Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Za svetovno slavo naših gora nad Ratečami so zaslužne znamenite planiške skakalnice, ki pa si jih komajda lahko predstavljamo brez vznemirljivo lepega in hkrati visoko pod nebo umaknjenega obzorja, prepredenega s strmimi skalnimi razi in globokimi grapami.
| |
 |
|
| |
Skalna ogrlica, razpeta od Visoke Ponce na desni do Jalovca na levi, zadaj bela Mangartova glava. (Foto: Mitja Košir) |
|
Vendar je gorsko prizorišče nad rateško športno areno le delček mogočne gorske verige, ki se kot "nebeški most" (Kugy) vzpenja od močvirnih Ledin pri Ratečah na severu vse tja do drzne Jalovčeve piramide in mogočne Mangartove katedrale na jugu. Na zahodu se ta gorska ogrlica ogleduje v zrcalni gladini dveh modrih očes, dveh Mangartskih (Belopeških) jezer, na vzhodu pa jo od osrednje gmote Julijcev ločuje globoka in ozka dolina Planice. Kjer koli se bomo zagrizli v hrib, k našim goram na obisk, bomo imeli trdo delo, kljub zanesljivim oznakam in varovalom, zato kar takoj povejmo, da se lotevamo zelo zahtevnega gorniškega dejanja, še posebno če nas bo zamikalo prepadno zahodno lice naših ostrorobih gora.
Nebeški most nad Mangartsko in Planiško dolino
Osrednji greben Ponc se vse od prvega omembe vrednega vrha Macesnovca (1512 m) nad Ratečami vzpne na Malo (1925 m), Visoko (2272 m), Srednjo (2228 m) in Zadnjo Ponco (2242 m), od koder se polagoma dviguje preko Struga (2265 m) na Vevnico (2340 m), od tam pa se proti jugu povzpne na vrh V koncu špice (2350 m) in se s Kotove špice (2376 m) spusti na Kotovo sedlo ter se po severovzhodnem grebenu vzpne na vrh Jalovca (2645 m), proti jugozahodu pa prek Roba nad Zagačami in Malega Koritniškega Mangrta (2370 m) ter prepadne Hude škrbine spleza na vrh Mangrta (2678 m). Ta divja grebenska rez, ki se je vse do vrha Mangrta drži državna meja, je na voljo le drznim gorniškim mojstrom, ki jim ni mar pogledov v globoke prepade in zmorejo marsikaj v skali tudi tam, kjer ni ne žic in ne klinov.
Naj bo naše prvo izhodišče pri Domu v Tamarju (1108 m), torej v dolini Planice, od koder se bomo zagrizli strmo v vzhodna pobočja Srednje Ponce, mimo dveh, že iz doline vidnih votlin po ozki stezici na Škednje, pobočje med dvema vzporednima grapama, od tam pa v krnico Pod pečmi na gozdni meji. Od tod dalje nas naravni prehodi po policah in gamsjih stečinah, sem ter tja ob zanesljivih varovalih, pripeljejo na razprostranjeni vrh Srednje Ponce. Težko je zgolj z besedo opisati vse, kar nam ta razgledna gora ponuja, vendar navdušenje prihranimo za sosednji vrh, za prvakinjo vsega vzhodnega dela grebena, za Visoko Ponco. Nanjo splezamo po izpostavljenem grebenu preko Planiške škrbine in se kot z razglednega balkona zazremo v severna pročelja najvišjih Vzhodnih in Zahodnih Julijcev. Na Visoko Ponco lahko priplezamo tudi iz Mangartske doline, od tamkajšnjih jezer mimo koče Luigi Zacchi (1380 m) po zelo zahtevni poti, kjer nas bo predvsem v zgornjem delu ves čas spremljala galerija jeklenic, železnih lestev in klinov, kar pomeni, da bomo na tej strani stopili na pravo visokogorsko potovanje po ozki meji med nebom in zemljo.
Spremstvo gorskega vodnika
Dvoje zelo zahtevnih poti pripelje sem gor, vsi ostali prehodi, gamsje stečine in plezalni vzponi pa so namenjeni le alpinističnim izbrancem. Manj veščim gibanja po prepadnih strminah vsekakor velja priporočiti spremstvo gorskega vodnika. Pot iz Planice, od Doma v Tamarju, je do vrha Srednje Ponce le zmerno zahtevna, vendar v zgornjem delu izpostavljena, grebenska pot prek Planiške škrbine na Visoko Ponco pa je izjemno izpostavljena in zelo zahtevna. To velja tudi za pot iz Mangartske doline, od koče Luigi Zacchi, ki pa je v zgornjem delu zahodne stene še zahtevnejša. Dom v Tamarju je odprt vse leto, v letni sezoni pa je odprta tudi koča Luigi Zacchi, oddaljena dobro uro hoda od parkirišča pri gornjem Mangartskem (Belopeškem) jezeru. Najpomembnejše podatke boste našli na zemljevidu Kranjska Gora 1: 25.000 ter v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe - severni pristopi in Andreja Mašere 55 zavarovanih plezalnih poti (obe Sidarta 2004 in 2011).
Mitja Košir