi novitetami.

Franc Tamše bo v predlogu pokril tudi luknje. Primer licenc po 60. letu, ko lahko nekdo čaka do 60. in potem izkoristi vse bonitete doživljensko.

Tone Škarja na Kregarjev predlog dodaja, da ture in klienti vodnikov po 60. letu so bolj delikatne kot pa njihovo tehnično znanje. Vodnik je tisti, ki jih izbere.

Franc Tamše se strinja, da je to odločitev vodnika. Tu se seveda gre za pošteno igro. Ne mora biti enako za vodnike po 60. letu kot za mlajše. V predlogu pripravlja, da bo moral vodnik zadnji obnavljalni seminar opraviti pet let pred 60. letom. Če bo potem hotel dobiti doživljensko licenco in možnost vodenja po svoji odločitvi. Odgovornost pa ostane enaka z licenco ali brez nje.

Roman Robas meni, da letniki starejši ali mlajši so bolj stvar administracije. Mlajši ali starejši vodniki imajo obdobja, ko so bolj ali manj aktivni. Strinja se, da morajo normativi biti. Razlog, da te niso bili visoki so spet začetki združenja. Čas za izboljšanje vseh normativov tako mednarodnih kot naših.
Zunaj vodniki od svoje organizacije dobivajo tekoče stvari. Na TK hodijo, zato da to pošiljajo članstvu. Tudi pri nas je bilo to poizkušeno pa ni bilo popolnega uspeha. Čas je, da novitete redno dosežejo članstvo. To danes omogoča hitra komunikacija. Tako so stari in mladi na tekočem z vsemi novitetami. Tudi katalogi (Petzel) danes natančno prikažejo vse poglede uporabnosti opreme. Potrebno pa je razmišljati predvsem o aktivnih vodnikih. Predlaga naj zgled iščemo v drugih organizacijah, ki dobro in uspešno funkcionirajo in prilagodimo pogled naši specifiki, ki pa je drugačna.

Klemen Mali sprašuje kako je z obnavljanjem licence v tujini.

Roman Robas pravi, da z vstopom v Evropo je bilo potrebno zakon prilagoditi. Načeloma je član ZGVS, ki je članice IFMGA, lahko gorski vodnik v vseh državah članicah mednarodnega združenja. Zadeva ni jasna zato bo Franc Tamše skušal to informacijo pridobiti kasneje.

Franc Tamše zakon bo potrebno prilagoditi in najti neko srednjo pot. Spreminjanje zakona pa ni enostavno. Lahko bi ga bilo spremeniti z vstopom v Evropo, vendar to je sedaj mimo.

Marko Prezelj pravi, da zakoni mednarodnega združenja so za nas le priporočila. To ne pomeni, da ga ni potrebno spoštovat, ampak da si na podlagi tega lahko ustvarimo zakon, ki bo najboljši za našo situacijo.
Problem niso le licence, ampak tudi pripravniška doba. Pripravnik ne glede na aktivnost v pripravniški dobi lahko pristopa k končnemu izpitu. Mednarodno združenje priporoča določeno število tur v tem obdobju.
Del poklica gorskih vodnikov je tudi pridobivanje gostov. V tujini imajo to rešeno z neke vrste mentorstvom. Pripravnik si pridobi mentorja in z njim se dogovori na kakšen način bo on pridobil goste. Ali mu bo mentor pridobil goste ali pa bo pripravnik goste pripeljal k mentorju in potem bo mentor odločil kako bo ta pripravnik vodil. Prezelj meni, da je združenje na tem področju še popolnoma neurejeno.

Franc Tamše se strinja s povedanim, ker se vidi, da pripravniki na končnem izpitu niso imeli za seboj vidnih vodniških izkušenj. Temu primerni so bili tudi rezultati izpitov. Zakon tega ne zapoveduje in tudi ne prepoveduje. Naloga TK v naslednjih letih bo tudi uvedba mentorstva. Zadnji generaciji je bilo to tudi že predstavljeno. Generacija, ki se začne šolati mora biti že v začetku seznanjena z vsebino tečaja ne potem med šolanjem.
Sedaj je rok za zaključek tečaja 10 let. Morda bi bilo tudi o skrajšanju tega roka smiselno razmisliti.

Bojan Pollak opozoril na pravočasno obveščanje obnavljalnih seminarjev.

Franc Tamše odgovarja, da je letos prvič uspelo TK to pravočasno uskladiti.

Marjan Kregar o pripravniški dobi pravi, da ture se da dobiti. Starši, prijatelji so kandidati za goste, če pripravnik nima še gostov za plačano vodenje. Ne vidi smisla, da bo mentor pridobival ture za pripravnika.

Franc Tamše odgovarja, da se ne gre za pridobivanje gostov, ampak za mentorstvo in končni vodniški pristop pripravnika.

Marko Prezelj se strinja, da združenje ni servis za pridobivanje gostov. To je delo vsakega posameznika.

Franc Pepevnik predlaga, da kot promocija združenju pripravniki takrat vodijo goste zastonj. Za pridobivanje lastnih izkušenj in promocijo združenja. Ljudem, ki sodelujejo kot gosti pa se razloži, da gre v danem primeru za podporo pri izobraževanju gorskih vodnikov. To pobudo pa naj bi podalo združenje.

Marko Prezelj ugovarja temu z dejstvom, da pripravniki nimajo pravih izkušenj.

Klemen Gričar meni, da mora pripravnik biti sam sposoben pridobiti goste.

Franc Tamše podpira promocijski dan, vendar ne kot reševanje pridobivanja gostov pripravnikov. Primer, da ob sto letnici obstoja gorskih vodnikov Slovenije gorski vodniki en dan vodijo goste zastonj. Ne more pa združenje pridobivati gostov za pripravnike.

3. VIZIJA

Klemen Gričar je pripravil krajšo predstavitev in pregled zakonodaje o gorskih vodnikih in na svojem primeru predstavil opcije zaposlitve gorskih vodnikov. Govoril je tudi o kršitvah in delu na črno.
Gričar je registriran kot samostojni podjetnik, ker opravlja še dodatne dejavnosti. Kot drugi primer je Marjan Kregar, ki opravlja vodniško dejavnost kot svobodni poklic. Možnost je tudi, da se več gorskih vodnikov registrira kot d.o.o. ali društvo. To je pač potrebno storiti po zaključku šolanja, če želiš opravljati poklic vodnika. Danes vodijo vsi, ki mislijo da to lahko počnejo. To so planinski vodniki, alpinistični inštruktorji, gorski reševalci itd., ki niso usposobljeni za to dejavnost.
Ko dobimo kršitelja na delu moramo podati prijavo na upravni odbor Združenja gorskih vodnikov. Dobro je tudi dejanje dokumentirati s fotografijo. Naslednja stopnja je prijava na tržno inšpekcijo. Pravni zastopnik nam pomaga sestaviti uradno prijavo.
Ukrepov za sedaj ni bilo razen enega opozorila glede oglaševanja na internetu. Kot primer je prijava vodenje na Špik in Prisank v organizaciji Globtura. Tu je bil prejet le formalen odgovor Globtura, ki kaže da se agencija ne zaveda situacije. Tako se to ponavlja tudi naprej. Skrbi se za to, da so prijave izvršene in arhivirane sprememb pa ni. Gričar kljub temu trdi, da so prijave smiselne. Nesmiselno je toleriranje tega početja znancev kljub temu, da sprememb še ni. S tem sicer povzročimo zaostrovanje odnosov, vendar poslovni odnosi so povsem nekaj drugega kot osebnih. Čas bo pokazal smisel in Gričar upa, da brez človeških žrtev.
Organizacija trekingov za seboj potegne tudi letalske karte in podobno. Slišati je že bilo (Lifetrek), da je to dejavnost agencij in da gorski vodniki ne smejo tega početi. V 19. členu zakona je jasno napisano, da poklicna dejavnost obsega vse stranske dejavnosti, če so te dejavnosti podrejene glavni dejavnosti.
Največji problem povzročajo agencije, ki se ne veliko ukvarjajo z vodništvom in organizacijo gorskih tur. Redno se jih opozarja, ampak kljub temu jih je vedno več in zanima jih le zaslužek. Ali ima vodnik licenco ali ne zanje ni pomembno. Vzamejo tistega, ki je cenejši. Stroške katere ima gorski vodnik za vodenje se seveda ne morejo pokriti s cenami agencij.
Gričar je pokazal več primerov prijav nelojalne konkurence, katere je in so poslali na Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Parmova 3, 1000 Ljubljana. Kot primer je predstavil oglaševanje »šolanega planinskega vodnika, alpinističnega vodnika z licenco«. Ta reklama je v nasprotju z zakonom o gorskih vodnikih ter zakonom o preprečevanju in zaposlovanju dela na črno. Opozoril je tudi na specifikacijo poklicev. Za poklicno vodenje po gorah je kvalificiran le gorski vodnik in nihče drug. Oglašujejo se tudi razni animatorji, spremljevalci, spremljevalke, prevajalci in podobno.
Zgodila se je nesreča v organizaciji agencije Lifetrek in medijska objava je obtožila gorske vodnike. To ni bil res in to je bilo obrazloženo javnosti. Matej Mejovšek (Lifetrek) je v uradnem pojasnilu prenesel krivdo na agencijo M turs Bled, ki naj bi bila glavni organizator. Dogodek se je odvijal leta 2005 in teh primerov je še veliko. Nelojalna konkurenca se pojavlja tudi na internetu.
Prišla je prijava na TNP. Obtožili so celo Gričarja, da je prijavil TNP. Odgovoril je Martin Šolar. Šlo je za nekega Trentarja, ki je vodil po gorah in se oglaševal tudi po časopisih.
Gričar meni, da če se vodniki ne bodo potegnili zase se ne bo nihče drug. Nekaj časa so menili, da ko se bo zgodila nesreča se bo pa situacija popravila. Zgodila se je nesreča sprememb pa še vedno ni.

Tomaž Jakofčič je skušal osvetliti drugo plat pogleda. Tuji vodniški uradi, primer tržijo neko turo za toliko na osebo. Torej za štiri osebe toliko. Podana je cena za eno osebo k temu pa dodano, da bo izpeljana, če bodo prijavljene vsaj tri osebe. To je v bistvu marketinški trik. V primeru Lifetreka je bila interpretacija obrnjena, tako da je bila obrazložitev teoretično možna.

Marko Prezelj je repliciral, da je bilo to obračanje resnice.

Franc Pepevnik razlaga naj še tako govorijo o tem kako so gorski vodniki dragi. Dejstvo je, da nek Mišo Dačič (alpinistični inštruktor) ne sme in ne more voditi ljudi po gorah niti pod ceno. To je delo gorskih vodnikov.
Meni še, da danes mladi plačajo za šolanje 5000 do 6000 evrov. Stvari se trenutno odvijajo kakor se pač odvijajo, prav zato morajo gorski vodniki stopiti skupaj in naredit nekaj za prihodnost gorskega vodništva.
Pepevnik podpira delo Klemena Gričarja in je kandidat, ki je pripravljen dati tudi finančni prispevek, da to nadaljuje še naprej.

Janez Rupar je predlagal naj se organizira okrogla miza le na tematiko nelojalne konkurence in rešitev te problematike. Zraven bi povabile predstavnike inšpekcije, policije, zavarovalnice, itd.

Pripomba Gričarja je bila, da bi jih bilo težko dobiti skupaj.

Tone Škarja je predstavil praktični primer kako enostavno bi bilo dobiti storilce na delu, če bi bilo inšpekcijam v interesu. Medijsko objavljena organizirana gorniška dejavnost, ki se smatra kot nelojalna konkurenca, bi se enostavno sankcionirala na licu mesta. Razvila se je nadaljnja debata o metodah zavajanja nelojalnih konkurentov.

Franc Pepevnik je še enkrat poudaril naj se zbira listine in dokaze o kršiteljih. Na predlagani tematski okrogli mizi pa se bo to osebno predložilo prisotnim inšpektorjem, predstavnikom policije in drugim.

Marko Prezelj je spomnil na sestanek z generalnim tržnim inšpektorjem g.Kladovškom, ko je še bil na funkciji. Odstopil je zaradi zadeve Lipa. Tam se je dogajalo podobno kot tu. Prijave so bile, ukrepanja pa ne. Povedal je še, da so zahtevali naj se na sestanku (20.12.2005) vodi zapisnik, ki pa ga še vedno niso prejeli. Meni, da bi bile ideje g.Škarje zelo učinkovite, ampak v praksi to še vedno ne deluje.

Janez Rupar predlaga, da se sestavi posebno brošuro, katero bi plasirali po planinskih kočah. Brošura bi vsebovala primere v katerih bi bilo razvidno, da je vredno plačati gorskega vodnika za vodenje po gorah kot zaupati šarlatanom. Poudaril je zavarovanje gosta. V nasprotnem primeru ob nezgodi gost lahko pride le do civilne tožbe.

Klemen Gričar je povedal zgodbo o nekem Ircu s katerim sta bila zmenjena, da ga vodi na Malo Mojstrovko po Hanzovi. Prek e-pošte mu je poslal program, potem pa ga je Irec zamenjal z cenejšim iz agencije Triglav, ki pa seveda ni bil vodnik. Opravki v Kranjski gori so se pokrivali z dnevi nastanitve Irca, zato se je Gričar ustavil v hotelu, da reši zadrego. Šarlatana je poznal in ga kontaktiral. Odžiranje dela se je končalo tako, da je Irec ostal brez vodnika.
Precej denarja gre za izobraževanje vodnikov. Zaradi inšpekcij, ki ne opravljajo svojega dela, da nimajo dela.

Roman Robas meni, da so odgovorni predsedniki planinskih društev. Kdo njihove člane vodi na Mont Blanc, Grosslocner, itn. Pravi, da se določeni krogi še ne zavedajo situacije. To se dogaja tudi na področju delovne zakonodaje.

Franc Pepevnik pravi, da delovne inšpekcije delujejo. Če kdo prijavi delo na nekem objektu, vedno pride inšpekcija in to zelo hitro.

Klemen Gričar je večkrat na inšpekcijah doživel odziv, da tudi veliko frizerjev, avtoprevoznikov, itn. dela na črno. Sedaj pa naj bi še po gorah lovili delo na črno.

Marko Prezelj meni, da če bi se sankcioniralo že internetno oziroma medijsko oglaševanje bi se možnosti dela na črno precej zmanjšala.

Dani Tič se je postavit v vlogo gorskega vodnika. Pravi, da je težko razložiti prijatelju zakaj je tvoja tarifa toliko večja kot na ponudbi neke agencije. Tarife sedaj postavljajo tisti, ki vodijo na črno.

Marjan Kregar pojasnjuje, da danes nekatere agencije postajajo velike. Privoščijo si, da nekatere vodnike najamejo samo zato, da imajo pokrito oglaševanje.
Nekateri vodniki pozabljajo na cehovsko pripadnost. Poskrbijo le zase. Po drugi strani pa agencije postavljajo pravila. Delaš za tako ceno in ne sodeluješ z drugimi. To pa se ne ujema z cehovsko pripadnostjo je dodal v razmislek.

4. CENE

Marko Prezelj pravi, da agencije trenutno izkoriščajo nek prazen prostor pri ponudbi. Povpraševanje je kar veliko, cene pa nedorečene. Agencije se lotevajo stvari tako, da postavijo pogoj. Priskrbijo delo od tebe pa zahtevajo, da na minimalne cene narediš še 20% popusta. Pridobijo ti pa le tri posle na leto ti pa naj bi čakal doma. Prezelj meni, da na tako ponudbo bi bilo potrebno ceno dvigni za 20%. O popustu se lahko pogovarjamo, če je tega posla 2 milijona letno. Za posamezen posel pa se popusta ne daje.
Prezelj je pripravil analizo kaj sestavlja ceno ture. Govoril je o celotnih stroških, ki ji ima vodnik.

Stroški:
- pisarna 600.000,00 SIT/letno
- telefon + internet stran 400.000,00 SIT/letno
- oprema 100.000, SIT/letno
- vzdrževanje opreme 200.000,00 SIT/letno
- računalniška oprema + ostala oprema 400.000,00 SIT/letno
- pisarniški stroški 300.000,00 SIT/letno
- potni stroški (amortizacija) za 25.000 km/letno 1.500.000,00 SIT/letno
- poštnina 50.000,00 SIT/letno
- licence, seminarji, izobraževanje, članarina,… 200.000,00 SIT/letno
- oglasi, reklame, večerje,… 500.000,00 SIT/letno
- zavarovanje (pravni znesek) 1.000.000,00 SIT/letno
- pravnik 100.000,00 SIT/letno
- računovodstvo (majhen promet) 400.000,00 SIT/letno
- pokojnina (minimalni znesek) 500.000,00 SIT/letno

Zaslužek:
- neto 2.000.000,00 SIT/letno
Skupaj: bruto 8.750.000,00 SIT/letno za vodenje takega podjetja

Če tako vodnik vodi za 11.000,00 SIT na Prisank, tudi če pelje 365 krat na leto, to ni dovolj niti za pol tega zneska. S tem, da bi moralo biti vsak dan lepo vreme pa vsak dan bi moral priti en gost.
Upoštevamo, da je 260 dni delovnih, da ima vodnik od 15 do 30 dni dopusta ter 10 dni praznikov je to le še 220 dni. To je še vedno teoretična številka. Potrebno je še odšteti dneve, ko ni razmer za vodenje. To je približno 100 dni pa mogoče nekoliko manj, torej nam ostane še 130 dni. V teh 130 dnevih je potrebno zaslužit izračunan znesek. To velja seveda za vodnika, ki vse stvari opravlja sam.
Pri agencijah je seveda drugače. Cel kup navedenih stroškov seveda odpade in se prenese na agencijo. Tako lahko agenciji ponudiš en velik popust, vendar le v primeru, da zagotovi promet za navedene stroške. Prezelj je povedal, da mu je neka konkretna agencija ponudila, da slovenskim gorskim vodnikom lahko zagotovi 2.000.000,00 SIT letno. S tem seveda ne preživi niti en vodnik oni pa bi s tem pokrili celoten slovenski prostor.
Minimalna dnevna tarifa je 33.600,00 SIT. Prezelj meni, da je ta tarifa prenizka. Gosta je potrebno tudi pridobit kar predstavlja strošek, ki ga nihče ne računa.
Dnevna tarifa glede na izračune znaša 87.000,00 SIT. Takih vodnikov skoraj ni. Zato tudi v tujini ni veliko vodnikov, ki bi živeli le od vodništva. Najboljši vodniki zaslužijo 300 dolarjev dnevni in vodjo 100 dni v letu.

Janez Rupar se sprašuje koliko sploh zdrži nek gorski vodnik, ki vsako leto odpelje 130 dni vodniških tur.

Marko Prezelj odgovarja, da so v izračunu upoštevane minimalne tarife.

Janez Rupar meni, da gosti ne gledajo na stroške, ki jih ima vodnik. Vzame pač tistega, ki je cenejši.

Franc Pepevnik se ni strinjal z Ruparjem. Meni, da so ljudje začeli gledati drugače. Zavedajo se smisla zakaj nekateri za svoje usluge računajo več. Meni, da če vodniki verjamejo, da so predragi, potem tudi so. Sam verjame, da ljudje, ki imajo denar se bodo vedno odločali za tiste vodnike, ki so dražji. Za primer je povedal svojo izkušnjo za vodenje Nemške smeri za katero je dobil precej več od napisane cene. Vodenim pa se cena ni zdela nič prevelika.
Danes je problem, ker so ljudje ugotovili, da je precej ceneje se za 30.000,00 SIT vpisati v alpinistično šolo kjer opraviš vsaj 10 tur v letu kot pa najeti gorskega vodnika, kjer boš odštel toliko za eno samo turo. Tako imamo pripravnike stare 50 let. Alpinistični odseki tako postanejo konkurenca .

Marko Prezelj meni, da tega gorski vodniki ne morejo preprečiti.

Dani Tič je mnenja, da se vodniki morajo potegnit za svoje cene. Ne smejo dovoliti, da jim cene določa črni trg. Trenutno ceno določa Lifetrek, ker je pač zelo znana agencija.

Marjan Kregar je iz svojih izkušen povedal, da je že večkrat slišal od ljudi, da je predrag. Skrbi ga, da prepričevanje ljudi s ceno lahko doseže obraten učinek. Potrebno bi bilo graditi na prepoznavnosti. Ljudje se že v veliki meri odločajo za gorske vodnike. Potreben je proces.

Marko Prezelj je dodal, da vodena tura ni za vsak žep. Meni, da Kregar pristaja na igro agencij. Zgodilo se bo tako kot se je zgodilo z višinskimi deli. V začetku je višinski delavec v enem dnevu zaslužil pol delavske plače. Danes so cene iz istih razlogov strmo padle.

Marjan Kregar je obrazložil svoj pogled. Sam ne vodi pod ceno, vendar dvig cen v njegovem primeru pomeni še manj prometa. To pomeni še več prometa za agencije. Prijave pa nimajo učinka, ker inšpekcije ne opravljajo svojega dela.

Marko Prezelj meni, da bo potrebno vložiti nekaj denarja, da učinek bo.
Kot primer je izpostavil Borisa Strmška, ki je izjavil, da za prenizke cene vodi, zato ker mora plačati položnice. Prezelj meni, da se Strmšek ne zaveda, da tako cene še padajo in posledično tudi za položnice več ne bo. To je princip, ki ga skušajo agencije uveljaviti.

Klemen Gričar je predstavil primer sodelovanja z angleško agencijo. Direktor mu je povedal, da so njegove cene prenizke. Naročil mu je, da naj svoje cene dvigne in on bo na njegove cene dodal še 10%. Vodniki naj začnejo razmišljati tudi v tej smeri. Letos je imel precej obiskov tujih gorskih vodnikov. Ti menijo, da so Julijske Alpe pravi biser. Evropa pa v večini sploh ne ve za to. Dodaja, da je potreben širši pogled na dano situacijo.
S primerom iz Dolomitov je predstavil, da se tuje in naše cene včasih precej razlikujejo. Slišal je tudi, da je mednarodno združenje že opomnilo nekatera združenja naj dvignejo cene.

Janez Rupar pravi, da ni problem, če ceno dvigneš problem je nered. Vsi vodijo in vsi se oglašujejo za gorske vodnike.

5. RAZNO

V zaključku se je Klemen Mali zahvalil udeležencem 1. okrogle mize ZGVS in v prepričanju, da ta ne bo zadnja povabil vse zbrane k zakuski.

Kamniška Bistrica, dne 21. aprila 2006

Zapiske zbral Marko Petek

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

33 komentarjev na članku "Zapisnik okrogle mize"

Franci Savenc,

Prosim končajte! - To že dolgo niso več pripombe na objavo, vse bolj postaja pripominjanje na pripombe...

Urednik


Boris Strmšek,

Sem bil nekaj casa odsoten z interneta in je prav zanimivo, kaj vse lahko preberes. Ker sem nekako del tega cirkusa, je mogoce celo prav, da povem oziroma napisem kaksno svoje mnenje. No, verjetno bi bilo bolje, da sem tiho, glede na to, da ob vsem tem tudi vem, kako pri nas vse deluje in se ti "pametovanje" hitro mascuje. Ker vselej obstaja nekaksna hierarhija, je obicajno nekdo nad teboj in ti potem seveda zlahka dokaze, da pojma nimas oziroma se ti mascuje za vrtenje jezika. In Zdruzenje gorskih vodnikov Slovenije pri tem ni izjema. A to je ze druga zgodba, ki z aktualno tematiko nima kaj dosti. No, nekaj malega ze, saj je bilo na okrogli mizi jasno, kako nekateri razmisljajo in kako si zamisljajo prihodnost gorskega vodnistva v Sloveniji. Prihodnost pa bo s taksnimi napadi tako na clane lastne organizacije, kot tudi vse druge naokoli, bolj slaba.

Iz vseh pripomb na objavljen zapisnik z okrogle mize bi lahko izluscili nekaj zanimivih misli. Nekaterim je dokaj jasno, zakaj tukaj gre, nekateri pa so seveda obsedeni s svojimi idejami in predvsem ne znajo priti ven iz svojega nacina komunikacije. In predvsem jim ni jasno, da so mimo tisti casi, ko je lahko vsak pocel, kar se mu je zljubilo. Vsak naj na svojem podrocju zadeve uredi in potem bo vec reda in manj nejasnosti. Gorski vodniki so zadeve pripeljali precej dalec in to predvsem sami, kar pomeni uskladiti solanje z mednarodnimi normami, postali clani mednarodne vodniske organizacije (to ni kar tako enostavno in marsikdo si za to neuspesno prizadeva), dobili smo Zakon o gorskih vodnikih, predvsem pa se vsi clani zdruzenja trudimo, da svoje goste, kolikor jih pac ze je, varno vodimo v hribe in jih tudi pripeljemo nazaj zadovoljne in zeljne nadaljnih tur v spremstvu gorskega vodnika. Jasno je, da je tezko ustreci vsem, saj smo ljudje razlicni, vsekakor pa gre tukaj predvsem za varnost. Lahko je pametovati v lepem vremenu in razmerah, ko pa pride v gorah do tezav, pa je hitro opazna razlika med vodniki PZS, gorskimi vodniki in ostalimi. Ce je nekdo vrhunski alpinist, se ne pomeni, da je tudi dober vodnik, vsak vodnik pa je zagotovo dober alpinist. Ce bi se vsak v nasi gorniski organizaciji drzal svojih pristojnosti, ne bi bilo nikomur dolgcas. Naj vodniki PZS vodijo v skladu s svojimi kategorijami, naj alpinisticni instruktorji delajo v sklopu alpinisticnih sol in svojih alpinisticnih odsekov, gorski resevalci pa naj skrbijo za resevanje ljudi v gorah in opozarjajo na varno zahajanje v gore. Ce pa koga zamika gorsko vodnistvo, naj si prebere pogoje in ce jih izpolnjuje, naj ob razpisu za naslednje solanje za GV poslje prijavnico. Potem mora samo opraviti sprejemne izpite, nato pa ga caka solanje, v katerega je treba vloziti kar precej denarja. A zagotovo se bo vsak se tako dober alpinist in alpinisticni instruktor na solanju za GV naucil veliko novega. To govorim iz lastnih izkusenj, potrdi pa vam lahko vecina, ki so se udelezili taksnega solanja. In pricakujem, da se bodo na naslednji razpis prijavili vsi tisti (ce seveda izpolnjujejo pogoje), ki jim gre v nos predvsem to, da lahko gorski vodniki vodijo za denar, kot da je to najpomembnejse. Nekateri pisci na tem dolgem spisku pripomb vsaj dajejo vtis, kot da vse ze vedo in bi taksno solanje opravili z malim prstom leve roke.

Pa vsa ta nevoscljivost ali kakorkoli bi ze lahko poimenovali to nima prav veliko skupnega s tistim, kar je tukaj zares pomembno. Gre predvsem za to, da sedanji gorski vodniki nadaljujejo tradicijo, ki se je pricela s prvimi vzponi na vrhove. Brez vodnikov bi marsikatera gora se dolgo cakala na prvopristopnike in marsikateri "osvajalec" bi ostal tam zgoraj, ce ga ne bi gor in dol pripeljali vodniki. Tisti, ki se odlocajo za ture v spremstvu vodnikov, hitro sprevidijo, kdo je pravi in kdo ne, oziroma kaksna je razlika med raznimi gorniskimi nazivi (VPZS, GV, AI, gorski resevalec...). Potencialni gostje bodo tako slej ko prej prisli do pravih gorskih vodnikov, se posebej, ker jih obicajno zanimajo ture, ki jim vodniki PZS niso dorasli, drugi pa tako nimajo pristojnosti vodenja. Tukaj namrec gre tudi za odgovornost, kar se obicajno "nepravim" vodnikom ne zdi kdo ve kako pomembno, dokler ne pride do nesrece in jih v roke dobi zavarovalnica, kateri pa se to zdi se kako pomembno. Pri nas je to sicer se bolj redkost, a kmalu ne bo vec. Ob vsem tem bomo kar zanemarili, da ima nase zdravje neprecenljivo vrednost v primerjavi s tistimi nekaj tisocaki, ki bi jih prihranili na vodniku, s tem mislim pravem vodniku. In sem lahko tudi prebral, da v Dolomitih le redko ljudje hodijo na ture z vodniki. Ocitno pisec se ni bil v Dolomitih oziroma na pravih turah, za hojo po pasnikih si ljudje redko najemajo vodnike. Pravzaprav je prav nasprotno - v Alpah se vecina tur opravi v spremstvu gorskih vodnikov. Prav ti pa so tudi opremili nekatere najpopularnejse ture zaradi vecje varnosti, vsa ta varovala pa z velikim veseljem uporabljajo tudi vsi ostali, verjetno bi jih tudi nasi dragi kritiki gorskih vodnikov. Nekdo je navedel, da bi bilo v Sloveniji dela le za enega ali dva gorska vodnika, pa to ne bo drzalo. Povprasevanja je ze kar precej in ga bo vedno vec. Tisti, ki jim je v interesu voditi, imajo nekaj dela in teh je tudi kar nekaj. Jasno pa je, da ne gre tukaj samo za vodenje po Slovenski smeri na Triglav in podobno. V nasih gorah je tur, primernih za vodenje, kar dovolj, veliko moznosti pa ponujajo tudi gore preko nasih meja. Od Zahodnih Julijcev, Dolomitov, po stiritisocakih Alp in se marsikaj. Potem so se trekingi v razna tuja gorstva, vodene odprave na lazje dostopne vrhove v Andih in Himalaji... Tukaj seveda vlada precejsnja zmeda, ni namrec prav jasno do kod lahko se vodijo vodniki PZS. Tako pride tudi do tega, da kaksno planinsko drustvo pelje z vodniki PZS celo kolono ljudi na Mont Blanc. Ali pa organizirajo trekinge v Ande in Himalajo, ceprav planinsko drustvo se zdalec ni turisticna agencija, vodniki PZS pa ne turisticni vodniki. In tukaj delajo slovenski gorski vodniki najvecjo napako. Namesto, da bi delali promocijo za svojo dejavnost, se prevec ukvarjajo z nekaksnimi krsitelji, vcasih tudi namisljenimi. Prodreti je treba do ljudi, jim predstaviti svoje programe, prednosti, prodreti v medije, izdelati promocijski material, skratka delati na reklami. Jasno je, da je treba kaksne krsitelje tudi kaznovati, vendar pa je treba energijo usmerjati predvsem v promocijo. Tako bodo nato tudi razne turisticne agencije, hoteli in podobni, ki ponujajo svojim gostom gorniske aktivnosti, sodelovali z gorskimi vodniki. V drugih alpskih dezelah je to vsem jasno, pri nas pa bo treba ljudi v turizmu tega se nauciti. In namesto, da se udriha po turisticnih agencijah, se je bolje usesti za mizo, najti skupne tocke in se dogovoriti za sodelovanje. Negativna energija ne vodi k napredku. Vsekakor pa je prevec govora o vodniskih tarifah in dvigovanju le-teh. Pri nas so resda nekoliko nizje, kot drugod po alpskih drzavah (za enkrat imamo se nizji standard, ce je to sploh kdo uposteval), vendar pa na primer vodenje na Mont Blanc slovenskega gosta stane vsaj toliko ali pa celo vec, kot pa nekoga, ki najame vodnika v Chamonixu. K vodniski tarifi je seveda treba se pristeti stroske, ki jih ima gost, kar pomeni v konkretnem primeru tudi priblizno 2000 km voznje (gorivo + cestnina), bivanje, hrana... Za Mont Blanc nanese to za gosta in vodnika priblizno 500 eurov, vse skupaj tako pride slovenskega gosta skoraj 1000 eurov. Ja, ja, potni stroski niso vodnikov zasluzek, to vsak ve, vendar pa je treba gledati tudi na goste, saj zaradi njih sploh so vodniki. Bodimo gostom prijazni vodniki, kar potem seveda ne pomeni, da vodimo za nizje tarife od predpisanih, kakor takoj pomislijo nekateri v ZGVS, ki znajo predvsem kazati zobe. In pri tem udrihajo vsenaokrog, tudi po clanih lastne organizacije."Najprej je treba narediti red v lastni organizaciji..." in bla, bla, bla... Saj nismo v casih komunizma, ko je bilo treba odstraniti vse, ki mislijo drugace. Glede na razne odzive je jasno, da imajo gorski vodniki kar nekaj nasprotnikov, vecino seveda znotraj slovenske gorniske organizacije, vendar pa bi prav s pozitivno energijo, pripravljenostjo za dogovore, promocijo in prijaznostjo do gosta lazje prisli na dober oziroma se boljsi glas v nasi mali dezelici pod Alpami.

Vsekakor bo prihodnost pokazala, kako in kaj. Pa varne ture v gore! Ce jim slucajno niste dorasli, pa saj veste - pojdite v gore v druzbi gorskega vodnika. Izbira je seveda vasa.

Boris Strmsek


Boris Strmšek,

Pri vsej tej debati je tako najvecji problem predvsem to, da je bil zapisnik v svoji obliki objavljen na spletu in se pere umazano perilo v javnosti. Tukaj bi bil dovolj kaksen povzetek, ki bi predstavil glavno problematiko gorskega vodnistva v Sloveniji. Ne gre za kaksno skrivanje, temvec, da je v zapisniku tudi kaksna nedokazana trditev s strani nekaterih in kaze GV bolj kot skupino prepirljivcev. Vendar pa je na skoraj vseh podrocjih podobno in je najprej treba nesoglasja urediti med seboj, preden gredo v javnost. Verjetno je bil namen okrogle mize nekoliko drugacen. Druga zadeva je ta, da je imel vsak moznost, da se udelezi okrogle mize, pa tistih, ki imajo sedaj najvec pripomb, tam ni bilo. Zakon o GV v Sloveniji imamo, kar je prvi korak, zagotovo se bo moral v prihodnosti se spremeniti, vendar pa gre tukaj predvsem za to, je v treba v neko dejavnost najprej nekaj vloziti, ce hoces iz nje kaj dobiti. Zdaj bi pac vsak rad brez najmanjsega truda in vlozka nekaj sluzil. To se vedno disi po minulih casis. Gorski vodniki so to v neki meri uredili. Jasno je, da tukaj ne govorim o letih predhodnih izkusenj, ki ne pridejo kar sama od sebe, temvec o urejenem sistemu izobrazevanja. V solanje je treba vloziti precej sredstev in energije. Tista primerjava z zdravniki in nohti je bolj smesna, jaz bi tukaj bolj bil za primerjavo med splosnimi zdravniki in kirurgi ali drugimi specialisti. Vsi morajo narediti medicinski faks. Pa kirurg lahko da pacientu tudi aspirin, ceprav je to zelo nezahtevna stvar, splosni zdravnik pa ne bo nekomu operiral nekomu srca, ker ni za to specializiran. Pa so vsi zdravniki in so morali koncati faks. Pa sploh ne vem, zakaj toliko primerjav. Vsekakor je marsikatero podrocje urejeno in tudi gorsko vodnistvo mora biti, se posebej zaradi odgovornosti, ki jo nosijo vodniki. Sicer pa se ozrite okoli sebe in videli boste, da nam skoraj vse nase zivljenje ureja pravo. Ce bi nekdo rad vodil turiste po Pohorju, naj naredi seminar in izpit za turisticnega vodnika ali karkoli. Vsak, ki ima kaksno idejo in voljo, da jo izpelje, ima moznost in mu tega ne preprecuje Zakon o gorskih vodnikih. To je samo slab izgovor. Jasno pa je, da smo ljudje razlicni. Eni samo nergajo in pljuvajo po drugih, to je lazja moznost, drugi pa svoje zamisli pripeljejo do realizacije, za kar je treba se kaj vec, kakor pa pametovaje na internetu. In primerjava s tujino - tam je jasno, kdo vodi ljudi po hribih oziroma za kaj je kdo pristojen. V Zermattu ali Chamonixu te naslovijo izkljucno na gorske vodnike, ko vprasas v kaksni agenciji ali hotelu za gorske ture, pri nas pa... Preprican sem, da bo naslednja okrogla miza imela precej vec udelezencev. Mogoce bi jo bilo treba organizirati v kratkem, dokler je se ta tema vroča.


Iztok Snoj,

Če je to zapisnik vitezov okrogle mize - je kaj novega o svetem gralu?


Klemen Gričar,

Ideje so lepe. Ni problem se spomniti, recimo vodil bom po botanični poti v Julijskih Alpah, na primer. In gremo na turo. Ampak ni tako enostavno. Je tako: vsak poklic je zakonsko urejen, uvrščen v klasifikacijo poklicev in zanj je potrebna ustrezna izobrazba. Od začetka do izvedbe mine kar nekaj časa in tudi precej papirnatih bitk je potrebno izboriti.

Ko gorski vodnik zaključi šolanje, se delo pravzaprav šele začne. Potrebno je ustanoviti s.p., d.o.o., obslužbeno dejavnost, svobodni poklic… Ko urediš vse potrebno na davčni enoti, Ajpesu, obrtni zbornici, si omisliš računovodjo, internetno stran , daš tiskat vizitke, reklame…

Tudi sam sem alpinistični inštruktor, planinski vodnik, reševalec. Vendar pred leti, ko sem se zanimal za poklicno vodenje, mi je Janez Duhovnik svetoval, naj se vpišem v šolanje za gorskega vodnika. Tekom šolanja, ki je enako v vseh drugih združenjih po svetu (IFMGA), sem se veliko naučil. Plezal in smučal sem z legendami slovenskega alpinizma, od Slovenije, Avstrije, Italije, Švice v vseh letnih časih in vseh razmerah. Predelali smo teorijo: prof. Stanko Klinar nam je pilil tuje jezike, dr. Nada Praprotnik botaniko, dr. Stojan Burnik elemente metodike dela, trening in vpliv gora na človeka, Andrej Velkavrh vremenoslovje in še bi lahko naštevali. Šolanje je kakovostno in na nivoju. Vsak izpit je po svoje zahteven. V treh letih sem se veliko naučil, kljub znanju in nazivom, ki sem jih imel od prej.

Zato na kratko povsem enostavna rešitev: tisti, ki mislite,da ste sposobni voditi po gorah, vsake dve leti je razpis za šolanje za gorskega vodnika. Vpišite se in opravite šolanje.

Pa še o našem zakonu: naš zakon je dober in povsem normalno je, da ščitimo svoj poklic. Kdo ga pa bo, če ne mi?

Za zaključek. Poklic gorskega vodnika je lep. In z veseljem in ponosom ga moraš opravljati.

Pozdrav vsem Klemen Gričar, gorski vodnik

info@alps-adventures.com

http://www.alps-adventures.com


Klemen Gričar,

Tomaž, naše združenje (ZGVS) je porabilo veliko dela in generacij vodnikov, da se je zakon napisal in sprejel v državnem zboru, da smo se včlanili v mednarodno združenje (IFMGA), da se je uredilo šolanje gorskih vodnikov, obnavljalne licence....

Mi imamo stvari urejene!

Kako boste določali kriterije, kdo je lahko vodnik? Recimo za Soško fronto. Kdo bo za vas imel šolanje? Do kje so pristojnosti? Kdo bo skrbel za potrjevanje licenc, za obnavljale izpite? Kdo vam bo določal cene, s katerimi boste morali plačati davke, upoštevati stroške, amortizacijo opreme, zavarovanje, plačo na koncu?

Nedvomno je potrebno te stvari urediti, šele potem lahko pride do pogovora. Pa tukaj tega ne bova rešila, zato zaključujem debato.

Pozdrav Klemen


Igor Pavlič,

V primerjavo z raznimi skipperji in voditelji po kanjonih, breznih in podobnih naravnih fenomenih so naši gorski vodniki lahko za zgled! Res je, da licenc ne izdaja pristojno ministrstvo ali zbornica, kot je to pri zdravnikih, odvetnikih, voznikih itd. Šoferske izpite, izpite za navtiko in podobno še vedno opravljamo pod okriljem pristojnih ministrstev, nekateri jih imajo pa še kar naprej pod svojim okriljem., kar bi morda veljalo spremeniti.

Popolna anarhija je npr. pri navtiki, kjer je lahko skipper vsakdo, če ima le izpit za voditelja čolna in radiozveze več kot tri leta. Na prvi stopnji je kot pri kopnem prometu, potem je pa šele ladja, vmes pa nič! Pa lahko mirno primerjamo npr. situacijo na morju npr s skipperjem in klienti ali g. vodnika s klienti. Tu so g. vodniki pristopili kar resno!

En problem je, namreč zdravniški pregledi. Ti so v prometu obvezni, poklicni vozniki ga imajo vsako leto, vodniki pa nikoli, kar ni redu, sploh pa ne po 60-tem letu!

Stroškovnik je seveda pretiran, po objavljeni kalkulaciji naj bi g. vodnik za računovodstvo, računalnike in pisarno plačeval več kot za opremo in izobraževanja. Vsakdo, ki napravi 130 "tur" na leto, rabi najmanj dva para čevljev, 2 para smuči, in še kaj, da nje govorim o vrveh in ostalem. Iz lastnih izkušenj vem, koliko opreme "znucaš" pri takšnih frekvencah. V študentskih časih sem bil v hribih po pol leta, g. vodnik naj bi pa investiral v PC-je in pisarno. Mogoče laptope nosijo v nahrbtnikih in potem po internetu preverjajo vremenske napovedi? Nekaj realnosti tu ne bi škodovalo! Par tisoč EUR za opremo bo kar v redu, ostalo pa na dejanske vrednosti prosim!

Še enkrat pa čestitam k resnemu pristopu k tej dejavnosti, ki pa je konec koncev res le neka tradicija, katere potreba se je v novih časih (veliko snobov, bogatinov, željnih plačljivih "avantur" !) ponovno precej razbohotila. Sajje konec koncev to v isti niši kot razni inštruktorji jahanja, padalstva in podobnih adrenalinov, kjer je treba plačevati kadre, zavarovanja in sploh vse to, zato velja kot imenitno ter "IN". Ne dovolite, da bo gorsko vodništvo cenejše od tečaja golfa, muharjenja ali nordijske hoje!!


Igor Pavlič,

Z ekonomskimi izračuni in podobnimi mehanizmi gorski vodniki ne bodo prišli nikamor.

Če je povpraševanje dovoljšno, interes, da se zadeve uredijo, seveda nastanejo novi stroški, vsak pristavi svoj piskrček: varstvo pri delu, zdravniški pregledi, potrdilo o znanju tujega jezika, testiranje opreme, psihofizični preizkusi itd.

Primer: Nogometni sodnik ima navzgor starostno omejitev, vsakoletni fizični preizkus, pri katerem je definiran maksimalni čas za tek na, mislim da 800 ali 1000 m itd.), stratka, g.v. niso edini, ki vzpostavljajo neke standarde, pri tem bi zaslužili in pametovali še drugi, kot je pač običaj na tem svetu, saj se moramo obnašati evropsko, kajne!? Še en primer: Vakcina za steklino stane 270 SIT, ceplenje psa pa cca 8000 SIT, vse ostalo so stroški - znanje, svetovcanje, pregeld itd. Po taki metodologiji bi g.v. lahko imeli takole tarifo:

- prihod na snidenje 5.000 SIT, pregled opreme: 800 SIT, psihofizični poreizkus klienta 2.000 SIT, pogovor 1000 SIT itd. Očitno je taka metoda popolnoma slepa pot.

Poleg tega priporočam, da na prihodnjih sestankih vodniki nekoliko realneje vrednotijo stroške. Če je nekdo na terenu 130 dni na leto, ima za ta čas dnevnice, prevoze in ostalo plačano, ne potrebuje računalnika, pisarne itd. Zakaj bi klient kril stroške hrane in prenočevanja vodnika, če se to da opredeliti denarno?

Vsega se ne da navajti po večkrat, sicer bodo pričeli navajati še dodatke za ločeno življenje, študij in še kaj.

Ker poznam invalidske upokojence, ki so na Triglavu po več kot stokrat na leto, obstaja resna bojazen za razne eskivacije in pretiravanja, zato priporočam resnost in realnost, g.v. v prid. Z resnostjo in realnim pristopom si bodo pridobili ugled in renome, sicer pa ne!

Lahko se zgodi, da ne bodo edini, ki bodo imeli "PRAVICO" voditi. Le zakaj ne bi imeli več tovrstnih organizacij, zgledujmo se še tu po tujini!! Previdnost in skromnost torej!


Igor Pavlič,

G. Virc in Ovčak imata seveda čisto prav! Vsako stroko lahko povzdigujemo do onemoglosti, ne smemo pa ji dovoliti monopola nad dejavnostjo samo. Po takšni logiki si človek še kosila ne bi mogel skuhati, če ne bi pred tem najel usposobljenega kadra, ki bi preveril vse sestavine in tveganja... Podobni absurdi so bili v nedavni preteklosti prisotni na področju veterine,higiene itd. Šalo na stran!

Nekoliko ponesrečeni so primeri, kaj bo kdo stroril, če si klient zvije gleženj ali ima srčni napad. G.V. nima takrat za storiti nič pametnejega kot kdorkoli drugi, žal! Menda bo ja poklical rešilno službo (GRS ali kakor se bo pač imenovala v bodoče, če jih bo več pa center za obveščanje, kar je že zdaj v navadi), menda ja ne nosi s seboj še pribora za reanimacijo, ni za to niti usposobljen, ne bo reponiral sklepov ali defibriliral strank. Vsega se ne da predvideti in niti ni smiselno, zavajanje klientov bi bilo, če bi jih prepričevali, da so v spremstvu plačanega G.V. popolnoma varni, tudi odpade adrenalin, če je vse varno in predvideno, nastane paradoks. Kje je avantura, če te nekdo vodi in če ti pač ne gre, te tisti plačani nadčlovek varno pripelje v okrilje domačih. Končno tudi vodnik lahko doživi nesrečo, nenadno slbost ali še kaj, saj je vendar človek! Kaj pa potem?

Skratka, oboje mora delovati v nekih razumnih okvirjih, ljudi vzgajati in učiti v zvezi z gibanjem v gorag, hkrati pa jim nuditi plačljive eksperte, oboje v razumnih okvirih in s kančkom pameti ter brez obojestranskih pretiravanj!

Vse te kolobocije okoli G.V se ne počenja zaradi dviga kvalitete in v korist uporabnikov, vedno le zaradi monopolizacije in dodatnih možnosti zaslužka, poskusov črpanja denarja od države (mogoče celo iz mednarodnih razpisov, kdo pravi, da se ne bo v doglednem času pojavil kak evropski fond za izobraževanje G.V. in vzpostavitev reda po direktivah EU) itd.

Tako v gorah kot na morju in drugje v naravi preganjajo (oziroma jih skušajo preganjati) vse tiste, ki se neorganizirano in zastonj sukajo po posvečenih krajih, če pa plačaš, dobiš vse, kar rabiš, seveda le, dokler se kaj ne zgodi. Potem sledijo tožbe in izterjave, kar je pa malenkost v primerjavi s skupnim prihodkom ("incoming", "turnover").

Po mojem skromnem mnenju lako ti G.V. preživijo kot honorarci, z mrežnim marketingom in stalnimi klienti, podobno kot inštruktorji matematike, da ne omenjam drugih, bolj osebnih storitev. Agencije in podjetja bodo v nasprotnem pobrala vso smetano, vodnikom pa bo ostal drobiž! Predstavljate si G.V, zaposlenega v kakšni agenciji v Bovcu ali Kr. Gori. Dobil bi plačo, terenski dodatek in dnevnico, na dopust bi hodil novembra, pozimi bi učil smučat, aprila bi pa pripravljal drva za "appartmenthouse", npr. če bi bila nevarnost plazov, skratka na pol suženj bi bil.

Poklicev je veliko, morda lahko strokovno na pomoč priskoči celo Obrtna zbornica Slovenije.


Igor Pavlič,

Pred nekaj deset leti smo se primerjali z vsem svetom, potem smo se pred 21-25 leti pričeli približevati Zahodni Evropi in imeli vizijo tam, ko so se odcepili, osamosvojili, ločili, razdružili ali ne vem kaj napravila (prav zdaj je obletnica), smo se pa kar nenadoma zavedali, da se ne "družimo" s tisto Evropo, o kateri so nakladali takratni botri in vizionarji tega malega poštenega in delovnega naroda, ki je kljuboval tolikim pritiskom, ampak se parimo v neko novo Evropo. Gre za primerjavami z nekimi baltskimi državami in ne vem še kom. Kje je zaostala vizija in inventivnost. Cilji so precej nižji in esprejemljivi?!

Pavle


Igor Pavlič,

kdor se razume na metodologijo in še marsikdo, ve, da buč in korenja ne moremo medsebojno primerjati po vseh kriterijih, po nekaterih pa vendarle.

Da nekomu dopoveš, da je Šmarna gora pač gora, včasih še faks ne bi bil dovlolj. Saj primarni namen fakultet vendar ni le trpanje študentov s podatki, s tem se lahko ukvarjajo doma, za zapečkom, s knjigami v naročju ter drugimi sredstvi. Žal praksa kaže, da je večina diplomantov res le populacija nekih podadkovnih baz, pa še te so pomanjkljuive, ker niso komplekse, tudi povezave med datotekami ne delujejo najbolje... Pameti in razsodnosti se ne da študirati, niti višje šole ni za ta dva predmeta.

Menim, da je nestrpnost in averzija do drugače mislečih v tej srenji prevelika. Večina diskutantov apriori niti ne prebere besedil in vsebine drugih, "trajbajo nekaj svojega", skratka ne gre za dialoh ampak za govorjenje enega mimo drugega. Ta praksa je v slovenskih društvih, združenjih in podobnih "civilnih" (ne le v teh organizacijah) najpomembnejša cokla pri preseganju in razvoju obstoječehga stanja. Zakaj je temu tako, več ali manj vemo. Manjka kak kulturolog!


Dušan Škodič,

Tomažev komentar je vsekakor smiselen. Tudi sam sem opazil med ljudmi precej zanimanja za ogled bojišč I. sv. vojne, ki ne bi bili omejeni zgolj na ogled muzejskih postavitev, ali imeli celo mrhovinarski predznak. Izleti ki jih vodijo društva pa se takih točk po navadi le dotaknejo ali jih sekajo po planinskih poteh.

Podobno nezadovoljstvo nad vodniškim statusom so izražali že planinski vodniki iz MB in okolice, ki so videli svojo priložnost v vodenju turistov po pohorskih prostranstvih. Spomnim se pred leti celo groženj na nekem seminarju načelnikov z odcepitvijo od zveze, kar je bilo v tistih časih moderno v vseh segmentih. Mogoče bi bilo res potrebno, da se zadeve enkrat natančneje doreče.


Dušan Škodič,

Res je, kajti debata vedno znova zahaja na bojno polje, kjer se krešejo mnenja, kdo je bolj kompetenten in kje. Po mojem se noben od vodnikov PZS po tehničnem znanju niti ne upa primerjati z regularno izšolanim GV. Jaz vidim jedro spora zgolj v tem, da se nekomu ne omogoči početi tisto, česar tisti drugi ki mu oporeka, sploh ne bi počel. To sta različna bregova, med katerima teče voda vedno le v eno smer - samo določiti je pa je treba, na katerem bo ribogojnica in na katerem privez za rafte.


Igor Zlodej,

Ob vsem direndaju sem se spomnil na primer Košutnikov turn, primer Mangart in primer Jožeta Šepiča.

Očitno stvari res ne stojijo tako, kot bi morale. Na goro pa bom koga, še raje katero, spremljal ali vodil, kakor komu drago, plačal pijačo in prenočišče, pa še lepo se bova imela. Kaj ni najlepše poplačilo uživati lepote gora.


Tadej Kosmačin,

Lep pozdrav!

Sem planinski vodnik in predsednik društva in posledično po zapisniku okrogle mize glavni krivec za brezposelnost gorskih vodnikov. V vsem se strinjam z Ivanom, dodal bi pa še to.

Na bruhanje mi gre, ko velecenjeni gorski vodniki (predvsem posamezniki, ostali pa pridno prikimavajo) pljuvajo po vsem kar ni njihovo. Vedo, kdo je glavni kršitelj (agencije,...) pa ne morejo storiti nič- imajo pa zelo lep zakon. Smola pač, da ne živimo tistih nekaj kilometrov severneje.

Vedno znova govorijo o tem, da PV nismo usposobljeni za komericalno vodenje- se ne strinjam. Smo usposobljeni, vendar zaradi zakona, ki so ga oni napisali ne smemo voditi. Saj nas vendar tudi oni preverjajo na izpitih, izpopolnjevanjih,... Naš program je verificiran tudi na ministrstvu za šport.

Tako da prosim, če v bodoče uporabljate termin da PV ne smemo voditi za denar in ne da nismo usposobljeni.

Ne želim sprožati debate o tem ali onem, le rad bi, da si enkrat priznamo kdo je kaj in zakaj. Po drugi strani bi pa res rad videl, če bodo GV dokončno diskreditirali PV, kdo bo vodil vse društvene izlete,... oni? Saj jih je samo 100, in ne znam si predstavljati visoko usposobljenega GV z avtobusom "starih bab"- kot tudi oni radi rečejo.

PS: V našem društvu vodi ture, kot so Grossglockner, Ortler in Dolomiti gorski vodnik, smo pač odgovorni do svojih članov in zakona.


Tadej Kosmačin,

Se strinjam Velimir!

Le da planinski vodnik je strokovni delavec v športu v republiki Sloveniji in lahko vodi tudi nečlane PZS, ter ne samo markirane poti (odvisno od kategorije, ki jo ima opravljeno).

Očitno bodo morali GV združiti moči v enem podjetju in stroške vsaj na ta način razdeliti.


Matjaž Šerkezi,

Fantje, mislim, da ste zašli malo predaleč. PV ste oz. smo res registrirani pri Ministrstvo za šolstvo in šport in kot taki imamo status strokovnega delavca v športu. Kaj to pomeni, je najbolje, da si preberet na spletni strani MŠŠ. Poleg tega morate biti vpisani tudi v razvid. Kaj to potegne za sabo piše tudi na spletni strani MŠŠ. O tem bi lahko več povedal Borut Peršolja, ki se je zavzemal, da smo prejeli ta status in to ne samo PV ampak tudi program alpinist vaditelj, alpinistični inštruktor, markacist itd.

PV pa ste oz. smo Planinski vodniki Planinske zveze Slovenije, ki smo prostovoljci in kot taki lahko prejemate/mo samo povrnitev potnih stroškov (trenutno 69 SIT/km), dnevnico in obrabo opreme, višina katere se izračuna po uradnem obrazcu določenem s strani KVIZ. To ni plačilo.

Zatakne pa se tam, ko PV in ne samo PV ampak tudi alpinistični inštruktorji, alpinisti vodijo v gore za plačilo, ki pa je dosti nižje od višine določene cene gorskih vodnikov. Vsi kadri (PV, A, AI...) pa za takšno vrsto početja niso usposobljeni (samo mislijo da so), ker niso profesionalci tako kot GV in njihova raven znanja ni dorasla temu. Tisti, ki se jajcate in ki mislite, da nimam prav se lahko javite in vam z veseljem dokažemo. Kaj lahko PV počne je določeno, za kakšno ceno pravtako.

Poznam kar nekaj takih, ki vodijo na črno v gore. Fantje kar, ampak verjemite mi, da boste to počeli samo do prve nesreče in potem se ne jokat in obračat na kogar koli, ker boste povsod naleteli na zaprta vrata. "Nesreča" pa čaka, vsak čas pride in ne samo nesreča, tudi pravniki.

Pa lep dan.


Boštjan Virc,

Tomaž, oprosti, ampak malce te je zaneslo v tvojih razmišljanjih. Vse dejavnosti, pri katerih je rizični faktor oz. nevarnost za ljudi, so restriktirana v normalnih državah, oz. se za njih predpiše POTREBNA IZOBRAZBA OZ. DOKAZANA ZNANJA. Zdravniki, vozniki avtobusov, piloti potniških letal, kapitani oz. skiperji bark, itd... In tukaj ne gre za noben monopol v ekonomskem smislu besede.

Bistvena razlika je, če nekdo vozi v avtu sebe in prijatelja ali pa za denar vozi avtobus. Ali pa če se nekdo zdravi sam, ali pa za denar zdravi druge. In tukaj je prav, da se naredi razlika in red. In tu je analogija z gorskim vodništvom. V POTREBNI IZOBRAZBI.

In resno, Tomaž, zakaj se ne bi lotil šolanja za gorskega vodnika?


Boštjan Virc,

Tomaž, zakona ni sprejel ZGVS, ampak državni zbor, drugače ne bi bil zakon.

Zadnja provokacija za Klemna je pa totalno iztgana iz konteksta po principu "Kapitan, pri vas se naročamo poleti v lepem dnevu in vas bomo med plovbo po mirnem morju gledali pol ure, da vidimo, kaj znate."


Boštjan Virc,

Sam sem na tem forumu že parkrat podstavljal hrbtenico v zagovor gorskim vodnikom. Ob kopici replik je morda še najbolj zajel bistvo problema Dušan Škodič pred časom, a je njegova pripomba ostala neopažena.

Celoten problem bi bil bistveno manjši, če zakon o GV ne bi monopoliziral komercialnega vodenja tudi za nezahtevne planinske ture v sredogorje, ipd., ki so za GVje običajno itak nezanimive, po drugi strani pa obstaja (očitno) cel kup ljudi, ki bi to želeli delati in kjer je dejansko res, da so potrebne kvalifikacije GVja pretirane. Bi verjetno šlo tudi z manjšimi. Trenutno res prihaja do paradoksov, ki jih omenja Tomaž Ovčak (dasiravno je njegova ideja o ekonomski liberalizaciji ostala v 18. stoletju, saj ekonomije brez neoliberalne regulacije danes ni, morda le v Somaliji).

Če pogledamo v medicino ali farmacijo, so problem rešili z različnimi "kastami" od specialistov vse tja do fizioterapevtov. Če bi v medicini sledili analogiji, kot je trenutno v zakonu o GV, potem bi za nego nohtov morali vedno k zdravniku specialistu, tako pa gremo lahko tudi k pedikerki.

Torej, spoštovani gorski vodniki, v vseh argumentih se strinjam z vami, opozoril sem le na problematiko trenutnega zakona, ki vašo komercialno dejavnost monopolizira tudi na področja, ki večine od vas sploh ne zanima in dejansko nima veze z realnostjo.

Tako lahko v današnjih novicah na G-L najdemo recimo objavo TNPja o vodenju po poteh soške fronte, ki je očitno ne vodi gorski vodnik. Po trenutnem zakonu o GV je to verjetno prekršek, ne?

Prav je, da GV ščitijo svoj poklic in uredijo razmere. Pri tem pa bi jih dobronamerno opomnil, da naj ob tem tudi poskrbijo, da ne bo več GV vodenja brez izdaje računov oz. davčne utaje, kar se še vedno pogosto dogaja. Dokler pa tega ne bo, bodo težko zahtevali od drugih, da se držijo pravil.

LP


Emil Pevec,

Pravkar sem iskal neke podatke v knjigi Gorski vodniki v Julijskih Alpah. In v zadnjem delu knjige so objavljene pripombe Stanka Hribarja. Piše o resnični »zgodbi« - o reklami za gorske vodnike. Leta 1888 se je smrtno ponesrečil nadporočnik pionirskega bataljona Valenta, ko je v megli hotel sestopiti z Mangrtskega sedla proti Klanškim jezerom.

Že naslednje leto je stal pod Travniško škrbino križ z napisom (v prevodu):

V megli zašel,

Gorski duh ga zajel.

Brez vodnika v gorah

Ga smrt je zgrabila za vrat.

Vodnik mora živeti.

Zato ga je treba najeti.

Popotnik zapomni si to:

»Nikoli sam na gorô.«

5. vrstica me je takoj spomnila na »aktualni zapisnik«. Da, seveda se strinjam ... vodnik (gorski) mora živeti – a mora pustiti živeti tudi drugim. Preprosto ni pošteno kar tako »na počez« blatiti vodnikov PZS (napačno planinskih vodnikov – ti so šli v »pokoj« skupaj z mladinskimi planinskimi vodniki). Prepričan sem, da zares velika večina VPZS ne krši svojih pravil in je pretiran srd nad njimi nekaterih GV odveč (kot je bilo ugotovljeno, so črne ovce povsod). Ker poznam »delokrog« VPZS in vem, koliko dela v korist planinstva (gorništva) le-ti naredijo brezplačno (tudi brez kilometrin, dnevnic in »obrabnin« se naredi zelo veliko!) ... mi res ni vseeno.

Kdo je sploh sposoben presekati gordijski vozel teh (stalnih) obtožb?


Gregor Sluga,

Še moj pogled:

usposobljenost med gorskim vodnikom in vodnikom PZS je različna, saj je izobraževanje različno in tudi baza kandidatov izvira iz različnih krogov. Zakon predpisuje kdo lahko vodi proti plačilu, kar je razumljivo, saj je gorski vodnik poklic, vodnik PZS pa raven usposobljenosti športnega kadra.

Težava se pojavi, ko agencija oglašuje izlete z vodenjem gorskega vodnika (oglašujejo tudi tujcem, ki poznajo razliko), potem pa izlet ali turo vodi alpinist, gorski reševalec in v najboljšem primeru vodnik PZS. Gre za očitno kršenje zakona.

Nekateri gorski vodniki imamo vseeno dovolj dela in se oglašujemo (tudi na tem spletnem mestu):

Gregor Sluga

gorski vodnik z licenco IFMGA

info@gorsko-vodnistvo.com

www.gorsko-vodnistvo.com


Velimir Baćko Bijelić,

Očitno poklic gorskega vodnika ni dobičkonosen glede na vse postranske stroške katere mora imeti da je v stand by(stroški 8M , neto dobiček 2M). Obtožbe na račun PV pa so prav smešne saj se ve koga in kam peljejo na izlete(pripadnike PZS po markiranih poteh). Tega dejstva bi se morali zavedati že na začetku usposabljanja za GV pa ne bi prihajalo do tako smešne situacije da obtožujejo vse povprek ki so povezani z pohodništvom .


Mitja Plohl,

Pozdravljeni!

Ob branju zapisnika gorskih vodnikov Slovenije, sem se vprašal, ali gorski vodniki res ne vedo kaj lahko delajo vodniki planinske zveze Slovenije (VPZS), ali pa vede ali nevede zavajajo ljudi:

- sem planinski vodnik, planinski inštruktor, alpinist in alpinistični inštruktor in se ne čutim, da izviram iz drugih krogov kot je zapisal gorski vodnik Gregor Sluga,

- VPZS lahko po veljavnem pravilniku VPZS vodijo v gore od kategorije A (lahke označene in lahke neoznačene poti), do kategorije F (plezalni vzponi v kopnem, snegu in ledu do IV. težavnostne stopnje po UIAA), seveda kategorije za katere so kategorizirani,

- VPZS so prostovoljni vodniki in za vodenje ne morejo prejemati plačila, razen nadomestila (stroški prevoza, stroški prehrane v času vodenja, stroški nočitev v času vodenja, materialni stroški (obraba opreme v času vodenja)).

Po napisanem poročilo gorskih vodnikov, pa je razvidno, da imajo GV tudi v svojih vrstah črne ovčke, pa bi bilo dobro, da si uredijo zadeve tudi sami!

V kolikor pa boste (GV) pripravili okroglo mizo na to temo, pa bi bilo lepo, če bi zraven tožnikov in sodnikov povabili še obtoženega (VPZS).

Jaz bi se z veseljem udeležil takšnega srečanja.

Pa še Matjažu: če se sam ne čutiš usposobljenega za vodenje v gore, prepusti to delo usposobljenim in ne piši, da smo neusposobljeni v imenu vseh VPZS.

Lep pozdrav, pa brez jeze. škodi zdravju!


Andrej Kecman,

G. Tomaž

Z vsem dolžnim spoštovanjem do vlečenja vzporednic, ampak če nimaš pedagoške izobrazbe ne moreš učiti v šoli, če biolog, še nisi mesar, čeprav se na živali zelo dobro spoznaš, če si ljubiteljski sprehajalec po gozdu ne moreš biti gozdar... Za vsak POKLIC je določeno šolanje.

Še nekaj...

Alpinistični inštruktor nima nobene kategorije, avtomatično, za vodenje planinskih izletov niti na Pohorje ali Šmarno goro, čeprav po znanju, roko na srce, prekaša PV.

Tudi gorski reševalec, če ni PV ne sme voditi planinskega izleta, lahko je zraven samo za primer nesreče, voditi pa sme................

Če bi se pa radi PV primerjali Z GV, naj si preberejo na spletni strani ZGVS, pogoje in sprejemce, pa naj poskusi sam s prijateljem. Mislim, da bodo stvari kmalu jasne.

Lepo se imejte v hribih, snega je še dovolj za smuko.


Andrej Kecman,

Ja se globoko strinjam.

Prekleti pedagogi so zlorabili zakon in omejili možnosti, svobodnega delovanja trga delovne sile in pravico vsakogar, da bi svobodno izbral kogarkoli, da bi ga učil in mu podpisal spričevalo, zato sem ostal brez dela in pristal na Zavodu za zaposlovanje in to dvakrat.


Andrej Kecman,

Da bom jasen.

Naj bo pedagog ali šlosar, dejstvo je, da rabiš za opravljanje poklica papir in GV je poklic.

Tomažu pa še eno enako butasto vprašanje: Zakaj alpinistični inštruktor ne sme voditi izleta na Šmarno goro? Sem po hribovski izobrazbi AI.

Matr imamo cajt a ne.


Andrej Kecman,

Pa daj Tomaž, si zapel kot svinja v buče.

Tudi učitelji so tako monopolizirali dejavnost in preprečili, da deluje trg dela. Samo tisti, ki z zakonom predpisanim merilom in kriterijem lahko učijo.

Štiri leta moraš hoditi na faks in študirati, pa še diplomirat po vrhu, da potem petarčke učiš seštevati in odštevati.

Oni tudi niso šolanje prilagodili stopnjam.

Štiri leta drgneš klopi Filozofske fakultete, da potem pri zemljepisu predavaš kje je Afrika.

Če malo banaliziram, prosto po Tomažu.

Tako kot ti prikazuješ zakon o GV je vsak za vsa delovna mesta, sploh če so v državnih službah.

Saj se lahko v Sloveniji ustanovi še eno konkurenčno združenje, so tudi države, kjer jih je več. Postopki ustanovitve in registracije so znani, pogoji za pridobitev mednarodnih licenc so znani,

in lahko konkurenčno združenje svobodno nastopi na trgu kot konkurenca zdajšnjemu.

Jaz sploh ne vidim problema.

V hribih je vroče, ne pozabite pijače s sabo.


Tomaž Ogrin,

Slovenija je majhna, razmeroma nizka, nima ledeniških razpok, ima obilo cest in poti ter je dobro markirana in prehodna v enem dnevu. To so objektivne okoliščine za omejen obseg vodenja.

Niša je v organiziranju skupin tujih obiskovalcev, morda specializiranih, skupaj s ponudbo interpretacije s področja narave, geologije, speleologije, živalstva itd. poleg vodenja po težko prehodnih terenih.

Kdo naj pripelje take skupine? To je slabost našega turizma. Nimamo tega. Bohinj, recimo nima tega. Kar pade samo po sebi. Sistem naključja...


Tomaž Ogrin,

Nimam izdelanega mnenja o tem. Samo razmišljam. O tisti drugi strani zgodbe, ko pride do hude nesreče enega od udeležencev. Ali bo kakšna razlika v postopkih (tožba tožilca, civilna tožba) proti vodniku, če ima vodnik neko licenco ali če je nima? Ali če je vzel denar za vodenje ali če ga ni vzel.

Pojavljajo se tudi objave izletov, kjer piše, da gre na voden izlet vsak sam na lastno odgovornost. Kako pa s tem?


Franc Štibernik,

Ne oglašam se pogosto, a tale debata se kar ne neha. Tudi sam sem planinski vodnik, zato nisem ostal ravnodušen ob prečitani Klemnovi debati

"Danes vodijo vsi, ki mislijo, da to lahko počnejo. To so planinski vodniki, alpinistični inštruktorji, gorski reševalci itd., ki niso usposobljeni za to dejavnost."

Ko sta me v zrelih letih Marjan in Bojan na tečaju učila veščin vodenja po gorah in mi predala potrdilo, da sem usposobljen za vodenje svoje kategorije in ko sem moral pridobljeno znanje tudi pred njima vsake tri leta ponovno potrjevati, sem bil prepričan, da sem imel najboljše učitelje.

Klemen sedaj to negira in svojim sotovarišem očita, da so dajali papirje neusposobljenim vodnikom.

Gospodje gorski vodniki! Če nimate dovolj dela, ste tudi sami neusposobljeni. Namesto da razvijate prepir s planinskimi vodniki, se raje posvetite promociji svoje dejavnosti, tako kot to nekateri zelo dobro počno. Tudi sam bi rade volje odšel na zahtevnejšo turo z vodnikom, če bi mi to finančno zneslo. A kaj morem! Nisem bil te sreče, da bi bil med kapitalističnimi izbranci. Vzgojili so me (tudi GV), da se brezplačno razdajam članom PZS in otrokom, ki jim vcepljam ljubezen do gora in jih tako pripravljam, da bodo nekoč lahko postali klienti GV.

Zelo spoštujem gorske vodnike, ki so velikokrat tudi gorski reševalci, zato res ne vidim smisla v delitvah, ki smo jim priča v zadnjem času. Samo sodelovanje prinaša koristi vsem. Namesto prepirov se raje odpravimo na kako zahtevnejšo skupno turo. Bo kdo zbral pogum in popeljal neusposobljene PV na takšno zahtevno turo, da jo bomo lahko potem propagirali po društvih in tako zagotavljali delo GV?


Tomaž Tišler,

Ko smo že pri tarifah. Prejšnji teden sem imel avto na servisu. Postavke iz računa: "Preprost preizkus na cesti" - več kot 4000 SIT, zamenjava žarnice (2-3min) - brez materiala 1300 SIT. Zračunajte kakšna je tukaj urna postavka...

Edenj od pogojev za pristop k sprejemnemu izpitu je zdravniško spričevalo specialista za medicino dela, športa... ali osebnega zdravnika, da si primeren za opravljanje takšne dejavnosti.


Ivan Malovrh,

Spoštovani gorski vodniki Slovenije!

Sem velik ljubitelj planin, tako naših slovenskih, kot tudi tistih izven naših meja. Sodeloval sem že na veliko planinskih izletov, bil pa sem že tudi na izletu, katerega je vodil gorski vodnik. Sem brez pripomb, vse OK. A kljub temu me je malo presenetila vaša razprava na okrogli mizi gorskih vodnikov v Kamniški Bistrici, ko ste iskali krivca za vaše poslovno nezadovoljstvo in ga pogojno našli v agencijah, in planinskih vodnikih, ki bi naj to vodenje opravljali na črno, kajti do sedaj nisem opazil nobenega vidnejšega oglasa kjer bi propagirali svojo dejavnost, razen "Varno v gore z gorskim vodnikom", to je premalo!

Malo sem pobrskal po internetu in našel le nekaj gorskih vodnikov (Klemen Gričar, Roman Robas, Viki Grošelj), ki takšne izlete organizirajo in tudi izvedejo, KJE SO OSTALI! Brez reklame in ponudbe ni nič.

Je pa tudi vprašanje, če je dovolj dela za vseh 83 gorskih vodnikov, ki jih imate na seznamu v naši astronomsko veliki Sloveniji.

Izgovori, da agencije in vodniki PZS kradejo vaš kruh z vodenjem na črno in da ni dovolj poskrbljeno za varnost je netočna, saj sem v večini sodeloval ravno na teh izletih in moram reči enako varno kot z gorskim vodnikom.

V debati z vodnikom PZS, pa mi je ta tudi pokazal veljaven pravilnik vodnikov PZS, kjer je jasno napisano, da so le ti tudi opravičeni do povračila stroškov, ki izhajajo iz vodniškega dela (stroški prevoza, prehrane, nočitev v času vodenja), NISO pa upravičeni do plačila vodenja, saj so prostovoljni vodniki.

Zato vam predlagam, VEČ, MNOGO VEČ reklame organizirajte več atrativnih izletov, ne čakat, da bodo klienti prišli sami k vam, pa boste atraktivnejši od tistih po vaše vodnikov na črno, ki jih krivite za svoj neuspeh.

Brez zamere, pišem z dobrimi nameni.

P.S.: - saj tudi v gospodarstvu uspe najboljši.

Lep planinski pozdrav in veliko užitkov v naših in tujih gorah.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.