Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Bela puščava

Polet, 29.06.06 – Dejan Ogrinec: na smučeh po samoti Hardangevidda; nevarno in težko, ampak lepo

Polet, 29. junija 2006
Soba z razgledom

Bela puščava

Tedenski sprehod na smučeh po samoti norveške planote Hardangevidda; nevarno in težko, ampak lepo.


Stojim in poslušam. Slišim samo utripanje svojega srca. In svoje pospešeno dihanje. Čakam. In gledam. Opazujem brezmejnost. Prostor brez meje. Tudi če osredotočim pogled, ne vidim nič. Okoli mene je nič. Ena sama velika bela praznina. In ogromna tišina. Brezmejna. Ne, ni res. Lažem. Tišina ni čisto čista. Sliši se nekaj. Poleg dihanja in divjega utripanja srca še nežno šelestenje udarjanja majhnih ledenih snežink ob kapuco moje vetrovke. In tudi ni res, da vidim samo praznino. Vidim tudi tisoče, ne, desettisoče snežink. Ledene in majhne, brez upora hitro padajo na bela tla. Čakam in trepetam. Ne od snežink, ne od tišine, ampak od skrbi. Kaj če …?


Začetek in konec potovanja.

In počasi, skozi meglo, vidim tudi njo. Takrat se bitje mojega srca upočasni. Tudi dihanje se umiri. Ko je že bliže, ko sem popolnoma prepričan, da je postava v plesu snežink in belega meglenega zidu res ona, se mi občutja sprostijo. Duša se razvedri. Spet postanem kot otrok. Vesel. Navdušen. Predrzen. Pogumen. Ko pride do mene, se moje razpoloženje že popolnoma spremeni. Strah in skrbi od prej zamenja samozavest.

Izgubljena

»Pa kje si ti,« provokativno in sitno na hitro vprašam. Kje pa naj sploh bo. Edina pot, ki ji v tej beli snežinkasti megli sploh ostaja pred njo, je sled za menoj. Sled ozkih Fišerjevih pohodnih tekaških smuči. Pa še ta se vidi komajda. Verjetno bi človek sled smuči prej otipal, kot videl. »Pa saj grem … saj se trudim,« se oglasi že malce zaskrbljen in prestrašen nežen glas. Pričakuje kritiko. Opomin. Tega je vajena. Takrat se šele spomnim, kako mi je srce poskočilo od veselja, ko sem jo spet zagledal v svojem vidnem obzorju. In spomnim se, zakaj sem sploh siten. »Ma če se izgubiva, se ne najdeva nikoli več, a ti tega ne štekaš …« poskušam sitnariti naprej.

Ni kriva ona. Čisto nič ni kriva. Resnica je čisto drugačna. Nekje na planoti Hardangevidda v osrednjem delu južne Norveške sva. Okoli naju je snežna fronta. In v resnici sva izgubljena. Vsaj meni se tako zdi. In jaz sem edini, ki kaj ve o tem. Na roki imam ročno uro Casio s kompasom in višinomerom. V rokah karto 1:100.000, ki ima plastnice le na 100 višinskih metrov. GPS je ostal doma. Da sta nahrbtnika lažja. Okoli mene je nič. In jaz namesto sebi raje težim njej. Sopotnici. Sobojevnici, ki ji je vseeno, če ne ve, kje sploh je.

Ko se zavem banalnosti pogovora, ji priznam, da sva izgubljena. Da ne vem, kje sploh sva. Edina pot, ki jo morda lahko ubereva, je nazaj. Po najinih sledeh. Scenarij, ki mi ni všeč. Saj sva prišla precej daleč, se odrekla marsičemu in plačala kar nekaj denarja, da sva, kjer sva. »Pa zakaj nazaj?« se oglasi ženski glas. »Saj lahko prespiva tudi tu.« Šele to me je dokončno pretrgalo, odtrgalo iz običajnega mestnocivilizacijskega razmišljanja. Saj res, kakšen bedak pa sem. To je šele prvi dan pohoda. Na ramenih nosim 20 kilogramov, ona kakšnih 15, s seboj imava vse za preživetje v ledeno snežni puščavi. Če je treba, lahko čakava tudi deset, dvanajst dni popolnoma brez trpljenja. In jaz zganjam paniko! Ta streznitev me odpre. Sprosti. Prižge naboj. Usta se mi raztegnejo v smehljaj in njej se zlažem, prikrijem svoje prejšnje skrbi, da je to, kar pravi, res, da sem hotel le preveriti, ali ima pogum, ali ji ni preveč naporno, sitno in odveč to pohajanje na smučeh ...


Šotorjenje na snežno ledenih planjavah pred jezerom Hasgard. Družbo nama je delala ekipa Nemcev, ko so se s pomočjo sani 14 dni potikali po planoti Hardangevidda.

In potem sonce ...

S težkimi nahrbtniki zaradi ničelne vidljivosti nenehno padava na rit ali naprej. V sneg, na srečo. Res ni enostavno. In če se izgubiva, se resnično ne najdeva več. Kljub dovolj opreme, če se izgubiva, ima vsak od naju le polovico opreme, torej preživetje kar naenkrat ne bo več tako enostavno. In v tistem se razpre. Prej gosta megla in oblaki se v trenutku, ne, v sekundah razprejo. Drugače kot v drugih gorstvih.

Na Norveškem so ponavadi oblaki tik nad tlemi. Plazijo se prek sedel in po dnu gorskih dolin. Na človeka vplivajo tesnobno, kot v filmskih grozljivkah. Pridejo prikrito, a odločno. In vedno dosežejo svoje. Lahko so debeli tudi samo sto metrov, pa ne vidiš ničesar več. Ko pa se nebo razpre, se človeku kar zvrti v glavi od vsega. Od barve sinje modrega severnega neba. Od različnih odtenkov sivin v oblakih. Od vseh snežnih oblik in detajlov, ki jih še sekundo prej nisem videl. Od sonca, ki vedno sije nad oblaki. In od veselja, da sem, kjer sem, saj si ne bi želel biti nikjer drugje.

Večina Norveške je planota

Planota Hardangevidda je večja kot Slovenija. Na njej ni niti enega naselja. S svojimi 7500 kvadratnimi kilometri je največja gorska planota v Evropi. Ko pomislim na njo, se spomnim tišine. Veliko tišine. Saj res, zakaj ženski spol? Od kod nežnost? To je pokrajina, ki jo brusijo in (pre)bičajo ostri viharji. Ko zapihajo vetrovi v sunkih več kot 100 km/h, se je treba čim prej vkopati v sneg in čakati, da neurje mine, pravijo priporočila. Druge možnosti ni. Da to ni šala, nama je potrdila skupina Nemcev, tudi pohodnih smučarjev, ki sva jih srečala, saj jih je s težkimi nahrbtniki in snežnimi sanmi dobesedno premetavalo (valjalo) po tleh. Voznik tovornjaka, ki naju je nekje peljal kos poti, nama je pripovedoval zgodbe, kako je njegov ogromni tovornjak med vožnjo (!) veter enostavno zgrabil in ga odkotalil 40 metrov stran s ceste. »Norvežani sovražimo sneg,« je še dodal. Nič čudnega, na gorskih planotah leži od oktobra do julija. In večina Norveške, kar ni obala, je planota. In ogromno snega. Sneg in zaledenele stene. Nič razen snega. No ja, pa granitni balvani vmes.

Planota Hardangevidda se le v dveh, treh poletnih mesecih spremeni v pokrajino neštetih jezer, rek, potokov, dolin. V zimskem času bi v Sloveniji težko našli podobno pokrajino. Na daljše smučarsko prečenje, največkrat v smeri sever–jug, prihajajo smučarji z vsega sveta. Tudi Norvežani jo štejejo za najlepše in najbolj avanturistično območje za t. i. pohodno tekaško smučanje (angl. backcountry skiing), gorski treking ali ribolov. Brez heca. Menda je rib (večinoma lososov) v teh tisočih jezerih precej. Celo otroci, zanimivo, da mladina do 16 let nič ne plača za ribiške dovolilnice, jih lovijo. A kljub temu se gneče ni bati. Posebej ne pozimi, konec marca, ko sva po tej snežni lunarni pokrajini lomastila midva. Skupin, ki sva jih srečala na poti, je bilo manj kot prstov ene roke in kar nekaj dni sva bila popolnoma sama. Družbo nama je delal samo občutek izjemne praznine, tišine, nežnega šelestenja stalnega in ostro mrzlega vetra in vsak drugi dan oblaki in megla. In seveda sneg. Veliko snega.

Šampionski sneg

Največji čar norveških planot je namreč v kakovosti snega. Je namreč edinstven in velja za eno petih najboljših vrst snega na svetu. Nastane pa zato, ker zaradi oceanskega zalivskega toka prihajajo močne vlažne mase, ki se zadenejo ob arktično mrzli severni veter. Pri nas takega snega ni. Nikoli. In ne samo da je drugačen, tudi redno sneži. Vsak drugi dan. Zaradi nizkih temperatur in vlažnosti se površina snega takoj (čez noč) predela oziroma strdi. Zato se lahko na smučeh odpravimo kamor koli. Brez njih se udira do kolen. Iz teh snežnih razmer izhaja tradicija velikonočnih »Pask Turs« (velikonočno pohodno smučanje), ki so za veliko Norvežanov kot svetinja. Običaj izhaja iz časov, ko so morali, če so hoteli oditi za velikonočne praznike v cerkev in na obisk k sorodnikom, stopiti na smuči in po več dni potovati. Saj kaj pa naj, če je povsod naokrog samo sneg ...

Popotno brašno in pribor

Na desetdnevno prečenje te 250 kilometrov dolge planjave (v širino je je še več) sva se odpravila po temeljitih pripravah. Ne fizičnih (kar bi sicer koristilo), ampak predvsem v zvezi z opremo. Ta je bila najpomembnejša. Pred odhodom sva na kuhinjski tehtnici stehtala vsak košček opreme. Za vsako stvar posebej sem razmišljal, ali naj jo vzameva, šele potem je končal na kupčku. Ki pa se je pred odhodom še zmanjšal. Tako sva odšla na pot brez dodatnih, »civilnih« čevljev in s praga domače hiše odkorakala kar v smučarskotekaških čevljih Alpina All terrain, kar je skoraj zgodba zase. Za pohod sva uporabljala pohodne tekaške smuči Fischer Europe E99 z ribjo kostjo in okovje Rotefella BC. Od tega kompleta sva bila dobesedno življenjsko odvisna. Signala GSM na planoti namreč nikjer ni. Kot dodatek za varnost naj bi imel vsak pohodnik pri sebi vsaj lavinsko lopato, spalno vrečo in vrečo …

Midva pa v te razmere popolnoma lahkotno. Šotor, lahki puhasti spalni vreči, lahki podlogi za spanje, bencinski kuhalnik, doma pripravljena in posušena hrana za nekje deset do dvanajst dni in obvezni mineralno-vitaminski in izotonični dodatki Xenofit. Brez tega ne gre. Vse samo najlažje: eno zobno ščetko, dve žlici (ultralahki, seveda), en krožnik in dve posodi, eno debelo, eno tanko majico Craft, tanke podhlače in Schoellerjeve poletne hlače Vaude, puhovko iz umetnih polnil Marmot, zelo lahek anorak iz goreteksa in hlače Vaude in MountainHardwear. Tudi grama ni bilo preveč. No ja, pri fotoaparatu (stari Nikon) in diafilmih sem le pogledal stran od tehtnice in zaradi teže vzel samo dva fiksna objektiva (28 in 50 mm). Na digitalni aparat si nisem upal računati. Temperature so ekstremne, elektrike nikjer. Doma sta ostala tudi lavinska lopata in GPS. Oboje življenjskega pomena. Tudi to piše v vodnikih. Za orientacijo sem imel le ročni kompas/višinomer casio. Ne ravno veliko. »Hrabre spremljaj sreča,« sem si prepeval pozneje sredi beline in molil, da me »občutek za smer« ne bi pustil na cedilu …


Telemarkanje po čudovitem snegu popoldanske svetlobe z Hardangejokulta.

Vozni red do bradavičke

Najin pohod se je začel v zaselku Haukaliseter (v resnici je tam le turistična koča) in prvi del etape sva po sedmih dneh končala v mali vasi Dyranut. Po krajšem avtoštopu velikega rumenega tovornjaka DHL in vožnji z železnico sva končala v legendarnem turističnem kraju Finse. Do tja se pride samo z železnico ali peš na smučeh. Če turnotekaški smučar zaradi slabe vidljivosti (kar se kar dogaja) pade v snežni jarek z železniškimi tiri, mu bolj slaba prede. Robovi so običajno veliko višji od dveh metrov, stene jarka zmrznjene. Prostora za umik pred vlakom ni. Rešitev je samo ena. Smuči postaviš (če imajo kovinske robnike) prečno na oba tira, kar sproži signal strojevodji na vlaku. Na vprašanje, kaj če smuči nimajo jeklenih robnikov, odgovora na žalost ne vem.

Od tam sva za konec naskočila še najvišji vrh planote Hardangevidda, vulkan Hardangejokull (1825 m). Veličasten konec ture. Tudi na njem sva kljub »gneči« drugi osvajalcev večji del vzpona in na vrhu končala sama. Eni so odnehali prej, drugi pozneje. Prvi potem, ko so videli, kako moje »fišerce« (smučke) zgrizejo klance, oni pa sopihajoč zdrsavajo po izjemno strmi »špuri« (domačini skoraj ne uporabljajo smuči z ribjo kostjo, ampak jih mažejo z voski), drugi pa, ker se je bližala noč in so se od zahoda že vlekli nizki oblaki (znamenje za prihajajočo fronto). Midva seveda nabrušena, predvsem v slogu zgodbe neumen kmet in debel krompir, sva mirno, brez kakšnega strahu ali težav osvojila velikansko belo dojko (Hardangejokull je videti kot obilne prsi) in ji stopila na bradavičko (dvometrska zasnežena skalna piramida označuje vrh). Vzpon ni bil tako enostaven, saj je dolg, dolg kot ponedeljek. V spominu imam le močan veter, mraz in to, da sem vztrajal zaradi vztrajanja. Na vrhu mi je dobesedno odleglo, ko ni bilo treba nikamor več, počutil sem se kot med osvajanjem himalajskih gora.

Spust nazaj pa je bil vsaj za mene čista poezija. Pesem klasičnih telemark zavojev. Po trdi podlagi in 10 cm puhastega snega zna seveda vsak smučati, piše v učbenikih. To je kar res. Zato so bili moji zavoji lepi, dolgi, nepretrgani. Škoda, da nisem ob njih napisal še »Made in Slovenia«. Da bi kompleksom, ki sem jih nehote povzročal Norvežanom med vzponom, dodal še enega. V koči Finse (iz nje se vidi gora kot na dlani) so namreč mislili, da sem domačin. Njihova vikinška preteklost in (pre)velik moški ego jim namreč še vedno ne dasta miru, hehe.

Besedilo in foto Dejan Ogrinec

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40364

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice