Primorske novice : Bavarska ►Nagrado Valentina Staniča je letos prejela slovenska rojakinja dr. Tatjana Peterlin Neumaier
Objavljeno: Primorske novice, sobota, 13. oktobra 2007 - ZGODBE
Bavarska ► Nagrado Valentina Staniča je letos prejela slovenska rojakinja dr. Tatjana Peterlin Neumaier
Znanstvenica, zaljubljena v gore
V prenovljeni koči na Watzmannu so v začetku septembra podelili nagrado Valentina Staniča, visoko priznanje, ki ga je münchenska sekcija nemškega planinskega društva prvič podelila 2. julija 1999 ob praznovanju Watzmannovega leta. Letošnja dobitnica priznanja je dr. Tatjana Peterlin-Neumaier, prva Slovenka, prva ženska med nagrajenci in tudi pobudnica proslave dvestoletnice Staničevega vzpona na 2713 metrov visok srednji, najvišji vrh Watzmana, neutrudna raziskovalka življenja in dela Valentina Staniča.
Nagrado Valentina Staniča podeljuje od leta 1999 münchenska sekcija nemškega planinskega društva (DAV), lastnica planinske koče Watzmannhaus v osrčju Narodnega parka Berchtesgaden. Nagrajenca izbere žirija, katere člani so pomembne osebnosti iz južne Nemčije in Slovenije.
Velika človeka, velika Slovenca
Kot je na podelitvi nagrade v koči na Watzmannu poudaril nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka Janez Bizjak, je zanimivo, da imata dr. Tatjana Peterlin-Neumaier in Valentin Stanič nekaj skupnega. "Oba sta bila doma v današnji Sloveniji, oba sta kot najstnika zapustila domovino, se šolala in izobraževala v tujini ter v neznanem novem svetu iskala mladostne izzive. Oba sta v novem svetu dosegla najvišjo raven svojega osebnostnega, strokovnega in raziskovalnega razvoja." Marjeta Keršič Svetel je ob odprtju razstave o velikem Slovencu Valentin Stanič (Cerovškov Tine) 1774-1847, ki so jo sredi letošnjega junija odprli v njegovem rojstnem Kanalu, zapisala: "Valentin Stanič je bil izjemen človek. In izjemna osebnost. Bil je hkrati svetovljan in trden Slovenec, znanstvenik in pesnik, humanist in naravoslovec, teolog in svobodomislec, samohodec in individualist z velikansko ljubeznijo do soljudi, mož dejanj, ki se je zmeraj zanašal bolj na lastne sile kotna pomoč drugih, zmeraj iskalec novih poti. Zmeraj skromen, je vendarle dobro vedel, koliko zna in zmore, ni mu manjkalo samozavesti in poguma - bodisi za drzne šolo alpinistične podvige ali pa za to, da se je sam lotil cepljenja svojih faranov proti kozam." In prav tem vrlinam so prisluhnili Bavarci, ko so ga vzeli za svojega. Ideja za Staničevo nagrado se je porodila leta 1999 pri pripravah na Watzmannov jubilej, praznovanje 200. obletnice prvega vzpona na Srednji vrh Watzmanna (2713 metrov). Manfred Barth, prostovoljni oskrbnik koče Watzmannhaus, je v navdušenju nad Staničem, čigar osebnost mu je predstavila slovenska rojakinja dr. Tatjana Peterlin-Neumaier, münchenski sekciji nemškega planinskega društva predlagal ustanovitev nagrade Valentin Stanič. In je uspel. Denarno nagrado, plaketo s Staničevim portretom in častno listino, je münchenska sekcija nemškega planinskega društva prvič podelila 2. julija 1999 ob praznovanju Watzmannovaga leta. Dobil jo je zaslužni gorski vodnik in reševalec Eduard Kastner, za njim pa še: Raphael Hang, gorski reševalec in oskrbnik koče na Blaueshiitte v gorski skupini Hochkalter, dr. Hubert Zierl, dolgoletni direktor Narodnega parka Berchtesgaden in naravovarstvenik, dr. Werner Schnapauf, bavarski minister za okolje, dr. Alfred Lang, dolgoletni predsednik DAV - Berchtesgaden, in kot šesti nagrajenec Alois Glück, vodja poslanske skupine CSU v bavarskem deželnem zboru, ki je denarni del nagrade odstopil Kanalu ob Soči.
Predlog vsako drugo leto iz Kanala
Kanalski planinci negujejo stike z münchenskimi, udeležujejo se podelitev nagrad ter pripravljajo izlete na Watzmann in Visoki Göll. Lani je münchensko planinsko društvo kanalskim planincem ponudilo, da bi nagrajenca vsako drugo leto izbrali v Kanalu. Upravni odbor društva je ponudbo sprejel in tako je letos posebna žirija za letošnjo nagrajenko med več predlogi izbrala dr. Tatjano Peterlin-Neumaier. Na slovesnosti v začetku septembra v koči na Watzmannu, ki se je je udeležilo tudi skoraj 80 slovenskih ljubiteljev gora iz Goriške, Tolminske, Vipavske doline, iz Ljubljane in celjskega območja, ji je Günther Manstorfer predal plaketo z likom Valentina Staniča, častno diplomo in denarno nagrado, ki pa jo je prejemnica namenila Planinskemu društvu Valentin Stanič iz Kanala za uresničenje zastavljenega projekta raziskovanja dela in promocije Valentina Staniča.
Doktorica fizike, navdušena nad Staničem
Dr. Tatjana Peterlin-Neumaier je v zadnjih osmih letih o Staniču napisala enajst strokovnih člankov v različnih publikacijah na Bavarskem, v Italiji in Sloveniji. O njem je predavala v Ljubljani, Novi Gorici in v Gorici. Občina Kanal ob Soči ji je podelila častno priznanje za zasluge pri raziskovanju in predstavljanju Staničevega dela. Rojena je bila v Ljubljani, toda Bavarska je postala njena druga domovina. V Garchingu pri Münchnu sta si z možem ustvarila dom in družino. Bavarsko je prvič spoznala kot otrok. Leta 1960 so se njeni starši z družino iz Ljubljane preselili v München, kjer je njen oče dr. Anton Peterlin, vrhunski fizik v Slovenji, dobil mesto profesorja na Tehnični visoki šoli, današnji Tehnični univerzi. V Münchnu so ostali le eno leto, že jeseni 1961 pa se je vsa družina spet selila, tokrat v Durham v Severni Karolini, kjer je njen oče prevzel mesto direktorja ustanove Ca-mille Drevfuss Laboratorv. Tam je končala gimnazijo, nato pa je na Duke Universitv študirala matematiko in fiziko. Podiplomski študij je nadaljevala na University of North Carolina. Po diplomi iz fizike je leta 1969 odšla v Grenoble na mednarodni raziskovalni Institut Max von Laue - Paul Langevin, kjer je pripravila svoje doktorsko delo. V Grenoblu, sredi Alp, je preživela najlepše obdobje svojega življenja. Tu je spoznala svojega bodočega moža, dr. Karla Neumaierja, ki je po doktoratu iz fizike ostal še leto dni v Grenoblu, nato pa se je vrnil domov v Nemčijo. Poročila sta se leta 1972 in nekaj let živela ločeno med Grenoblom in Münchnom. Leta 1976 je dr. Peterlin-Neumaier končala doktorat iz fizike in se po 15 letih preselila v München. Na oddelku za fiziko tamkajšnje Tehnične univerze je dobila mesto znanstvene sodelavke. Njeno znanstveno delo se je prepletalo z družinskimi obveznostmi pri vzgoji otrok, ko pa sta hči in sin odrasla, sta z možem našla čas za obiskovanje gora na Bavarskem in v Sloveniji. Ko je Slovenija leta 1991 postala neodvisna država, je dr. Peterlin-Neumaier pomagala svojim staršem, da so se iz ZDA preselili nazaj v Slovenijo, sama pa se je včlanila v Bavarsko-slovensko društvo. Cilj tega društva je bil in je še utrjevanje in poglabljanje stikov med Bavarsko in Slovenijo.
Dvoletno proslavljanje
Dr. Tatjana Peterlin-Neumaier je iz razdrobljene do¬kumentacije o Valentinu Staniču odkrila, da prvi vzpon na Watzmann ni bil leta 1799, ampak leta 1800. Ko so bile spomladi leta 1999 v Berchtesgadnu v polnem teku priprave na slovesnosti ob 200-letnici Watzmanna in se programa ni dalo več premakniti za eno leto, so ta podatek povedali dr. Zierlu, takratnemu direktorju NP Berchtesgaden. Z značilno bavarsko toleranco in hudomušnostjo je odgovoril: "Nič hudega, bomo pa 200-letnico praznovali dve leti." In tako je tudi bilo. Neutrudni angažma dr. Peterlin-Neumaierjeve se s praznovanjem 200-letnice prvega vzpona na Watzmann ni končal, ampak jo je ta, za Bavarsko zgodovinski praznik, vzpodbudil k novim raziskavam Staničevega dela in življenja. Nihče, niti sama ne, ni preštel ur, ki jih je dr. Peterlin-Neumaierjeva porabila v arhivih in knjižnicah v Münchnu, Ljubljani in Gorici, da bi izbrskala nove podatke o Staniču; nihče ne ve, koliko dopisov je bilo poslanih na razne naslove pri poizvedovanju, predvsem pa pri preverjanju podatkov. Prizadevanja in napori dr. Tatjane Peterlin-Neumaier za nova spoznanja o Valentinu Staniču in njegovem času v Salzburgu in Berchtesgadnu predstavljajo tudi svojevrstno promocijo Watzmanna in svobodne države Slovenije na Bavarskem.
MV, CGS
Valentin Stanič je bil rojen leta 1774 v Kanalu ob Soči, osnovno šolo je obiskoval v Trbižu in nato v Celovcu, kjer je tudi končal gimnazijo. Filozofijo in bogoslovje je študiral v Salzburgu, kjer se je začel resneje ukvarjati z alpinizmom. Leta 1800 je prvi preplezal Watzmann, dve leti pozneje je bil posvečen za duhovnika. Najprej je bil kaplan v Nonnbergu pri Salzburgu, jeseni istega leta je prišel na Banjšice, leta 1809 je bil premeščen v Ročinj, kjer je ustanovil šolo in v njej uvedel telovadbo. Ljudem je pripravljal domača zdravila in farane tudi sam cepil proti kozam, kmete je učil naprednega kmetijstva. V Gorici je odprl prvo knjigarno, v kateri je prodajal tudi posvetne knjige. Skrbel je za širjenje slovenske besede. Leta 1819 ga je goriški nadškof Jože Wallant poklical v Gorico in ga povzdignil v kanonika. Tam je delal tudi kot visok šolski nadzornik. Umrl je 29. aprila 1847, ko je hotel dvigniti težak kamen na vrtu gluhonemnice v Gorici, ki so jo ustanovili na njegovo pobudo. Valentin Stanič je poosebljal lik duhovnika, alpinista, znanstvenika, zdravnika, pesnika, socialnega delavca, učitelja, kmeta, zidarja, tesarja ... Planinsko društvo Valentina Staniča iz Kanala v njegov spomin vsako leto organizira tradicionalni pohod od Solkana do Kanala.