Bohinjske novice, 08.12.06 - Vlasta Felc: Ob izidu druge fotomonografije Joca Žnidaršiča
8. decembra 2006
Fotomonografija Bohinja Joca Žnidaršiča
Fotografov poklon Bohinju
Pred kratkim je izšla druga fotomonografija Bohinja Joca Žnidaršiča Večni Bohinj. Prva knjiga z naslovom Bohinj, ki je izšla leta 1985 v 32.000 izvodih, je bila razprodana, z občudovanjem in ljubeznijo pa so jo listali na vseh kontinentih. Gotovo tudi z Večnim Bohinjem ne bo drugače, saj sta Bohinj in njegov fotograf vredna drug drugega. Joco Žnidaršič, za katerim je več kot 40 let fotoreporterskega dela, je avtor enajstih fotomonografij, sedemnajst pa jih tudi zasnoval in uredil. Prejetje več kot petdeset domačih in tujih nagrad, med njimi tudi prestižno World Press Photo in nagrado Prešernovega sklada. Pogovor z njim pa je povezan predvsem z Bohinjem.
Kdaj ste prvič prišli v Bohinj?
Leta 1950, ko sem bil star dvanajst let, in smo v Bohinju imeli tabor dopisniki Pionirskega lista. Takrat sem bil premajhen, da bi vedel, kaj je lepo. Ko pa je sestra hodila v kamp Zlatorog in sem iz prikolice skakal v jezero, sem se zaljubil v Bohinj. Tako sem začel hoditi v Bohinj, kjer ves čas najemam neke hiše, bil pa sem tudi v apartmajih Triglav. Intenzivno pa hodim v Bohinj, kjer preživim ves prosti čas, od leta 1983.
Zakaj Bohinj in ne Bled, Kranjska Gora?
V Kranjski Gori so mi ponujali apartma, če bi tudi zanje naredil fotomonografijo, pa... Moraš se zaljubiti... V Bohinju so možnosti za vodne športe, smučanje, gore, v katere sem vedno rad zahajal. Predvsem pa je narava tista, ki me vznemirja in privlači. Sem vizualni tip in če vidim kaj lepega, uživam. In imam občutek, da je Bohinj še kljub vsemu predel neokrnjene narave.
Kdaj ste Bohinj začeli gledati s fotografskimi očmi?
Noben profesionalni fotograf ne more nikoli mirovati. Ko sem prišel na počitnice, sem deset dni gledal v zrak, potem pa začel hoditi okrog in to s črnobelimi filmi. Kot smo takrat delali vse. Potem sem ugotovil, da črnobelo v Bohinju nikakor ne "rata". Ob vseh tistih svetlobah, ki sem jih gledal, ob vseh tistih barvah na črnobelem ni bilo nič. Zato sem se začel ukvarjati z barvno fotografijo, za hobi. Počasi sem se začel učiti in spoznavati čar barvne fotografije. Najprej z mostu ob cerkvi sv. Janeza, kjer sem stalno ponavljal pogled z istega mesta, z istim objektivom ob vseh norih vremenih in letnih časih. Tako sem začel spoznavati čar barvne fotografije. Za fotografa je seveda najlepše, če slike lahko pokaže v neki celostni obliki. Na prigovarjanje prijateljev sem se odločil za knjigo. Bohinj, moja prva samostojna fotomonografija, je izšel leta 1985.
In v kar 32.000 izvodih!
Takrat so bili drugačni časi. Kupna moč je bila večja, predvsem pa so veliko bolj kupovala podjetja in ustanove. Knjiga je izšla v štirih jezikih in mislim, da so jo Slovenci kupovali predvsem zato, da so jo pošiljali po svetu. Zahvale za košček domovine sem prejel prav z vseh kontinentov. Je pa tudi res, da fotomonografij v Sloveniji ni bilo toliko, kot jih je danes.
Se knjigi razlikujeta?
Bistvene razlike ni. Obakrat sem se trudil prikazati lepote Bohinja. Seveda z mojim nostalgičnim pristopom. V vseh knjigah iščem Slovenijo, ki žal izginja zaradi šlamparij urbanistov, arhitektov, energetikov in drugega. Razlika je v tem, da je Večni Bohinj oblikoval zame najboljši slovenski oblikovalec, med drugim tudi avtor podob sedanjega slovenskega denarja, raznih slovenskih dokumentov in slovenskih evrskih kovancev, Miljenko Licul. Način, kako je uredil knjigo, mi je zelo všeč. Poudarek je na veliki sliki in dopolnjevanju te slike z nekaj manjšimi. Šli smo na izrazito barvne strani. Sive, črne, rumene, rdeče, zelene. Seveda taka knjiga ne sme biti album lepih slik, ampak mora imeti vsebino in mislim, da jo ima. Tudi tokrat sodeluje Željko Kozinc z imenitnimi podpisi, z izbrano slovenščino.
V dveh desetletjih dve knjigi o istem prostoru!?
Zelo tvegano je narediti dve knjigi na isto temo. Tega sem se zavedal. Ko sem naredil prvo knjigo, nisem več dosti slikal. Če pa greš mimo nečesa, kar te prav rukne v glavo, moraš pritisniti. Fotoaparat imam zmeraj s seboj. In počasi se nabira. Je pa res, da človek vidi čedalje manj lepih stvari. Povsod so avtoceste, novogradnje. Nekdanja Slovenija počasi izginja. Ker v oazi lepote nimam rad mehanizacije, je v knjigi tudi nekaj starejših fotografij domačinov pri opravilih, ki izginjajo. Ko seno še peljejo s konjem, ko ročno sadijo krompir, kar sicer delajo še danes... To je pač nostalgija, ki "izvajalcem" najbrž ni pri srcu, gledalcem pa zelo. Nekaj malega, na neprisiljen način, je tudi turistov, ni pa hotelov, kar bi nekateri morda radi videli. To ni stvar knjige. Knjiga je nekaj več. Knjiga je butik o turistični ponudbi. Za drugo so prospekti.
Kako vpliva na knjige lastna založba?
Knjiga ne izide, dokler mi ni res všeč. Imam srečo, da lahko sam izberem število strani in fotografij, oblikovalca in tekstopisca. Zato sva z ženo založbo Veduta AZ leta 1998 tudi ustanovila. Če bi šel h kakšni instituciji, bi mi določili število fotografij in strani ter rok, za tekstopisca dali kakšnega uradnika, za oblikovalca pa nekoga, ki dela samo do dveh. Večni Bohinj smo izdali v 5000 izvodih, pol v slovenščini in pol v angleščini. Za slovenske razmere je to ogromno, ker pa je to večni Bohinj, je to tudi večna knjiga. Za visoko naklado smo se odločili, da bi se stroški na knjigo vsaj malo zmanjšali. Projekt je stal 20 milijonov tolarjev, sofinanciral pa ga ni nihče.
Zakaj Večni Bohinj?
Pri izbiri imena so sodelovali tudi prijatelji. Bila je gora idej, nato pa smo se odločili za Večni Bohinj. Ker se nadejamo, da ga bodo Slovenci res ohranili tako lepega, kot je. Vesel bi bil, če bi bila knjiga všeč tudi Bohinjcem, da bi imeli do nje tak odnos kot jaz do Bohinja. To je moj poklon Bohinju.
Ste med tistimi, ki čakajo ure na primeren trenutek za fotografijo?
Ne delam načrtno. Za čakanje nimam potrpljenja. Ko kaj vidim, prihajajo ideje. Ko ti zaigrata duša in oko, pritisneš. In si ves žalosten, če pritisneš "fovš", ker vse delaš na filme. Digitalni aparat je za slikanje otrok in vnukov.
Je s slikanjem Bohinja povezana kakšna posebna zanimivost?
Ko sem iz cerkvenega zvonika fotografiral procesijo v Srednji vasi, nisem vedel, da bodo začeli zvoniti. Če ne bi nenadoma odskočil, bi me zmečkalo.
Znan fotograf je dejal, da je vaša prva knjiga postala zakon za fotografe!
Prej smo slikali modro nebo in bele oblake in ne vem kaj še vse. Jaz sem začel z barvami, z lučjo, z dramatično svetlobo. V prejšnji knjigi ni niti enega modrega neba. Samo tista dramatična luč, črni oblaki, megla. Kar je tudi lepo.
Lahko pričakujemo še kakšen vaš Bohinj?
Bojim se ponavljanja in nerad greš delat stvar, ki je slabša od prejšnje. Če je bila prva knjiga tako priljubljena, mora biti nova vsaj tako dobra, če ne boljša. Če bom zdrav, zdaj me namreč bolijo kolena in ne morem več hoditi po hribih in smučati, bi še kaj naredil, ampak čisto drugače. Pogoj za delo pa je, da imaš tisto, kar delaš, rad in v tem uživaš. Če nečesa ne maraš, posel lahko opraviš profe-sifonalno, ni pa tistega naboja kot takrat, ko delaš z ljubeznijo.
Vlasta Felc, foto Matej Družnik
Knjigo Večni Bohinj lahko dobite v Turistbiroju Turističnega društva Bohinj v Ribčevem Lazu. Stane 11.500 tolarjev.