Šport mladih: Morda se motim, a zdi se mi, da bi moralo biti seznanjanje z opremo za smučanje zunaj urejenih smučišč in s pravili tovrstnega športnega izživljanja eno temeljnih poglavij preživetja v naravi.
K mizi prisede prijateljev znanec, mladenič, ki se smuča samo še zunaj urejenih smučišč. Pogovor je seveda takoj zajadral na njegov teren, v nekaj minutah sem zvedel skoraj vse o smučanju »tam zunaj«, kjer je adrenalina največ, kjer so užitki nepopisni in kjer ima svojo statistiko tudi smrt. S takšnim navdušenjem je govoril o malo širših smučeh, zakrivljenih tako, da smučarja kar dvignejo na površino, žolna, elektronska varovalna povezava z življenjem, je v njegovem krogu prijateljev že uveljavljena. Statistika smrti ga ni prav nič prizadela, on in prijatelji smučajo in uživajo, a očitno so vendarle dokaj dobro organizirani tudi varnostno.
Nekako samoumevno sem se začel spraševati, kakšen je odnos športne stroke do vseh teh novosti, ki že dolgo niso več novost. Spominjam se davnih duha morečih predavanj za učence v šoli v naravi o smučarski opremi, vse smo vedeli o zgodovini smučanja, a bolj malo o opremi za turno smučanje, saj so jo imeli le redki. Podatke smo iskali po tujih reklamnih revijah. Morda se motim, a zdi se mi, da bi moralo biti seznanjanje z opremo za smučanje zunaj urejenih smučišč in s pravili tovrstnega športnega izživljanja eno temeljnih poglavij preživetja v naravi. Tisto, kako zakuriti ogenj sredi deževnega gozda, prepustimo filmskim junakom na programu discovery. Osvojiti bi morali miselni svet znancev, ki so članu svojega kroga v imenu »celega razreda« za rojstni dan kupili nahrbtnik z balonom, ki ga lahko smučar napihne, če se znajde na plazu in v težavah.
V »gorniški« trgovini Kibuba smo se pozanimali za ceno žolne, priročne majhne lopate in sonde. Vse skupaj dobite že za 199 evrov. In če so izpolnjeni še drugi pogoji – namreč družba, v kateri je vsak član opremljen s celotnim kompletom, ki na tehtnici ne pokaže veliko, zato pa lahko zaleže, če se je treba lotiti reševanja, je skupina naredila že veliko. Seveda si ne znam odgovoriti, kje lahko mladi dobijo temeljno informacijo o uporabi žolne, lopate, sonde in lavinske vrvice. Zagotovo pri planinski vzgoji, morda kaj takega lahko zvedo pri tabornikih. Da bi imeli tečaj rokovanja v Centrih šolskih in obšolskih dejavnosti, še nisem slišal, čeprav bi bilo tam pravo mesto. Morda bi se morale šole povezati z bližnjimi planinskimi društvi in prepričani smo, da bi v vsakem društvu našli koga, ki bi bil pripravljen izpeljati informativno srečanje z učenci.
Seveda ne trdimo, da bi to kaj prida zaleglo v statistiki smrti, ampak ko bo imel mladostnik informacijo iz prve roke, bo zagotovo razmislil, ali je dovolj opremljen, ko se bo prvič podal na turno smuko. Izobraževalnih možnosti pa je še več. Ena je zagotovo tudi kakšna majhna knjižica, ki mlademu razjasni pojme o gibanju in nevarnostih v zimski naravi. Ja, žolna bi morala mladeniče in mladenke kljuniti v čelo marsikje – v šoli, v šoli v naravi, na tekmovanju Mladina in gore, v reviji Šport mladih, na zimskem športnem dnevu –, da bi lahko svojo mladost temeljiteje izrabili. Morda bi morala kakšno potezo potegniti tudi ZDŠPS in ZŠOMS.
V Športu mladih bomo jeseni o tem skušali povedati kaj več, predvsem pa predstaviti vse varovalne pripomočke, ki bodo na voljo v trgovinah. Vse z enim samim namenom – da bi pokazali, da je treba o tej dejavnosti nekaj vedeti in zato, ker so varnostni pripomočki dokaj zanesljivo sredstvo za podaljševanje življenja – če odpovesta pamet in sreča.
Niko Slana