Nedeljski dnevnik, Skrinja Nedeljskega - Franci Horvat: Blažejev preduh pod Jalovcem je bilo potrebno na novo odkriti
Posebnost: Blažejev preduh pod Jalovcem je bilo potrebno na novo odkriti
Zaviti dimnik
Mmnoge raziskovalce nekoristnega sveta hitro zasrbijo pete, ko slišijo ali preberejo podobno novico. Radi se na lastne oči prepričajo, ali vse zapisano drži. Nekatere naravne znamenitosti opravičijo njihovo predstavo, ki so jo pridobili, nekatere pa malce manj. Za Pavla Dimitrova¹, kot bomo izvedeli kasneje, je bil to izjemen izziv.
O Blažejevem preduhu je bilo, razen v Planinskem vestniku, bore malo zapisano, razen nekaj poznavalcem je slovenski javnosti bolj ali manj neznan. Poznamo številna naravna okna, vrata, vrtače itd., da bi pa nealpinisti pogosto naleteli na preduh, pa ne. Blažejev preduh bolj spominja na zavit dimnik z »napako«, tako da raziskovalca nekje na sredini preseneti z manjšim razglednim oknom. Samo znamenitost izkoristijo predvsem planinci, na žalost le redki, ki se želijo po bližnjici vrniti v Tamar, kjer imajo parkiran svoj jekleni konjiček (v slovenski transverzali je poleg Jalovca še zavetišče pod Špičko na seznamu obveznih točk, naš lepotec pa je najlepši ravno iz Tamarja). Skrivnostni Blažejev preduh ima zanimivo zgodovino, tesno povezano z njegovim odkriteljem Antonom Blažejem. Slavko Koblar je o njem med drugim zapisal: »Blažej, ki je bil zelo delaven jeseniški planinski odbornik, bi gotovo zaslužil, da bi ta preduh označili in mu dali njegovo ime. Tako pa ga bo morda nekoč nekdo na novo odkril, Blažej pa bo ostal - ali pa je že - pozabljen.« Kot smo že omenili, se to na srečo ni zgodilo, kajti Slavko Koblar, ki ga je sicer nekoč našel, kasneje pa malce pozabil nanj, je spodbudil Pavla Dimitrova¹, da na novo odkrije preduh. 
Ker je bil slednji nekaj let oskrbnik na Zavetišču pod Špičko, je imel idealne možnosti za raziskovanje. Po odkritju je v marčevski številki Planinskega vestnika 2001 zapisal: »Za nadelavo te planinske poti bi se na najboljši način oddolžili Antonu Blažeju - očetu Špičke in botru Slovenske transverzale, njegov preduh pa ne bi šel v pozabo.« Kljub njegovim večdnevnim pohodom, da ga je odkril, in njegovemu članku, ki naj bi nekatere prepričal o smislu poti, se do danes ni zgodilo nič, še vedno je domena izbrancev in nekaterih srečnežev. Ker je »bližnjica« malce stran od markiranih poti, ni raj samo za planinske samotarje, temveč za ljubitelje gorskega cvetja in živali.
Za konec morda opozorilo, da to brezpotje zahteva precej več truda in znanja od pohodnikov kot markirane in uhojene poti. Poleg varnega koraka je treba "vključiti" še orientacijske sposobnosti z dobrim opisom poti. pa srečno pot.
Franci Horvat
¹ Priimek Pavleta se je napak zapisalo (ni prav Dimitrija), pa smo ga kar popravili.
Dostop
Dostopov je več, naj omenim samo dva! Prvi poteka z Vršiča proti Zavetišču pod Špičko, drugi pa iz Tamarja na Jalovško Škrbino, kamor vodijo markirane planinske poti.
Opis poti
Za izhodišče borno uporabili prvo možnost, zavetišče pod Špičko. Nekoliko pred planinsko postojanko, kjer je velika skala, na kateri so markacije in kažipot proti Vršiču, Špički, Jalovcu, bomo zavili na desno po mestoma nakazani stezici, ki vodi čez melišče.
Nad skalnim grebenom nas bo pozdravil možic. Nadaljevali bomo v smeri proti sedlu, kjer je na desni markanten skalni greben, poraščen z ruševjem in nosi ime Griva. Nato se je treba malce spustili po melišču do najnižje točke stene. Od tod vodi pot na levo po melišču do strmega, osem metrov visokega skalnega skoka, ki ga lahko dokaj elegantno premagamo, če malce zavijemo na desno, kjer nam prehod omogočita dve vzporedni rampi. Na vrhu skoka sta najprej melišče in možic, kasneje pa je potrebno prečiti po travnih vesinah. Nad njimi se bočijo strme skalne stene, pod njimi pa so velike zaplate ruševja. Strme vesine se proti vzhodu končajo s steno, visoko 20 do 30 metrov, za njo pa se na melišču vije pot od lovske koče proti Jalovški Škrbini.
Pot nas pripelje pod steno na sedelce z možicem, pod njim je krušljiv žleb, ki se konča z 20-metrskim skalnim skokom. Na polovici žleba prečimo na levo do sedelca, od koder se nam odpre pogled na Blažejev preduh. Znamenitost je ob vhodu visoka od dva do štiri metre, v globino pa meri skoraj 20 metrov. Ob sestopu je kljub obilici oprimkov potrebna pazljivost, kajti stene preduha so rade vlažne in krušljive (za vso opisano pot potrebujemo dobro uro in pol). Pod »dimnikom« je strmo melišče, v bližini so veliki kamniti bloki in že prej omenjena pot. Do Jalovške Škrbine je skoraj pol ure, do lovske koče pa uro zmerne hoje.