Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Naborjetske gore, ki jim je ime posodilo prikupno mestece (Naborjet po naše, uradno, italijansko pa Malborghetto) v Kanalski dolini, so najbolj na sever pomaknjen rob Zahodnih Julijcev. Te gore ...
... strmo zrejo navzdol, v severno globel reke Bele in se onstran Kanalske doline, na prisojnih straneh, iz oči v oči spogledujejo s prvimi, vzhodnimi obronki Karnijskih Alp, na jugu pa se soočajo z mogočnimi katedralami Montaževe in Viševe gorske družine. Najvišji vrhovi naborjetske gorske ogrlice s svojimi južnimi, prisojnimi, bolj blagimi (čeprav sem ter tja razdrapanimi) kot zahtevnimi pobočji pomirjajo gorniško dušo, vso vznemirjeno in polno tesnobe ob pogledih na divje strmali Poliških Špikov in na znamenito Montaževo steno, padajočo prek tisočmetrskih severnih prepadov v dno Špranje, v južni zatrep doline Zajzere. Te naše Naborjetske gore zdaj, v zadnji jesenski razkošnosti, žarijo v soncu in se bleščijo skozi igličasto zlatnino macesnov s svojimi belimi skalami nad globoko dolino Dunjo in visoko planino Rudni vrh.
Pipar (2069 m)
Dvoje izhodišč nam ponuja naš gora, pravzaprav grebenska gmotica treh vrhov, od katerih pa je gorniško zanimiv (in seveda dostopen) le najvišji, naš Pipar , in obe sta prijazni glede na dolinska izhodišča tistih, ki prihajajo Piparju v goste. Primorcem z juga je seveda prijaznejši dostop po Železni dolini do Dunje in potem po cesti skozi dolino istega imena visoko pod Rudni vrh, nam iz osrednje Slovenije pa je veliko bližje izhodišče v zatrepu doline Zajzere, kamor se pripeljemo s Trbiža in skozi Ovčjo ves.
Tisti iz Dunje bodo cesto, ki pelje na Rudni vrh zapustili poldrugi kilometer pod vrhom, ob kažipotu za Dve špici, zahodni sosedi našega Piparja. Nad gozdno mejo bodo na razpotju stopili s poti na Dve špici in jo po strmih, vendar nezahtevnih (razen v mokrem ali v ledu!) travnatih pobočjih ubrali navzgor na naš vrh, sicer v amfiteatru veličastnih skalnih gradov vse naokrog komaj kaj pomemben, zato pa toliko bolj obdarjen z bogastvom, kakšnega so deležni le prvovrstni razgledni balkoni v naših gorah. Na severu se nam na ogled postavljajo Visoke Ture, na zahodu Dolomiti in pred njimi skoraj na dosegu roke Karnijske Alpe, južno obzorje pa seveda, kot je že bilo povedano, napolnjuje vse, kar nam najveličastnejšega lahko ponudijo Zahodni Julijci. Spodaj na severu, ob Beli, pa usihajoči narodni otoček, ki mu srce še utripa po slovensko, v Žabnicah, v Ovčji vesi, v Ukvah…
Mi iz Zajzere bomo z velikega parkirišča v zatrepu doline, od tam, kjer nas najprej pozdravita Kugyjev spomenik, opominjajoč nas na velikega zaljubljenca v vso gorsko veličastje okrog nas, in kapelica, opominjajoča nas na minljivost vsega živega, krenili po udobni stezici h koči Grego in od tam po cesti (namenjeni le oskrbovanju koče!) na Rudni vrh, na široko sedlo, ki Naborjetske gore ločuje od osrednje Montaževe gmote in kjer domuje prostrana pašna planina. Od tod do začetka naše poti na Piparja sledimo udobni stezi, speljani po ostankih nekdanjih vojaških poti do vedno odprtega, vendar neoskrbovanega bivaka Battaglione Gemona (že ime pove, da gre za nekdanjo vojaško zgradbo), kjer strmo navzgor zavije pot na Poldašnjo špico, mi pa krenemo na levo, na zahod, ves čas pod zelo krušljivim grebenom, prečimo razsežno melišče in se skozi drobljiv žleb ob klinih in jeklenicah vzpnemo na travnat rob, od koder do izpostavljenega vrha ni več daleč, pravzaprav le še nekaj bolj dolgih korakov. Ves ta del vzpona terja od gornika zvrhano mero pazljivosti, trezno glavo in nič strahu pred globokimi pogledi.
Jezikovne zaplete v teh gorah, ki so le navidezni, ker gre v resnici za zgodovinsko koroško (torej slovensko) in furlansko ozemlje, kjer sta pred in med velikima svetovnima vojnama nemščina in italijanščina veljali le za uradna (državna) jezika, rešujejo gorniki s svojo širokosrčnostjo, zato je prav, da vemo, ko smo na Rudnem vrhu, da se tam pravi tudi Sella di Sompdogna, da je Poldašnja špica tudi Jof di Miezegnot in Pipar Monte Piper ter da našima izhodiščema poleg Dunje rečemu tudi Dogna in Ovčji vesi v dolini Bele (Val Canale) tudi Valbruna. Temu sožitju so najbolj naklonjene gore, o tem govori zapisan spomin, podčrtan s Kugyjevim, Ojcingerjevim, Komačevim, Pesamoscovim in s še kakšnim imenom.
Več o tem, kako na Piparja, boste prebrali v knjigi Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998), poglejte pa tudi na zemljevid Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1: 25.000.
MITJA KOŠIR