Gorniška potepanja: Še pred sončnim zahodom je zaspala, utrujena od vsakodnevnih občudujočih pogledov, in štafetno palico predala Škrlatici, ki je z veličastnimi in nenehno spreminjajočimi se barvnimi odtenki poskrbela za lepoto. Lepoto, ki se je ne da kupiti.
Nad planiškim zidom in mojstovimi travniki
Redkokatera gora v Gorniških potepanjih dočaka ponovitev, če pa že, mora biti dovolj tehten razlog. Ponavadi je to zimska ponovitev vzpona ali kakšna druga pomembna stvar, zaradi katere gremo na isti vrh. Za Triglav in Debelo peč je bila zaslužna Julija, tokratni »krivec« pa je lepo sončno vreme, ki ga na grebenu Mojstrovk ni vedno v izobilju. Kaj veliko novega ne bom napisal. O številnih poteh in smereh, ki vodijo na Malo Mojstrovko, sem že razpredal. Natrosil bom samo nekaj zanimivosti, ki so mi lanskega decembra ušle iz spomina ali pa sem jih na novo odkril.
Najprej beseda o Šitu, ki ga zadnjič nikakor nisem mogel najti. Pravzaprav mi ga še vedno ni popolnoma uspelo, a ko sem v Etimološkem slovarju pri besedi »Mojstrovka« prebral, da so se najprej tako imenovali le pašniki pod vrhovi in okoli Šita, darovani nemškim kolonialistom, obrtnikom in mojstrom v Kranjski Gori (mojstrovi travniki), sem začel iskati naprej. Torej Šit vendarle je! Ker v opombi piše, da je avtor slovarja našel vir pri Tumi, sem odprl še Imenoslovje Julijskih Alp (le kako se tega nisem spomnil že prej?!), kjer piše, da Ratečani vso severno plat od Mojstrovke do pod Goličice imenujejo Šita (torej je »punca«, razen če gre za množino samostalnika srednjega spola), po orjaških prodeh pod stenami (iz nemškega die Schütt). Nad Šitom glava torej ima svoj smisel in vendarle ni vse v plezalskih olajšanjih pod steno in dekletovem angleškem izrazu za meglo ...
Po vzponu na Malo Mojstrovko, kjer nama je družbo delala prijetna Daša, in prečenju čez Veliko do Zadnje Mojstrovke, kjer so naju po vrnitvi z njiju ob »pojedini« nad Grebencem spremljale kavke s svojimi radovednimi pogledi, sva se pod večer sprehodila še proti Ajdovski deklici in do Poštarskega doma. Spodobi se in pravično je! Njega dni sva bila skoraj stalna gosta v njegovi otroški sobi, pa tudi najine napotnice s študentskega servisa so dolgo vrsto let romale na Pošto Slovenije. Glede na to, da sem sam temu podjetju zvest še dandanes, bi se spodobilo večkrat oglasiti. No, saj bo spet kmalu priložnost. In tudi otroška soba bo še kako prav prišla ...
Kolikokrat ste bili na Vršiču? V mislih imam 1737 metrov visoki kucelj, ki je našemu najvišjemu cestnemu prelazu »posodil« ime. Od »Poštarce« ni daleč nanj. Da se ne bi vračala naokoli, je prečkanje vzpetine prišlo kot naročeno. Na vrhu je bila popolna tišina. Vsi so že odšli. Le Ajdovska deklica je ostala in pripovedovala svojo zgodbo. Še pred sončnim zahodom je zaspala, utrujena od vsakodnevnih občudujočih pogledov, in štafetno palico predala Škrlatici, ki je z veličastnimi in nenehno spreminjajočimi se barvnimi odtenki poskrbela za lepoto. Lepoto, ki se ne da kupiti.
Lepo se imejte. Pa previdno in po pameti na zasneženih vršacih ob spremljanju trenutnih razmer, ki jih najdete (tudi) na naši strani Informacije.