Večer, Potovanja - Janez Pustovrh: Tudi pozimi ne smemo zanemariti sprehajanja oziroma pohodništva v naravi. Za to je vedno obilo možnosti.
Navadne tekaške smuči, ki so sicer namenjene za hojo in tek po urejenih tekaških progah, lahko uporabimo tudi za pohod po manj zahtevnih terenih v nižinah in tudi v sredogorju. Obujemo lahko navadne tekaške čevlje (polvisoke, v celcu tudi visoke) in uporabimo palice z nekoliko večjo krpljico. Pohod lahko organiziramo po strojno urejeni smučini za klasično tehniko, ki jo uredimo z motornimi sanmi ali pa kar po celcu. Na teh pohodih uporabljamo smuči za klasično tehniko, ki imajo v primerjavi s smučmi za drsalno tehniko bolj poudarjeno, višjo krivino, s katero lahko smučka reže svojo smer v ne preveč globokem snegu. Pri smučeh za klasično tehniko lahko izbiramo med tistimi, ki se mažejo z oprijemalnimi mazili ali pa so na srednjem delu drsne ploskve pod stopalom narebrene. Za takšne pohode se pogosteje uporabljajo narebrene smuči, ki jih ni treba mazati z lepljivimi oprijemalnimi mazili, saj t. i. ribje luske na narebrenem delu drsne ploskve običajno omogočajo dovolj dober oprijem, da nam smučka pri hoji ne drsi nazaj. Ker nas lahko na pohodih, še posebno spomladi, pričaka različen sneg (poledenel ali moker na sončnih straneh, suh v senčnatih predelih), tudi ni težav z zamazanjem. Zelo neugodno je lahko na pohodu, če nam na nekaterih predelih terena smuči drsijo nazaj, že za naslednjim ovinkom pa lahko npr. dobimo na smuči t. i. coklo, ki preprečuje vsakršno drsenje. Tekmovalne smuči, ki so nekoliko manj odporne proti zlomom, niso priporočljive za hojo v celcu. Tudi lahke tekmovalne palice z zelo majhno krpljico niso primerne. Zelo hitro jih lahko zlomimo, poleg tega se nam palica pri vsakem koraku globoko vdira v sneg.
Po zahtevnejših terenih z robustnejšimi smučmi
Za pohode v globljem snegu in visokogorju uporabimo sprehajalne smuči, ki so ponavadi nekoliko širše (na sredini smučke so širše od 45 mm), izdelane iz trpežnejših materialov in tudi krajše od običajnih tekaških oziroma pohodnih smuči. Te smuči tudi zaradi svoje teže zahtevajo robustnejše, širše vezi, ki so po svoji funkciji podobne običajnim tekaškim vezem. Način vpenjanja čevlja pri njih je enak in podplat mora biti njim prilagojen. Tudi čevelj je robustnejši, močnejši, podoben planinskim čevljem. Na te širše vezi ne moremo vpeti običajnega tekaškega čevlja. Takšne pohodne smuči imajo vso drsno ploskev gladko ali pa tudi narebreno v srednjem delu pod podplatom. Nanje lahko navežemo tudi posebne pasove, t. i. pse, ki nam omogočajo uspešnejše vzpenjanje v izrazite vzpone, pa tudi spuščanje po nevarnejših spustih. Posamezni proizvajalci smuči izdelujejo več tipov tovrstnih smuči, ki jih največkrat najdemo pod oznako Back country. To je za njih kar primeren izraz, saj se z njimi res lahko vrnemo k naravi, od katere se v vsakodnevnem življenju vse preveč oddaljujemo.
Krpljanje
Naši predniki so krplje s pridom uporabljali predvsem pri lovu, gozdarjenju in tudi v vojaške namene. Stare tradicionalne krplje, ki so bile izdelane iz lesa, pravega usnja in konopljene vrvice, lahko danes opazimo le še na stenah gorskih koč in postojank kot zgodovinski pripomoček, ki je ljudem lajšal preživetje. Sodobne krplje so izdelane iz aluminija in plastičnih materialov, nekaterim so dodali na spodnjem delu tudi nekakšne dereze, ki omogočajo lažje vzpenjanje po tršem snegu. Poznamo različne tipe krpelj, ki se medsebojno razlikujejo predvsem po velikosti. Najmanjše so namenjene hitrostnim tekmovanjem, nekoliko večje uporabljajo rekreativni pohodniki za nekajkilometrske pohode, medtem ko se največje uporabljajo za daljše pohode. Preden se podamo v neokrnjeno naravo in zahtevnejši teren, je smiselno na varnem terenu osvojiti osnove krpljanja: hoja v krogu, hoja v vzpon, spuščanje, prečenje pobočja. Pri hoji s krpljami uporabljajmo tekaške palice, ki imajo gladek in v zgornjem delu najprej zakrivljen ročaj. Palice za treking, ki imajo na ročaju utore za prste in v zgornjem delu ročaja venček, niso primerne, ker nam ne omogočajo kakovostnega odriva s palicami mimo bokov. Palice za krpljanje naj nam segajo do podpazduhe (stojimo vzravnano v čevljih in palice postavimo navpično ob telo).
Nordijska hoja po snegu
To je hoja s tekaškimi palicami, ki imajo primerno velike krpljice, da se ne vdirajo v sneg. Pri tovrstni hoji izvajamo poudarjeno podaljšane korake, s tem pa tudi delujemo z rokami na daljši amplitudi gibanja. Takšno hojo že od nekdaj uporabljajo smučarji tekači za svojo pripravo na tekmovanja v obdobju brez snega. Na ta način aktivirajo muskulaturo, ki sicer tudi izvaja gibanja na snegu v t. i. dvotaktnem diagonalnem koraku. Zaradi aktivnega vključevanja rok, trebušne in hrbtne muskulature pri hoji ter podaljšanega koraka, je tak način hoje intenzivnejši od sicer do sedaj pri nas znane hoje z navadnimi pohodnimi palicami. Navadne pohodne palice, ki nimajo gladkega ročaja in ročaj v zgornjem delu tudi ni zaobljen naprej, niso primerne za hojo s poudarjenimi koraki, ker s takšnimi palicami ne moremo delovati v primerni amplitudi gibanja z rokami. Ker v hojo aktivno vključujemo tudi roke, s tem praktično aktiviramo celoten organizem. Pri navadni hoji so obremenjene predvsem mišice spodnjih okončin, pri tovrstni hoji s palicami pa je pri vadbi poudarek tudi na mišicah rok, ramenskega obroča in trupa. Za uspešno hojo potrebujemo tekaške palice ali palice, na katerih piše Nordic walking. Izbirajmo dolžine okrog 70 odstotkov naše telesne višine. Palice za alpsko smučanje in klasične pohodne palice, ki nimajo zaobljenega vrhnjega dela ročaja, niso primerne. Za zimske razmere potrebujemo primerno obuvalo. Za hojo po gladkih snežnih površinah lahko s pridom uporabimo tudi novost na našem trgu - posebne univerzalne dereze za vse vrste čevljev.
Oprema, ki ne sme ostati doma
Na pohod na smučeh vzemimo trpežnejše kovinske palice z večjimi krpljicami, kajti v spustih lahko včasih nadzorujemo hitrost tudi tako, da se naslonimo nanje. Med obvezno opremo spada nahrbtnik primerne velikosti, da nam ne opleta okrog telesa. Poleg rezervnih oblačil, pijače in hrane vanj sodijo tudi stvari, ki nam lahko močno olajšajo vrnitev na izhodiščno točko. Če se nam zlomijo smuči v sprednjem delu, si lahko pomagamo z rezervno krivino. Poznamo posebne kovinske krivine, v katere lahko vtaknemo začetek odlomljenega dela smučke in ga s posebnim vijakom na krivini primerno pritrdimo. Če nimamo kovinske, si lahko pomagamo s krivino stare zlomljene smučke. Pritrdimo jo pod začetni del odlomljene smučke z navadno žico in kleščami, ki jih seveda tudi vzamemo s seboj. Včasih se zgodi, da se iz smučke izpuli vez. Če imamo s seboj izvijač, manjši nož in rezervne vijake za vez, to nevšečnost odpravimo brez večjih težav. S končki lesa, ki ga je v naravi vedno dovolj, lahko z vijaki vez znova pritrdimo na isto mesto. Na organiziranih pohodih se zgodi, da kdo od udeležencev zlomi palico ali v snegu zgubi krpljico. Zato v nahrbtnik sodi tudi rezervna krpljica ali celo rezervna zložljiva palica. V nahrbtniku morajo biti tudi manjša prva pomoč in najnujnejša tekaška oprijemalna mazila. Pri hoji v visokogorju ne smemo pozabiti na t. i. lavinsko žolno (naprava, ki oddaja signale, če smo zasuti v plazu) in trakove za smuči, t. i. pse. Včasih nam bo prav prišla tudi manjša baterija in v hudi življenjski ogroženosti, če bomo na območju dosegljivosti, tudi mobilni telefon. Za ohranjanje lepih pohodnih vtisov ne smemo pozabiti na fotoaparat. Ker običajno v sredogorju, še zlasti pa v visokogorju ne hodimo sami, naj se vsa našteta dodatna oprema porazdeli po nahrbtnikih pohodnikov.
Janez Pustovrh