zatrjujeta naša najboljša alpinista Debeljak in Kočevar
Karel Jug: Te dni sem na Golteh naletel na naša najboljša alpinista, Celjana Cirila Debeljaka — »Cica« in Ljubljančana Rada Kočevarja, ki sta kot turna smučarja »požirala« prostrana smučišča na Golteh. V prijazni planinski Mozirski koči smo se kar pri kosilu pogovorili o našem zimskem alpinizmu, o visokogorskem smučanju in sploh o problemih alpinizma v Sloveniji.
»Zimski alpinizem je najlepši šport, mi je kar s polnimi usti odgovoril tov. Kočevar na vprašanje, kaj misli o zimski alpinistiki. Zraven pa je še pristavil: Res je zimski alpinizem najlepša športna panoga, obenem pa tudi najbolj nevarna. Alpinizem je že v letnem času vrhunska storitev. Pozimi pa se tem težavam pridružijo še borbe z mrazom, snegom, ledom, večji fizični in duševni napori ter objektivne nevarnosti (plazovi, padajoče kamenje itd.).« Debeljak - »Cic« je pritrdilno prikimal na ta odgovor, potem pa je še pridejal: »Prva leta po vojni je zimski alpinizem pri nas zavzel velik razmah. Oprema pa je bila takrat mizerna, rezultat tega je bilo večje število mrtvih in amputiranih. Zato je bil naš zagon prva leta prevelik. Včasih smo plezali smeri po dva dni z bivakom na prostem brez spalnih vreč. Brez dvoma bi danes takšnih podvigov ne ponavljal!« Ob teh besedah sta se s Kočevarjem pomenljivo pogledala ...
Zakaj ne napredujemo
Na to vprašanje sta bila oba alpinista skoraj enotnih mnenj: »Res je, da zadnja leta kvantitetno nazadujemo, kvaliteta pa je vendarle ostala. Mnenja sva, da zimska alpinistika ne bo šla preveč v širino, morda bo od 100 alpinistov največ 10 zrelih za zimske podvige. In še danes gredo na zimske vzpone le tisti, ki so temeljito opremljeni. Naš največji problem je sodobna oprema. Predsednik PD Celje tov. Orel je nedavno izračunal, da stane kompletna moderna oprema okoli 170.000 din. Nam manjka še osnovna oprema za treninge, mi pa pišemo že o odpravi na Himalajo. Pri nas imamo tehnično sposobne alpiniste, dokaz za to so zadnji uspehi naših alpinistov doma in v tujini. Potrebovali pa bi več treninga v ledu, ki ga pri nas skorajda ni. Poleg tega pa nam primanjkuje specialna oprema za zimsko alpinistiko. Razpoložljiva oprema je silno draga. Klini n. pr. so kos po 90 din. Za težko smer jih potrebuješ okoli 40, od teh pustiš marsikaterega v steni. Isto je z vrvmi. Leta 1949 smo dobili prve vrvi iz nylona, ki pa so danes že odslužile, novih pa ni.«
Finance, finance, finance, ...
Zanimalo me je, kako kaj planinske organizacije podpirajo alpinistično delovanje. Pa mi je tov. Κοčevar takole odgovoril: »PD Ljubljana-matica kaže za alpinizem veliko razumevanje in pomaga odseku v okviru finančne možnosti pri nabavi opreme. Tudi PZS je pred leti delno pomagala pri nabavi opreme, danes pa je vsa skrb prepuščena društvom.« Debeljak pa je dejal: »Alpinizem je zelo drag šport. Celje je močno odmaknjeno od gorskega sveta, zato moram od svoje mesečne plače odšteti lepe tisočake samo za potovanje, da pridem iz mesta v območje gora. Danes si noben zimski alpinist, ki živi le od mesečne plače, ne more sam nabaviti potrebne opreme. Nisem zagovornik profesionalizma. Vendar smatram, da bi bilo treba najboljše alpiniste podpreti vsaj z opremo!«
Načrti za bodočnost
V nadaljnjem pogovoru smo se razgovarjali precej tudi o visokogorskem smučanju, ki je pravzaprav tudi del zimskega alpinizma. Oba naša alpinista sta bila mnenja, da je to smučanje premalo cenjeno. Naši smučarji se preveč omejujejo na določene terene, kjer po ure in ure drvijo po istih smučiščih, ne pomislijo pa na vse lepote zimske po- krajine, ki jo lahko spozna le visokogorski smučar.
Ko sem Kočevarja in Debeljaka povprašal, kakšni so njuni načrti, sta mi zaupala, da imata pred seboj še veliko področje dela, seveda da je vse odvisno od snega, dopustov in še drugih težav. »Čakajo naju Julijske in Kamniške Alpe, pa Triglavska stena v zimi, Prusikova in Čopova smer, in Skalaška smer v Špiku,« je pripovedoval Debeljak. »Pa tudi v Kamniških, zlasti v skupini Rink, je še mnogo neraziskanega sveta. Oba težko čakava na obljubljeno odpravo v Centralne Alpe, katero PZS pripravlja že več let.» Kočevar pa mi je še zaupal: »V kratkem bom diplomiral in upam, da bom nastavljen na gimnaziji v Kranjski gori. Rad bi živel blizu gora, kjer bi lahko pomagal tudi kot reševalec, obenem pa bi imel z nazornim poukom geografije vpliv na tamkajšnjo mladino, da bi se navduševala za planinstvo.«
Naša znana alpinista sta mi tudi povedala, da so naše smeri v primerjavi z inozemstvom ocenjene izredno objektivno. Debeljak je na primer potrdil, da so pri nas smeri IV. do V. težavnostne stopnje ocenjene težje kot smeri iste težavnostne stopnje v Alpah. Vsekakor pa Dolomite upravičeno štejemo v mojstrsko šolo alpinistov. Tam so stene večidel navpične (90°), pa tudi previsne, povsod so težave V. do VI. težavnostne stopnje, najsi bo pri vzponu, ali pri sestopu. Na večje število vrhov namreč ni nobenih običajnih pristopov in je zato treba plezati v obe smeri.
Pred odhodom v dolino sem oba alpinista še zaprosil za predavanje o zimskih nevarnostih v gorah. Vsi tečajniki — gojenci DIF, učitelji šoštanjskega okraja in celjski učiteljiščniki, ki so te dni smučali na Golteh, so nazorno predavanje, povezano z doživetji predavateljev, pazljivo poslušali, ob zaključku pa predavatelja nagradili z iskrenim ploskanjem.