Namesto na vrh gore le na sedlo.

V rani jutranji uri na izhodišču ture v Kamniški Bistrici parkiram ob številnih avtomobilih in se podam na pot. Pot je obnovljena in lesena stopnišča olajšajo hojo. Povzpnem se pod galerijo in nad njo do spodnje postaje tovorne žičnice ter nadaljujem pot skozi gozd do stičišča z gozdno cesto, po kateri se povzpnem do parkirišča na Jermanci, ki tudi ne sameva.

Podrast in nizko drevje sta že dodobra zapolnila poseko, a kljub temu je razgled na gore od Mokrice do Skute in preko Brane in Planjave do Črnega vrha še vedno občudovanja vreden. Ko naredim nekaj fotografij, nadaljujem pot in po stičišču poti iz Kamniške Bistrice srečam že lepo število planincev. Dosežem pot V klinu in se povzpnem do zasilnega bivaka Pri pastirjih, kjer naredim odmor v družbi nekaj pohodnikov. Veter se krepi in ne obeta nič dobrega, ko se na nebu pojavijo prvi oblaki. Pot me popelje na ravnico in na pobočje pod sedlom, kjer že močno piha in me hladi, tako da pridejo topla oblačila še kako prav. Še pred kočo prečim pobočje polno snežnobelih planik in v vetru pridem na rob Kamniškega sedla. Prvotni načrt vzpona na Brano opustim. Gora vedno počaka in sunki vetra niso dober sopotnik pri vzponu nanjo.

Posvetim se fotografiranju gora in gorskega cvetja, ki krasi travnato pobočje, si privoščim obrok in nato počasi pričnem sestop srečajoč številne planince.  V objektiv na sedlu in ob poti ujamem repuše, dišeče klinčke, materino dušico, dlakavi sleč, različne zvončice in še in še. Povzpnem se na Kamrco, kjer v razpokah velikega balvana rastejo planike, nasršeni in skorjasti kamnokreč, lepi jeglič in Clusijev petoprstnik. Cvetja je resnično v ozobilju.

Vračam se po poti vzpona, a naredim še kratek ovinek do prazne struge hudournika Sedelščka, se vrnem na znano pot in po njej brez vzpona na Jermanco nazaj v Kamniško Bistrico, kjer po petih urah zaključim današnjo hojo in se odpeljem domov.