Polet - Željko Kozinc: Slap Kobilji curek na Dolenjskem
Polet, četrtek, 28. junija 2007
Na svoji zemlji
Slap Kobilji curek na Dolenjskem.
Živalsko potuhnjena dere bregove
Kobilji curek je najvišji slap na Dolenjskem in je razen slapov v Peklu pri Borovnici tudi Ljubljani najbližji večji naravni pojav te vrste. Tistemu, ki se malo spozna na prometnice na Mokrcem, ga je tudi lahko odkriti. Zelo hvaležen izlet za tiste, ki poleti iščejo senčna zatišja in se radi hladijo z bistricami!
Kmalu ko zapustite cesto in po kamnih prebredete dvojni trak Črnega potoka – in ko se na kratko še vzpnete v gozdno grapo pod Rutarsko planoto – že vidite senčno in zatišno slapišče Kobiljega curka. V dveh stopnjah se v dveh trakovih – ob večji vodi pa tudi v zavesi – poganja kakšnih petnajst metrov globoko prek prepokane stene. Ob svoji strugi je pustilo veliko kamenja in skal. Strokovnjaki s preučevanjem tega naplavja ugotavljajo geološko zgodovino tega območja. Nekaj čez tri hektarje zemljišča okoli Kobiljega curka je razglašenega za gozdni rezervat. To obiskovalcu krepi blagodejen občutek, da je prišel v šumni pragozd.
Kdo ve koga, polnega domišljije in bizarnih domislic, je pogled na razo sredi gozdnega pobočja spomnil na kobilje uriniranje. Vsekakor se je ime Kobilji curek prijelo zaradi nekakšnega preprostega užitka nad opazovanjem živalskega izbrizgovanja. Od blizu je pojav videti zares slikovit in prav nič lasciven, nasprotno, občutek je čist in dišeč. Takega lahko ponudi le deviška voda, ki liže in liže kamen, ga tanjša in vse bolj niža. Stalno je odtekajoča, kakor življenje, ki človeka spominja, da mu čas kakor tekoča voda odžira bregove njegove substance. Poplezajte po triadnih stenah Kobiljega curka, morda boste izbrskali kakšno okamnelo školjko, koralo ali luknjičarko izpred milijonov let. Vzhičeni boste nad svojim vzpenjanjem; sicer negibna skala se bo zaradi spuščajočega se gibanja vode vzpenjala z vami. Kje lahko najdete boljši občutek, da ste živi! Voda ob vas se nenehno obnavlja in je nekakšen simbol sveta, v katerem se elementi spreminjajo, medtem ko je oblika v bežnem človekovem pogledu in trajanju nespremenjena.
Pod Kobiljim curkom je izčrpna in lepo oblikovana informacijska tabla, ki poleg naravnega pojava označuje tudi smer rimskega zapornega zidu, ki je tu potekal med provincama Veneta et Histria in Savius. Predrt in nemara tudi podrt je bil od konjeniških ljudstev ob koncu antike. Ni prvi, ki je kakor berlinski kratko trajal. Njegova smer se je ohranila v raziskavah, nekaj ostankov pa je na 50 kilometrov dolgi trasi do Jadrana tudi vidnih. Po tej trasi teče zanimiva pohodniška pot imenovana Claustra. Ima modro bele markacije in je na vsakem približno poldrugem kilometru ali milji označena z lesenim miljnikom. Pohodniku po starih krajih ti mejniki pomagajo pri orientaciji in ga krepijo pri zavesti, da »nullum sine exitu iter est«, kakor je rekel Seneka, da nobena pot ni brez konca. Še tista ne, ki jo ubira Kobilji curek.
Besedilo in foto Željko Kozinc