Večer, Potovanja - Janez Mihovec: Pravljična zbirka naravnih mostov v neposredni bližini Kočevja. Notranjska in Dolenjska sta en sam veliki kraški svet.
V takšnem svetu je obilo kraških pojavov, kot so ponikalnice, presihajoča jezera, jame in naravni mostovi. Nekatere od teh naravnih znamenitosti so dobro znane, druge so poznane le posameznikom. Željnske jame prav gotovo spadajo med slednje.
V Kočevju zavijemo proti severu in po nekaj kilometrih na levi strani opazimo precej veliko Rudniško jezero. Jezero je ostanek nekdanjega dnevnega rudnika premoga. V devetnajstem stoletju so premog izkopali. Nastalo kotanjo je zalila voda in nastalo je jezero. Pot nadaljujemo še dober kilometer naprej in se v naselju Željne ustavimo pred lovskim domom.
Tik poleg zgradbe se preko skalovja začne dvigati izhojena pot. Precej zahtevna je, zato pazljivo. Nad domom se poravna in preko zaraščenih travnikov se spustimo v gost gozd. Po nekaj sto metrih je razcep in tu zavijemo na desno. Pot se stalno spušča in na dnu se najdemo na travniku. Na levi že opazimo prvi naravni most Željnskih jam. Informativna tabla nas pouči, da so bile jame naseljene že od paleolitika do železne dobe. Pravzaprav so v njih še pred desetletji živeli cigani, tako da je prva in najlažje dosegljiva po njih dobila tudi svoje ime, torej Ciganske jame. Arheologi so dolga desetletja izkopavali v jamah in našli veliko sledov preteklih časov.
Pot naprej v jame je nekaj posebnega. Rudniški potok nekaj časa po neprepustnih tleh teče po površini, vendar se njegov tok že po nekaj kilometrih konča, ko naleti na prepustna apnenčasta tla. S svojim delovanjem je voda v ponoru ustvarila kraško jamo, ki pa je nekaj posebnega prav zaradi tega, ker ob svojem vhodu tvori vrsto naravnih mostov, udorov in pravo igro svetlobe in mraka. Jame leže tik pod zemeljsko površino in tako je strop jam tako tanek, da se je na več mestih udrl. Stopimo torej v podzemlje in hodimo iz ene v drugo dvorano, ki jih med seboj ločijo slikoviti naravni mostovi in udori, skozi katere v jame padajo prameni svetlobe. Za obisk jam je dobro imeti tudi baterijsko svetilko. Tako za vsak primer, ker v tistem trenutku, ko postane temno, na drugi strani opazimo že svetlobo naslednje odprtine v stropu. Prav nenavadno doživetje. Za običajne obiskovalce se pot konča v veliki dvorani, v katero skozi odprtine v stropu padajo prameni svetlobe. Naprej žal ne gre. Rudniški potok iz nekdanjega rudnika in današnjega jezera prinaša mulj, tako da je naslednji kilometer rovov izredno težko prehoden.
Ostane nam še vrnitev. Tik pred prvim naravnim mostom zavijemo na levo in krožna pot nas popelje preko naravnega mostu. Tako doživimo še izredno redko doživetje, da se sprehodimo po kamnitem loku. Pot se nadaljuje po gozdu. Po nekaj sto metrih se priključimo prvemu razcepu in vrnemo do lovske koče.
Slapovi svetlobe skozi odprtine v stropu. (Janez Mihovec)
Janez Mihovec