Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

O obisku zimske vaje GRS Železna Kapla

GRZS, 16. in 17. januarja 2010: Vaje so se udeležili Janez Ažman, Franc Miš in Bojan Pollak. Poleg nas je bil na vaji še reševalec GRS Prevalje Viktor Povsod - Fika.

Vaja je potekala prvi dan v pretežno lepem vremenu, drugi dan pa najprej med rahlim sneženjem, ki pa je kmalu ponehalo in nato je bilo vreme, razen zelo kratkih meglenih obdobij, lepo. 

Odhod iz Kamnika je bil ob 6.45 prihod v Železno Kaplo ob 8.15, prihod na Kapelsko kočo pa ob 9.30. Večina reševalcev iz Železne Kaple (vseh skupaj nas je bilo 29) je že odšla na delovno mesto, ki je bilo na grebenu med Mrzlo vodo in ruševinami stare Rainerjeve koče. Miš je ostal v koči in po svojih močeh pomagal, Ažman in Pollak pa sta odšla še z nekaj kapelskimi reševalci na kraj vaje. Po kratki predstavitvi sta se aktivno vključila v delo. To je potekalo na 5 delovnih točkah, od katerih sta imeli 2 enako vsebino. Na dveh delovnih točkah je potekal spust reševalca čez snežno opast in nato podaljševanje vrvi, na dveh pa je potekala zaustavitev padca smučarja čez snežno opast in nato pomoč pri njegovem dvigovanju. Na eni delovni točki pa je bila priprava UT nosil za transport po snegu in izdelava improvizacije za transport s pomočjo bivak vreče ali odeje. Ker je moral vsak udeleženec izvesti vse, je vaja trajala do 14. ure.

Pri podaljševanju vrvi so določene razlike v primerjavi z našim načinom. Provizorični vozel naredijo tako, da dajo pramen še enkrat skozi vponko in nato naredijo varovalni vozel. Pri prenašanju sile z glavne vrvi na pomožno, pa uporabljajo malce drugačni vozel – kito, kot smo ga mi prej uporabljali. Pokazali smo jim način brez kite na pomožni vrvici – z uporabo polbičevega in provizoričnega vozla.

Pri zaustavljanju padca čez opast in pomoči padlemu je bilo delo osredotočeno na samo zaustavitev, nato pa na prenos obremenitve na že izdelano sidrišče, samovarovanje s pomožno vrvico in enostaven škripec z zavoro iz prusikovega vozla. Pri tem je zanimivo to, da so naredili prusikov vozel na koncu vrvice in ga zavarovali z običajnim varovalnim vozlom. Razčistili smo, da je tak način primeren za »hrapave« vrvice in kratke dvige. Za daljše dvige je pa potrebno prusikov vozel narediti z zanko (prej se naredi pol vozel, prusikov vozel se vplete in prosti konec vrvice se vplete v pol vozel).

Sledil je spust do koče, kjer je bilo po kratkem počitku predavanje iz osnov orientacije, uporabe zemljevida in kompasa za načrtovanje pohoda do kraje nesreče. Nato so se reševalci razdelili po skupinah in s pomočjo zemljevida in kompasa praktično načrtovali smer dostopa do izbranega kraja, vključno z določanjem potrebnega časa. Sledilo je še kratko predavanje o napravi GPS in njeni praktični uporabi.

Po kratki analizi dela in skupni večerji, je sledil družabni del. Za nedeljo je bil načrtovan orientacijski pohod, vendar ni bil izveden, je pa bila izvedena vaja iz orientacije – ugotavljanje stojišča in prepoznavanje posameznih objektov na terenu s pomočjo zemljevida. Ta vaja se je izvajala hkrati z vajo iskanja s plaznimi žolnam, ki je potekala na dveh točkah. Ugotavljal se je domet žoln in nato iskanje več zasutih, pri čemer sta bila na prvi delovni točki dva »zasuta« čisto blizu – kakšen meter, eden pa precej daleč stran, na drugi pa je bil razpored »zasutih« bolj enakomeren. Med iskanjem se je pokazalo, da se žolne posameznih proizvajalcev v podrobnostih, ko se iskalec približa »zasutemu« na manj kot tri metre, malo razlikujejo. Po končani vaji je sledila analiza celotne vaje, nato pa skupno kosilo in okoli 14.30 odhod domov. Ažman in Pollak sta se v vajo vključila kot popolnoma enakovredna reševalca in izvajala vaje enako kot Korošci. Jezik pri tem ni predstavljal nobenih težav, saj večina reševalcev razume slovensko. Če pa ne, se da pomagati tudi z angleščino.

Poleg same udeležbe na vaji smo obisk izkoristili tudi za to, da smo vodji postaje GRS Železna Kapla, Christianu Koschlaku, pa tudi drugim postavili nekaj vprašanj in izmenjali nekaj izkušenj. Pri tem se je pokazalo, da so nekatere naše izkušnje zanimive tudi za njih.

Tako smo ponovno izvedeli, da poteka pri njih usposabljanje za reševalca v več tečajih. Najprej je osnovni »alpinistični« tečaj, ker za vstop v GRS ni pogoj status alpinista. Sledi tečaj za »tovariško« pomoč (samo reševanje) v kopnem, tečaj iz reševalne tehnike v kopnem, tečaj iz reševalne tehnike v snegu in tečaj iz ledeniške reševalne tehnike. Poleg tega je še 60-urni tečaj iz prve pomoči, ki ga izvaja Rdeči križ ali pa kdo od zdravnikov, ki ima za to državno licenco in je tako tečaj potrjen od države. Ko se nekdo pridruži GRS, se takoj vključi v delo postaje. Tako sta bila na vaji tudi dva čisto nova pripravnika, ki sta se postaji pridružila pred komaj nekaj dnevi. Taki pripravniki hodijo tudi na akcije, kjer opravljajo njim ustrezno delo; v začetku predvsem nošnja po terenu, ki ga še obvladajo, nato pa postopoma vedno več. Tudi zavarovanje se začne od prvega dne naprej – najprej kot pripravnik, po opravljenih izpitih pa kot član. Velja pa samo za dejavnost v okviru postaje. Individualni treningi so izključeni, dejavnost (npr., če se gre na turo, ki se jo tretira kot »obhod« ali »pregled«), pa mora biti vnaprej vpisana v knjigo na postaji. Vsak reševalec je sam dolžan skrbeti za osebno usposabljanje. Postaja prireja postajne vaje pozimi in v kopnem. Poleg tega imajo redno vsako leto tudi interno ponavljanje iz prve pomoči in pa obnavljalne tečaje (14 ur letno), ki jih organizira Rdeči križ oz. licenciran zdravnik. Na akcijah sodelovanje zdravnika ni obvezno (postaja ima dva).

Helikoptersko rešujejo štirje: OEAMTC, HNMP, policija (ministrstvo za notranje zadeve – predvsem iskalne akcije) in vojska (slednja zelo redko). Reševalna ekipa je vedno profesionalna in prostovoljne reševalce vključi v helikopter samo izjemoma – kadar posadka ne pozna terena. V ekipi so pilot, zdravnik, reševalec-letalec in kopilot oz pomočnik. V primeru, da helikopter ne more sam rešiti ponesrečenca, prepeljejo reševalce na ustrezno mesto. Skupno opremo dobijo od dežele, osebno opremo pa v glavnem financirajo sami – za vetrovke dobijo npr. 33 % od dežele, hlače pa morajo kupiti sami. Organizacijsko naj bi spadali pod notranje ministrstvo, denar se pa zbira po občinah – na vsakega prebivalca naj bi dobili po 1 €, pri čemer gre ta denar tudi (predvsem) za druge namene. Zaprosili so nas, če lahko pridejo k nam, da bi si na kraju samem ogledali, kako poteka naše alpinistično usposabljanje. Povabili smo jih tudi na svojo vajo (izpite), s tem, da bi jih morali obvestiti vsaj kakšen teden prej.

Obisk vaje je bil vsekakor koristen in bilo bi dobro tudi za druge člane kamniškega društva GRS, pa tudi drugih društev GRS, da se je v prihodnje udeležijo z odprtimi očmi.

Janez Ažman, Franc Miš, Bojan Pollak

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
GRZS novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40622

Novosti