Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gore s temne strani

Slovenski dom - Janez Gregorin: ... Podobno je končal kapitan Wilson, ki je naskočil vrh sam iz višine 7000 m. Omagal je v snežnem metežu in se ni več vrnil med ljudi. Pogumni mož, ki je sam sprejel na svoja ramena neenaki boj z mogočno goro.

Himalaja in njene grozote
Himalajske višine so zahtevale že nebroj človeških žrtev. Vremenski preobrati so tam naravnost usodni. Na rovaš takega preobrata je treba šteti tudi predlansko katastrofo na Nanga Parbatu, pri kateri sta izgubila svoje življenje dva izmed najboljših nemških alpinistov v ledu, Welzenbach in Allwein. Znan je bil zlasti prvi po svojih znamenitih vzponih v centralnih Alpah (severozapadna stena Dent d’Herensa, severozapadna stena Weissbachhorna itd.). Vihar je divjal teden dni, mraz je bil peklenski, zmanjkalo je hrane. Znameniti alpinist je izdihnil, preden je prišla pomoč. Ekspedicija se je morala vrniti v dolino brez lovorik, brez slave. Gore so se ubranile vsiljivih ljudi, ubranile s silo, z viharjem, z mrazom, z meteži. Obvarovale so svoje vrhove nedotaknjene, deviške, gostoljubne samo soncu, oblakom in vetrovom; zavrnile so nevšečne mravljince, ki razbijajo led, grebejo in lezejo brez prestanka, mravljince, ki ne dajo nikdar in nikjer miru prej, dokler ne izvedejo stvari, ki so se je bili lotili. Toda to pot so se morali vrniti, pobiti, zdecimirani, bedni. Kaj, ali se mislite res še vrniti? Čemu upirate tako strastno svoje nemirne oči v belino naših snegov, v ostrost naših grebenov, v odbijajočo odurnost naših sten?

Grandes Jorasses
Lansko leto (1935) je v dneh od 2 . - 3. julija padel eden poslednjih velikih problemov evropskih Alp, severna stena Grandes Jorasses, skoro 1500 metrov visoka stena. Preplezala sta jo Monakovčana Peters in Meier. Kdor je vedel, kaj je Rudolf Peters doživel v tej steni leto prej, meseca avgusta, se je začudil nad nerazumljivo energijo, ki jo je pokazal ta mladi mož.
V sredini avgusta leta 1934 sta naskočila to steno Monakovčana Rudolf Peter in Rudolf Harringer, ki sta se poprej odlikovala zlasti v Karwendlu (Schüsselkarspitze jugovzhodna stena!) in tudi izvršila več znamenitih ledenih tur. Bila sta le dva člana v nepregledni verigi drznih naskakovalcev, ki so se leta in leta brez uspeha trudili, da bi ukrotili svojeglavo in neupogljivo steno. Nešteto smrtnih žrtev je že zahtevala ta trdovratna stena. Armand Charlet, znameniti vodnik iz Chamonixa, jo je naskočil najmanj dvajsetkrat, vselej brez uspeha. Mlada Monakovčana sta se še v mraku potikala med seraki pod steno, ob prvi zarji pa sta podjetno vstopila. Plezanje jima je šlo dobro od rok. Zmagovala sta strma granitna rebra, snežišča, kratke navpične ledene odstavke, puščala za seboj žlebove in kamine. Kamenje je brenčalo, ko je više zgoraj sonce odtajalo led. Proti večeru sta bila že 800 m visoko. Globoko pod seboj sta zagledala Armanda Charleta in njegovega tovariša, ki sta se vračala brez lovorik. Drugo jutro so spet brneli klini, karabinerji so se zapenjali, vrv motala, napenjala in popuščala. Samotno steno je od časa do časa zmotilo kratko povelje: »Naprej!« ali »Drži!« Sonce je butalo hudournike luči na steno, sneg se je blestel, led zamolklo sijal. Poldne je utopilo gorski svet v praznično tišino. Povsod okrog so dolge rajde gora, svečane kakor vrsta v belo oblečenih nevest, ki se drže za roke, tiho in napeto opazovale srditi, pritajeni boj svoje sestre z dvema predrznima čiovekoma.

Noč groze
Proti večeru tega dne pa je nastopil nenaden vremenski obrat. Sive grmade oblakov so neslišno butale ob masivne zidove neukročene gore, neslišno se jo odevale megle v neprodirno tenčico. Vetrovi so zadivjali. Samo 150 metrov od 1500 metrov sta ¬še imela pogumna plezalca do vrha. Že sta gledala smer pred seboj, že sta videla skoro za lučaj nad seboj ostro načičkani greben vrha. Še ti-le ledni žlebovi, kratko snežišče, nato skalnat odstavek in tamle, glej, to bo pa izstopni žleb! Zmaga! Prerano veselje! Vreme je prekrižalo račune. Vse se je stemnilo, vse okrog obeh samotnih ljudi strahotno naježilo in preteče nasršilo. Prirodne sile so se zarotile zoper njiju in priskočile nepremagani gori z vsem besom na pomoč. V pol ure je padlo pol metra snega. Prodiranje je bilo v teh razmerah, po ledu s tako debelim snegom pokritem, nemogoče. Tisoč tri sto metrov od tal, stopetdeset metrov pred ciljem — primorana k umiku! Edina rešitev je bil sestop. Sestopala sta v snežnem metežu. Vrvi so okrepenele, poslale trde kakor debela žica, pri spuščanju so boleče razele skozi zamrzle, otrdele hlače v stegna. Več dolžin vrvi sta se spustila navpično in z upiranjem ob steno, navzdol. Dobila sta prostor za bivak, kjer sta sklenila prenočiti. Harringer je zavil desno, pogledat, če bi se dalo tam dobiti morda kaj primernejšega za prenočišče.

Padec tik pred rešitvijo
Nenavezan, kakor je bil (pravkar se je bil namreč spustil do mesta, ki ga je Peters izbral za bivak), je stopil na strmo snežno vesino. Ni računal s tem, da je bil pod snegom gladek led. V hipu ga spodneslo. Bliskovito je izvlekel kladivo iz žepa in brez uspeha pri padcu skušal udarjali v led, da bi se ustavil. Zaman! Izginil je za robom, pogoltnila ga je tema in strahovita brezna divje stene. Peters je ostal sam, 900 m nad vstopom v steno, sam, brez tovariša, brez opreme za noč! Tovariš, ki je padel, je imel nahrbtnik, v katerem sta bili spalni vreči!
Nastopila je noč, ki ji ni hotelo biti konca. Edino telovadba ga je vzdržala pri moči in zavesti, sicer bi bil zmrznil. Ves zasnežen se je zjutraj skopal pokonci in začel sestopati. Dan se je vlekel kakor večno. Petersu je zmanjkalo klinov, da bi vanje napeljaval vrv za spuščanje. Z nožem je rezal od 40 m dolge vrvi in si delal zanke, ki jih je obešal okrog skalnih in ledenih zob ter se z vrvjo v njih spuščal. Ponoči je prišel v vznožje stene do robne peči! Tu je drugič prenočil. Vsi svetovni časopisi so že poročali: »Peters in Harringer sta se smrtno ponesrečila v severni steni Grandes Jorasses«. Dve ekspediciji, ki sta ju odšli iskat, sta se morali že po prvih metrih zaradi plazov umakniti iz stene. Tudi ta noč ni bila za Petersa nič boljša od prejšnje. Drugo jutro je prestopil poč in srečala ga je ekspedicija, ki ga je šla že tretjič iskat. Heroizem, ki ga je ob tej, mirne duše rečeno, čudežni rešitvi, pokazal mladi Monakovčan, težko najde primera v človeški zgodovini.

(Dalje.)

Slovenski dom, 25. januar 1936

25.01.1936

 

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40343

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice