Delo, Sobotna priloga, 24.01.2004 - Uroš Škerl: Snežni plazovi

Snežni plazovi

Zmaji z rahlim spancem

Uroš Škerl

»Če bi upoštevali vse, kar piše v knjigah o varni hoji v gore, morda v gore sploh nihče ne bi šel,« pravi Marko Nahtigal, gorski reševalec pri GRS Škofja Loka. »Vseh nevarnosti se pač ne da predvideti in nadzorovati.« Marka je pred petimi leti pod seboj pokopal snežni plaz. Čeprav je bil skoraj ob življenje, se mu zgodba ne zdi nič nenavadnega, celo dobro mora pomisliti, če se hoče spomniti, kako je sploh potekala. Ravno prejšnji teden je iz Kokrske grape izkopal trupli obeh Hrvatov, plazovi, se mu zdi, letijo od vsepovsod, tako da jih je med seboj že malce pomešal. »Zdaj je čas, ko spet vse leti na kup,« se robato in dobrodušno zasmeje.

6. marca 1998 sta se z ženo Ireno odpravila iz Krme na Kredarico. Sijalo je sonce, temperatura je bila minus deset stopinj. Sprva je kazalo na prijeten zimski vzpon, vendar se je na večji višini veter okrepil in postajalo je čedalje bolj mrzlo. Sneg je nosilo v kupe, na zavetrnih straneh reliefa so se ustvarjale mehke, na privetrnih pa trde klože, območja napihanega oziroma zbitega snega. Vedela sta, da pobočje Kredarice in okolico Kalvarije, kjer hodita, večkrat režejo veliki plazovi. Strmino sta prečila dobro opremljena, s turnimi smučmi, derezami in lavinsko žolno, napravo, ki z oddajanjem radijskih valov omogoča iskanje zasutih. Poleg tega ju je spremljal tudi izurjen reševalni pes. Menila sta, da sta dobro zaščitena in relativno varna. Vendar sta ju ujela megla in veter, ki je pridrvel s hitrostjo 130 kilometrov na uro. V nekaj minutah sta izgubila orientacijo. Presoja, da sta od koče oddaljena še približno petnajst minut, se je zdela dosti bolj privlačna kot ura in pol poti nazaj v dolino. Zagrizla sta v breg. Srečala sta tri turne smučarje, ki so se peljali navzdol, in Marko je bil prepričan, da sta na pravi poti. Zmotil se je. Zavila sta rahlo desno, pod vpadnico grebena Rž, kjer je bil sneg mehkejši. Nekajkrat sta se globoko udrla. Situacija je postala sumljiva.

»Naenkrat sem nad seboj zaslišal top udarec in utrgal se je plaz,« pripoveduje Marko. »Začelo se je na višini 2400 metrov in naju odneslo navzdol. Ukleščen sem bil do pasu in zadeva se je kar dogajala. Bil sem zabetoniran. Obrnil sem se le toliko, da sem lahko opazoval, kam je nosilo ženo, da jo bom šel iskat, ko se bo plaz ustavil. Če se bo sploh kdaj ustavil. Smučarsko opremo, ki sem jo nosil v rokah, sem takoj odvrgel. Imel sem srečo, da sem se nekako obdržal na površini, ženo pa je potegnilo v notranjost.

Kakšnih šestdeset metrov niže me je plaz pritisnil ob skalo in me zasul, tako da sem za nekaj časa izgubil zavest. Potem sem začutil bobnanje po glavi. Pogledal sem navzgor in zagledal svojega psa, ki je do mene izkopal luknjo. Z njegovo pomočjo sem osvobodil roki in psa takoj poslal iskat Ireno. Sam sem se izkopal in aktiviral lavinsko žolno, vendar je bil medtem pes že s polovico trupa v snegu. Našel jo je. Izvekla sva jo iz snega, jo položila na varno, v zavetrje, in jo, ker je bila v nezavesti, ponovno "zalaufala". Šele potem sem začel razmišljati, kako naprej.« Imela sta srečo. Plaz je zaustavila skala, če je ne bi bilo, bi drsela po strmem pobočju še sedemsto metrov. Poleg tega sta imela psa, ki ju je rešil. Marko pove, da je pravilo reševanja izpod plazu neusmiljeno: pet minut imamo za iskanje, pet za kopanje in pet za oživljanje. Če se vse skupaj ne zgodi v petnajstih minutah, se možnosti za preživetje strmo znižujejo.

Drobec sreče

Snežni plazovi so za Slovenijo najbolj usodne naravne nesreče. Poberejo največji smrtni davek, približno eno do dve osebi na leto. Večinoma pustošijo med turisti, smučarji in turnimi smučarji, v zgodovini pa je bilo največ žrtev plazov med prvo svetovno vojno, ko je na frontah v naših Alpah pod snegom izdihnilo okrog tisoč vojakov. Najbolj znana je vršiška tragedija ruskih vojnih ujetnikov, na katero danes spominja pravoslavna kapelica v gozdičku nad cesto, plazovi pa so posegali po človeških usodah tudi v Lepeni, na Krnu in drugod. Velikih, bučnih plazov, ki naraščajo po principu snežne krogle v neslutene razsežnosti, v naših gorah resda ni dosti. Največ je tako imenovanih kložastih, pri katerih se naenkrat utrga celotna snežna plošča, ki je nastala po tem, ko je na star sneg zapadel nov, ali tako, da je na zmrznjeno snežno podlago veter nanesel nov kup. Vendar je že manjši kup lahko nevaren, saj je, če je sneg južen, njegova gostota tudi 600 kilogramov na kubični meter in več. V njem ostanemo zabetonirani za vedno, pravijo lavinologi.

»Plazovi so kot zmaj z rahlim spancem,« pripoveduje magister Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU v Ljubljani. »Dokler spi, in to je ponavadi kar dolgo, lahko tudi več desetletij, je vse v redu, ko pa ga enkrat zbudiš, maha s svojim repom zelo daleč naokrog. In takrat moraš biti nanj pripravljen. Najpomembnejša je lavinska preventiva ter ukrepi začasnega varstva, torej zapora cest, izselitev prebivalstva in namerno proženje grozečih plazov. Temeljni sestavni del preventive za potrebe prostorskega planiranja je lavinski kataster. Letos bo po 10 letih spet deležen obnove, razširitve in dopolnitev. Poleg tega je pomembna samozaščita, torej oprema in poznavanje njene uporabe. Lavinska žolna, lopata in sonda bi morale biti sestavni deli zimske gorniške opreme. Sledi vzpostavitev delovanja sodobne lavinske službe in rešitev nekaterih akutnih problemov s trajno sanacijo. Vendar moramo vedeti, da so takšni ukrepi trajnega varstva večinoma zelo dragi in za marsikaterega investitorja ekonomsko nesprejemljivi.«

Eden od tipičnih primerov območja, kjer bi bila potrebna celostna ureditev problema, je cesta na Vršič. V zimskem času jo cestna služba zapre, predvidoma tedaj, ko snežna odeja preseže višino ruševja na pobočjih nad Erjavčevo kočo. Vendar problem s tem ni rešen. Cesta je še vedno obljudena, saj se po njej sprehajajo turisti, gorniki in sankači. Da lahko od nekod prileti plaz, se ne zaveda nobeden med njimi. Odgovornosti za morebitno nesrečo načeloma ne prevzema nihče oziroma bi se jo ugotavljalo šele naknadno. »Dokler je cesta odprta, odgovarja za vse, kar se na njej zgodi, njen upravljavec, po zaprtju pa odgovarja vsak sam zase. Zato je najbolj enostaven ukrep njeno zaprtje,« se ironično nasmehne Pavšek. »V tujini imajo navado, da pri zimski zapori cest na izhodiščih postavijo opozorilne table "Pozor, nevarnost snežnih plazov". Vendar moramo vedeti, da nas lahko zavedejo, če so stalno nameščene. Treba jih je odstraniti, kadar nevarnosti ni.« Takšna tabla stoji na Voglu in je v omenjenem smislu že bajeslovna. Opozarja tako pozimi kot sredi avgustovske vročine in tedaj, ko po pobočjih cvetijo murke. Strokovnjaki menijo, da se s tem izgubi njen opozorilni učinek. Če bi se pojavila šele tedaj, ko nevarnost res grozi, bi bilo njeno sporočilo očitno.

»Menim pa, da bi morali problem Vršiča čim prej trajno in celovito rešiti,« nadaljuje Miha Pavšek. »Najbolj verjetno s cestnim predorom na primernem mestu. Tako bi se pozimi izognili snežnim plazovom, poleti pa tranzitu oziroma prekomernemu prometu. Na prelaz bi lahko turiste vozil poseben avtobus. Res je, geološko gledano, svet okrog Vršiča in pod njim dokaj neprimeren za gradnjo predora, ker ga večinoma sestavlja močno pretrd dolomit. Vendar če lahko zgradijo na južnem robu Ljubljane na barjanskih tleh blok z dvema podzemeljskima nivojema garaž, bi se verjetno dalo zvrtati tudi predor pod Vršičem.«

Pavšek opozarja, da je v Sloveniji veliko cest in objektov, ki imajo uporabno dovoljenje, pa so pred snežnimi plazovi še vedno nezaščiteni. Med takšnimi sta zasavska cesta in pomanjkljivo zaščitena ljubeljska cesta, kjer se je že večkrat izkazalo, da je snežna galerija pod Begunjščico, ko se čeznjo zapodi plaz, odločno prekratka. Plaz je v zgornjem delu resda bolj ozek, vendar se v višini, kjer preseka cesto, že izteka, zato se pahljačasto razširi in je nekajkrat že zasul oba vhoda v galerijo. Do hujše nesreče sicer še ni prišlo, se je pa že zgodilo, da je v galeriji ostal ujet avtobus s potniki.

O tem problemu govori tudi dr. Aleš Horvat, docent na oddelku za gozdarstvo biotehniške fakultete za področje varstva pred erozijo in hudourniki. »Krepko težavo smo imeli v Črni na Koroškem, kjer je na cesti v dolino Tople plaz odnesel s ceste terenski avtomobil z dvema potnikoma in ga prestavil za več kakor 50 metrov. K sreči sta ostala živa. Prav tako je ogrožena zasavska cesta med Zagorjem in Renkami. Tam so postavljeni dotrajani varovalni objekti, stari več kakor petinštirideset let, ki plazu ne morejo zadržati. Vendar ob močnem sneženju ceste nihče ne zapre in tudi opozorilni znaki niso postavljeni.« Horvat meni, da bi morali upravljavci teh objektov poskrbeti za varnost in prevzeti odgovornost. Predvsem se mu zdi, da bi se morali upravljavci zavedati, da je močno sneženje resda izjemen dogodek, vendar spet ne tako zelo redek, da se ne bi mogel zgoditi.

Namesto gradnje zaščitnih objektov se kot možnost ponuja tudi umetno proženje grozečih plazov, vendar takšni ukrepi pridejo v poštev zgolj na smučiščih. Tako jih umetno prožijo na Kaninu in na Zelenici, kjer so nekoč pobočje Begunjščice obstreljevali s topom. V tujini imajo na pomembnih smučiščih na nevarnih pobočjih postavljen sistem cevi, v katerih je plin pod pritiskom, ki sproži plaz. »Prometnic pa z umetnim proženjem praviloma ne moremo varovati,« pravi Horvat. »Zato gradimo zaščitne objekte visoko v hribu, tam kjer se plazovi sprožajo.«

Kdo bo zbiral podatke?

Po pripovedovanju lavinologov je bilo v zadnjih letih opuščenih več "snežnih" opazovalnic, katerih naloga je poročati o razmerah in določati stopnjo nevarnosti proženja snežnih plazov. Tako planincem ostajajo bolj ali manj pavšalna meteorološka opozorila, da je hoditi v gore v zimskem času in ob močnem sneženju nevarno, kar - upoštevajoč psihologijo zagrizenih gornikov - ne daje ravno vtisa kompetentnega opozorila. Situacija se zdi podobna opozarjanju, da je nevarno v dežju voziti avto, ker je možnost nesreče toliko večja. Magister Pavšek se s tem deloma strinja, vendar meni, da so tudi takšna pavšalna opozorila nujen del javnega komuniciranja: »Saj tudi AMZS opozarja "samo" na to, da so ceste mokre in spolzke. Sam bi situacijo raje primerjal z opozorili o poledici. Ta je le na izpostavljenih delih cest, prav tako kakor so snežni plazovi pogostejši na strmejših, neporaščenih in vboklih grapah, žlebovh, koritih oziroma na delih pobočij, ki so nad gozdno mejo. Seveda bi bila še bolj dobrodošla pokrajinska ali celo krajevna obvestila o nevarnosti proženja snežnih plazov, toda to zahteva stalno in dobro organizirano lavinsko službo. Vendar v trenutnih razmerah, v katerih nastaja Poročilo o stanju snežne odeje, v tujini bolj znano kot lavinski bilten, ki ga pripravlja Služba za sneg in plazove, česa drugega tudi ne moremo pričakovati. Odnos pristojnih do te službe je še iz časov, ko je bil Urad za meteorologijo še samostojna enota, in je zelo mačehovski.« Meteorologi se sicer trudijo, pravi magister Pavšek. Poročilo pripravijo trikrat na teden na podlagi podatkov iz osmih lavinskih postaj. »V zadnjem času je bila spet vzpostavljena postaja na Kaninu,« pravi Pavšek, »že lani pa je "izpadla" postaja Rudno polje, kjer se podatki zdaj zbirajo le avtomatsko. Kje so Vojsko, Komna, Vas na Skali, Soča, Vršič, Planina pod Golico, Zelenica, mejni prehod Jezerski vrh, Okrešelj, Logarska dolina, Velika planina, Bukovnikova kmetija, Podolševa, Koprivna, Črni vrh nad Cerknim, Prtovč, Kum in drugi podobni kraji oziroma lokacije? Tam živijo ljudje, lahko bi jih ustrezno opremili, usposobili, komunikacijska sredstva imamo. Marsikje in marsikdo bi z veseljem zbiral podatke.« Po pripovedovanju dr. Aleša Horvata se je zbiranje podatkov vsaj enkrat doslej že izkazalo za usodno pomembno. Pred leti se je sprožil plaz na smučišču na Kaninu in čeprav ni bilo hujših posledic, je prišlo do sodnega procesa, v katerem je bil vodja smučišča obtožen malomarnega ravnanja. Po pregledu podatkov iz merilne postaje pa se je izkazalo, da plazu res ni bilo mogoče predvideti in je bil sprožen po velikem naključju. Če teh podatkov ne bi bilo, bi bil vodja skoraj zagotovo obsojen za kaznivo dejanje, pravi Horvat.

Kot pripoveduje, plazovi niso omejeni zgolj na visokogorje, temveč lahko nastanejo tudi v sredogorju in celo v strmejšem gričevju. Pavšalne ocene zato niso dovolj. Med Julijskimi Alpami, Kamniško-Savinjskimi Alpami in Karavankami so očitne razlike. »Morda se bo komu zdelo čudno, ampak tudi na polhograjski Grmadi se prožijo plazovi,« opozarja dr. Horvat. Tudi tam so se že dogajale nesreče, kot so se tudi na tistih cerkljanskih in idrijskih pobočjih, ki so dovolj strma in dovolj redko poraščena, da sneg na njih ni obstal. Dogajale so se tudi nesreče na cestah, ki so jih zasuli plazovi. »Vendar se število takšnih nesreč zmanjšuje,« pripoveduje dr. Horvat. »Po vsej Evropi se zmanjšuje tudi število nesreč v naseljih, četudi včasih, ko so snežne padavine izredno obilne, še vedno prihaja do opustošenj.« Po podatkih Mihe Pavška je v občinah Tolmin in Kobarid ogroženih 60 odstotkov naselij, v občini Kranjska Gora 70 odstotkov, v občini Cerkno pa kar tri četrtine vseh obljudenih krajev. Vendar magister Pavšek te podatke interpretira nekoliko bolj prizanesljivo: »Celotnih naselij, ki bi bila neposredno lavinsko ogrožena, je sicer malo, so pa snežni plazovi prav blizu, bliže, kakor pa so naše dejanske predstave o tem. Snežnih plazov v bližini naselij je bilo sprva, ob naseljevanju, seveda manj, ko so začeli kmetje močneje trebiti in krčiti okoliške gozdove ter z intenzivno gozdno in planinsko pašo, pa se je naenkrat zelo povečal delež neporaščenih pobočij, travnikov in pašnikov, na katerih plazovi nastajajo. V zadnjih desetletjih se ta pobočja sicer spet zaraščajo, akuten problem pa predstavljajo predvsem tisti deli naselij in zgradbe, v katerih so ljudje, ki nimajo stika s svojo domačo pokrajino, kakor so ga imeli nekoč domačini, ki so bolje poznali zakonitosti delovanja narave, katere sestavni del je tudi snežna erozija.«

Miha Pavšek opozarja, da ima vsak snežni plaz dva značilna obsega: pogostega in maksimalnega oziroma izredni obseg. »Ponavadi se ob izjemnih padavinah sprožijo večji plazovi le krajevno ali pa posamezni v sosednjih pokrajinah. Če upoštevamo le obseg pogostih plazov, je lavinska ogroženost slovenskega površja nekoliko manjša. Sicer pa so naša alpska visokogorja in predalpska hribovja tudi v naravnem smislu manj izpostavljena tem pojavom kot strmine v drugih alpskih državah. Manj je dolgih, iztegnjenih in strmih pobočij, grape in žlebove prekinjajo številni vmesni skoki in zavoji, ki so naravni zaviralci moči plazovine. Večja je zakraselost teh pokrajin ter vse večja poraščenost z gozdom, ki danes prekriva že preko 58 odstotkov Slovenije.«

Sodelovanje planincev

Kataster snežnih plazov na poseljenih območjih je za Slovenijo izdelan in strokovnjaki ocenjujejo, da je dober. Statistika pravi, da je v Sloveniji najmanj 32 plazov, ki ogrožajo stanovanjske objekte, najmanj 33 takšnih, ki neposredno ogrožajo gospodarske in pomožne objekte, 25 plazov, ki ogrožajo smučišča, 19 jih ogroža železniške proge, 52 daljnovode in energetske objekte, 89 plazov ogroža glavne državne ceste, 275 regionalne in lokalne najmanj 303 plazovi. Zadnjo žrtev snežnega plazu, ki je zadel stanovanjsko hišo, pa ni utrpela Gorenjska, temveč Haloze. Po naključju, ki ga nikakor ni bilo mogoče predvideti.

Da je organizacija lavinske službe, ki se ukvarja s posledicami snežnih plazov, nekoliko manj intenzivna, se zdi po svoje razumljivo. Gre namreč le za občasne večje dogodke, ob splošnem mnenju, da snežnih zim skorajda ni več. »Vendar nas te ravno zaradi tega toliko bolj presenetijo,« opozarja Pavšek. Lahko se na nekem območju namesto predvidenega sprijetega snega pojavi plaz suhega snega. Hitrosti in domet takšnega plazu so čisto nekaj drugega, dodaja Horvat. V ostalih alpskih državah lavinska služba aktivno analizira in obvešča o stanju snežne odeje in nevarnosti proženja snežnih plazov, prav tako pa hudourničarji pospešeno gradijo protilavinske objekte. "V primerjavi z njimi je v Sloveniji sicer precej manj lavinsko ogroženega površja, a mislim, da bi si vseeno "zaslužili" vsaj enega strokovnjaka, ki bi se ukvarjal s snegom in plazovi vsaj v času snežnih razmer, če že ne vse leto. Zdaj pač to počnejo meteorologi nekaj ur na teden, v pisarni, poleg svojega rednega meteorološkega dela, pogosto pa med dežurstvom. Nekaj dni po vsakem večjem sneženju bi se bilo treba podati tudi na opazovanje terena, vsaj z daljnogledom z varnega opazovališča,« meni Pavšek.

Zaenkrat kot nekakšna obveščevalna služba deluje internetni forum na strani Planinske zveze Slovenije, v katerega gorniki, predvsem alpinisti, zapisujejo vtise z opravljenih poti, vzponov in smučarskih spustov. Vendar se podatki tam zbirajo naključno in nikakor ne gre za strokovne ocene, zato se lahko alpinisti nanje le delno zanesejo. Slovenski proučevalci plazov veliko podatkov pridobijo iz tujine, največ od švicarskega Zveznega inštituta za proučevanje snega in snežnih plazov, ki deluje v Davosu. Razmere v Alpah so primerljive, pravi dr. Aleš Horvat, potrebne so le določene modifikacije. Tako so slovenski hudourničarji že pred leti ugotovili, da je treba v Sloveniji ovire proti plazovom postavljati približno petnajst odstotkov bolj na gosto kakor v Švici. V Sloveniji imamo namreč malenkost bolj južen sneg in se zato snežna odeja nekoliko drugače obnaša.

Poleg tega da se v Davosu s snežnimi pojavi ukvarjajo vrhunski znanstveniki, fiziki in kemiki, imajo alpske države tudi razvejeno mrežo opazovalnih postaj. Postavljene so na različnih višinah in vsaj na štirinajst dni s sondiranjem opravljajo analizo celotne snežne odeje. Pod površjem se namreč v različnih plasteh sčasoma dogajajo procesi, ki spreminjajo notranjo kohezivnost snega. Tako je mogoče predvideti nevarnost plazenja tudi tedaj, ko vzrok niso le obilne padavine. Po Pavškovem pripovedovanju švicarsko opazovalno mrežo sestavlja 80 opazovalcev in prek 60 avtomatskih opazovalnih postaj. »Cena take postaje je od 2000 do 3000 evrov, za naše razmere pa bi bilo za začetek dovolj tudi okrog dvajset pravih in še nekaj avtomatskih. Verjetno bi se stroški hitro povrnili, če bi preprečili kakšno nesrečo, saj že manjša reševalna akcija GRS ob pomoči helikopterja stane dva do tri milijone tolarjev. Res pa vnaprej ne moremo vsega preračunati, saj ne vemo, kje in koliko nesreč smo oziroma bomo preprečili. Vsi pristojni, ki bi morali projekte finančno podpreti, tiščijo glave v pesek, ko bo enkrat zasulo desetnijo pripadnikov slovenske vojske ali kaj podobnega, pa se bo zgodila vsesplošna "lavinska" mobilizacija,« namigne Pavšek.

Za konec ostane vprašanje, zakaj ljudje sploh hodijo nekam, kjer jih potem zasuje plaz. Dogaja se izkušenim gornikom, v razmerah, ko je očitno, da bodo leteli plazovi. Lahko gre za hedonizem. Za čisti užitek ob slutnji smrti. Za iskanje smisla življenja v njegovi končnosti. Ampak tisti, ki plaz preživijo, ne mislijo več tako. Dr. Aleš Horvat pozna nekoga, ki je, potem ko ga je pokopal plaz, povsem posivel. Zaradi živcev. Alpinistični hedonizem ne vsebuje vedno maksime. Usmerjen je tudi v trenutno zadovoljstvo. Ali sploh nikamor. Morda se bo slišalo neverjetno, ampak zdi se, da ljudje tonejo v plazove tudi zato, ker se jim zdi, da je nekdo, katerega mnenje lahko upoštevajo, presodil, da je varno. Četudi ga niso na glas vprašali. On pa ne njih, kaj si mislijo. Planinec se poleg lastne presoje ponavadi rad na nekoga zanese in odgovornost za odločitev, kam se obrniti, kdaj iti naprej in kdaj nazaj, se prihuljeno razleze po skupini ter se na koncu usmeri v tistega, ki je hote ali nehote formalni ali neformalni vodja.

Če bi ves čas razmišljal, kaj vse se lahko zgodi, ne bi nikogar skoraj nikamor več peljal, razmišlja Miha Vuk, načelnik alpinističnega odseka Črnuče. Zdi se mu, da je pravni sistem zastavljen tako, da poskuša opredeliti čim bolj skoncentriran vir odgovornosti. Tako deluje družba: na nekoga se zanašamo in ga v skrajnem primeru tudi za kaj obtožimo. Za alpinizem je to verjetno slabo. Odnosi, ki se pri tem vzpostavljajo, niso zdravi. Ljudje včasih ne razmišljajo s svojo glavo, ampak se pustijo voditi. V končni fazi bi lahko prišli do tega, do česar so prišli v Ameriki - da bo lahko vsakdo vsakogar spravil pred sodišče. Načelnik Vuk smuča že od malih nog in povsem običajno se mu zdi, da se mu pod nogami sneg včasih malo plazi. To je neizogibni sestavni del alpinističnega smučanja, ki se ga da kontrolirati. Povsem eliminirati nevarnost v alpinizmu nima smisla, ker je to skregano s samo naravo dejavnosti. Vendar Vuk dobro premisli, preden svojega tečajnika pelje na takšno smučarijo. Ne zato ker ga ne bi rad naučil smučati in mu ne bi privoščil užitkov, ki jih ima sam med podenjem po deviških poljanah. Če bo tečajnik padel in se polomil v plazu, tudi po lastni krivdi, se bo Vuk počutil krivega, lahko pa bi se celo znašel pred sodiščem. Težava je v tem, da lahko vodniku skoraj v vsakem primeru dokažemo neko vrsto malomarnega ravnanja. Prav vseh ukrepov ni mogoče upoštevati, ker potem ne bi nihče več hodil v hribe. Vuk meni, da bi morala biti odgovornost deljena - vodnik je napravil napako in je odgovoren, po drugi strani pa bi bilo treba poskrbeti, da bi se odgovornosti zase zavedal tudi vodeni. Zakoni evolucije, ki pravijo, da mora vsakdo skrbeti za svoje zdravje, v nasprotnem primeru kar nehajo veljati.