Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kapa na kepci

Lepotica zahodnih Karavank je zadnji dvatisočak v verigi. Mogočna gora s piramidno obliko je vidna daleč naokoli. Pred dobrimi 15 leti je bil dostop s slovenske strani prepovedan oz. otežen.

Kepa (2143 m)


Kapa na kepci


Lepotica zahodnih Karavank je zadnji dvatisočak v verigi. Mogočna gora s piramidno obliko je vidna daleč naokoli. Pred dobrimi 15 leti je bil dostop s slovenske strani prepovedan.


V petek so za vikend napovedali lepo vreme, tudi v visokogorju. Zazvonil je telefon, izrečenih je bilo nekaj besed in že smo bili dogovorjeni, da gremo v soboto na Kepo, na damo v Karavankah, ki je 11 metrov višja od Storžiča in 93 metrov nižja od Stola.
Zgodnje jutranja vožnja proti Belci ni obetala lepega dne; nad nami so oblaki namreč priredili pravi really. Ja no, kar bo, pač bo. "Pa pejmo!"
Peljete se po cesti proti Gozd Martuljku. V Belci, malo naprej od S ovinka, zavijete desno na gozdno pot, ter se ob potoku Belca začnete vzpenjati mimo Šteng in Riglja, skozi krajši tunel, vse tja do rampe z napisom: Ob vaši vrnitvi bo rampa zaprta! Nekdaj se je dalo z avtom priti še precej višje, a nekoč je minilo. Markirana pot vas usmeri desno, preko potoka in strmo skozi gozd. Pot se vije v okljukih, dolgih od 10 do 20 metrov preko poseke. Običajno se s te poseke vidi vsaj delček Kepe, a tisto jutro ga nismo videli. Bila je megla in le upali smo, da se ne bo ulilo. Na vrhu poseke se prečka gozdna cesta; prvič. Na drugi strani vas ponovno čaka pot skozi gozd, ravno tako dokaj strmo. Zanimivo je, da je gozd, tiste sorte gozd, ki je idealen za rastišče jurčkov. A žal, nismo našli niti enega. Na vrhu je ponovno cesta in najbolje je, da do nekdanjega parkirišča, do kamor se je nekoč dalo pripeljati z avtomobilom, krenete kar po njej. Na parkirišču zavijete levo navzgor in v nekaj korakih ste pri Anna Hütte (1587 m). Od tam vas bo pot vodila proti Mali Kepi (Kleine Mittagskogel). Mala Kepa je bil tudi edini vrh, ki je bil tisto soboto odet v sonce. A le njena špica, in še to zelo kratek čas.
Pot bo potekala skoraj po grebenu, skozi pritilikave gorske borovce. Še dobro, da je jesen, sicer bi znalo biti med borci vroče kot v kotlu. Ko boste prečili Malo Kepo, vas bo na drugi strani čakalo par metrov jeklenice in nekaj klinov. Ni nevarno in prepadno, a za boljši občutek več kot dobrodošlo. Pot proti vrhu poteka po ruševju in skrotju, vmes je tudi nekaj zemlje. Dokaj zoprna pot, vendar dobro speljana, kar je pomembno predvsem pri sestopu.
Bolj smo se približevali vrhu, bolj nam je postajalo jasno, da se Kepa pripravlja na jesen in mrzlo zimo. Dama Karavank se je namreč odela v kapo in nam zastrla pogled na vse strani neba.
Pot vas bo najprej pripeljala na slovenski vrh, na Kepo, kjer sta vpisna knjižica in žig. Par korakov naprej je še avstrijski vrh, Mittagskogel, kjer stoji visok aluminijast križ. Megla in veter sta nas prisilila, da smo se toplo oblekli, a kmalu sem nase navlekla še kapo in rokavice. Priznam, da me v hribih že dolgo ni tako zeblo. A ker smo bili vsi skupaj optimisti, smo čakali eno uro, da bo močno sonce, ki se je občasno nakazovalo, prodrlo skozi meglo in nam namenilo nekaj sončne toplote. A naš optimizem je bil zaman. Le še bolj nas je zeblo. Pri malici so nam družbo delale kavke. Ne morem se jim načuditi; kot oglje črn trup, oranžne nožice kot pomaranča ter rumen kljun kot limona.
Ko smo sedeli pri križu na avstrijski Kepi, sem naenkrat rekla: "Tukaj spodaj nekje je Osojsko jezero, kajne?" Vendar nisem pokazala prave smeri. Neverjetno, kako megla vpliva na našo orientacijo. Skratka, v lepem vremenu je razgled s Kepe čudovit. Na vzhodu se vam odpre celoten greben preko Dovške Babe do Golice, na jugu se s Triglavom gledate iz oči v oči. Na severo-zahodu se v zrak bohoti Grossglockner. Razgledna gora, če ste na njej v pravem trenutku.
Sestopite po poti vzpona. Nekaj previdnosti je potrebne na vršnem delu, kjer sta ruševje in skrotje, pravi balzman za noge pa je tisti del poti, kjer hodite po zemlji posuti z debelo plastjo smrekovih iglic. Na poti navzdol smo se ves čas obračali nazaj navzgor proti vrhu Kepe, a dama je bila ves čas odeta v megleno in oblačno kapo. Tudi nam na vrhu ni preostalo drugega in kar dobršen del poti nazaj navzdol smo vztrajali v toplih oblačilih. Bolj smo izgubljali na višini, lepše je bilo vreme. Na enem od ovinkov, kjer je Kepa lepo vidna, so me prijatelji, ki so hodili nekaj metrov za menoj, vprašali: "A se vid" Kepa?" A moj odgovor se je žal glasil: "K"e pa!"

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

2 komentarjev na članku "Kapa na kepci"

Igor Pavlič,

Pred "osamosvojitvijo" je v takratni Jugoslaviji veljala Odredba o posameznih delih obmejnega pasu, kjer smo se jug. državljani lahko gibali in mudili brez dovolilnice za stometrski obmejni pas. Ta odredba je bila objavljena v Uradnem listu SFRJ 1/3.1.974. Šlo je za točno določena področja, 14 točk, podnevi. od 15. aprila do 15. oktobra, na nekaterih območjih celo določeno z urami, npr. od šeste do 17 ure. Z Avstrijo je veljal še poseben sporazum o gibanju v obmejnem območju, npr. dostop do kote 1840 (Sedlo Belščica), do Celovške koče, Mačenske planine itd. kupina ni smela šteti več kot petnajst oseb. Poleti seveda ni bilo nobenih problemov. Ta sporazum je veljal že od leta 1966!

Pozimi in spomladi je bilo nekoliko drugače. Sam sem doživljal razna srečanja z "graničarji", ki so bili najhujši na področju Bovca!. Na Prevali so imeli cel dan stražo, ko si smučal v Krnico (tudi še potem, ko je žičnica na Kanin že delala), si jih moral praktično prositi, če lahko pot nadaljuješ. V Možnici je bila patrulja stalna, večkrat smo se srečali in nismo smeli naprej ("Da vas vodimo kod zastavnika pa onda u pritvor!". V Tamarju niso bili tako aktivni, tam so več ali manj počitnikovali, na Ponco in potem npr. do Riff. Zacchi si lahko šel kadarkoli. tudi okoli Jezerskega ni bilo večje sile. Imel sem pa kolege, ki so jih iz stene Jerebice naravnost pozivali na abzajl, češ da so v obmejmnem pasu in torej v prekršku. Vse sorte stvari so se pač dogajale, ni bilo pa biometričnih potnih listov, niso streljali, če si se jim zdel sumljuv i terorist ali malo bolj temne polti. Vsako obdobje ima pač svoje specifike. Takrat so pazili na neke brezzvezne grebene in doline, danes pa na letališke terminale in razne palače, same meje pa nikogar ne zanimajo, saj tam ne moreš povzročiti nikakrše "varnostno-politične škode" kao "because of security only!".

Pavle


Tomaž Ogrin,

"Pred dobrimi 15 leti je bil dostop s slovenske strani prepovedan."

Takrat je bila avtorica tako poudarjene trditve dobrih 15 let mlajša. Najbrž ni izkusila v praksi dostopov na Karavanke s slovenske strani v tistih časih. Če bi, bi se spomnila, da smo imeli člani PZS od svita do mraka dostop na Karavanške vrhove, po dogovoru z JLA. Konkretno sem z druščino šel za neko Novo leto, navsezgodaj pred kakimi 20 leti na Kepo s slovenske strani, po isti dostopni dolini, a mimo karavle. V karavli JLA smo oddali osebne ali planinske in dobili napotek, naj se vrnemo do mraka. Za Novo leto je dan kratek, mi pa že na začetku v globok , predirljiv sneg. Z vrha smo se spuščali ob zatonu sonca, saj nam je dostop brez stopinj pobral ves čas in v mraku smo ravno še ujeli ozek, nezanesljivo zasnežen prehod med dvema strmima grapama na obeh straneh meje z Avstrijo ter že v trdi temi prispeli po naše izkaznice. V karavli se niso sekirali, srečno Novo leto pa se še kaj vidimo.

Je bil pa ves del proti meji omejen za gibanje, nekje nedostopen, zato sem po osamosvojitvi prav globoko zadihal od svobodne hoje v tem mejnem pasu in spoznaval meni dotlej neznane lepote Slovenije. Zato sem tudi tako gorak do ceste na planino Svečico (1700 m) v mejnem masivu Struške, te uničevalne in nepotrebne gradnje sredi dotlej mirne, dokaj prvobitne narave, ki vedno bolj pridobiva na vrednosti v današnji izčrpani Evropi, mi pa točno kontra. To ni razvoj, to je nazadovanje. Nepopravljivo. JLA ni v gorah niti približno toliko uničila, kot si danes uničujemo hribe sami. Zaradi posameznih butalcev, ki ne dosegajo niti Butalcev.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40359

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice