Gorenjski glas - Urša Gluščič: ... osvojili Istor-o-Nal
Mineva petinštirideset let, odkar je prva slovenska alpinistična odprava v pakistanski himalajski Hindukuš po novi prvenstveni smeri osvojila tehnično zahteven, 7400 metrov visok Istor-o-Nal, ki velja za neposrednega soseda himalajskega Karakoruma. Na vrh sedemtisočaka sta petega junija 1971 stopila Mojstrančana Janko Ažman in Zvone Kofler, za katerega je bila usodna bencinska eksplozija v prometni nesreči na poti proti domu.
Desetčlanski slovenski alpinistični odpravi je pred petinštiridesetimi leti kot prvi na svetu uspelo z južne strani osvojiti zahodni vrh 7400 metrov visokega Istor-o-Na- la oziroma Konjske podkve, kot ga imenujemo v prevodu. Sestav odprave, ki je trajala od petindvajsetega aprila do devetega julija 1971, je bil alpinistično vrhunsko dovršen. Odpravo je vodil zdravnik Ivo Valič, na zahtevno pot pa so se skupaj z njim odpravili še alpinisti Janko Ažman (AO Mojstrana), Iztok Belehar (AO Kranj), Janez Brojan (AO Mojstrana), Sandi Blažina (AAO), France Ekar (AO Kranj), Tomaž Jamnik (AO Kranj), Zvone Kofler (AO Mojstrana), Peter Ščetinin (AAO) in fotoreporter Joco Žnidaršič.
Odprava se je petindvajsetega aprila 1971 iz Kranja odpravila na skoraj 16.000 kilometrov dolgo pot v obe smeri s tremi osebnimi avtomobili, med katerimi je bila tudi znamenita katrca, in poltovornjakom TAM. »Menda nam je bilo kar malce tesno pri srcu. Pa kaj tudi ne! Vsi smo vedeli: tisti, ki smo odšli na pot, kot oni, od katerih smo se poslavljali, da je pred nami dolga pot, ki ni brez nevarnosti,« je v svojem dnevniku občutke ob odhodu opisal dr. Ivo Valič.
Potovali so s katrco in poltovornjakom TAM
Z omenjenimi prevoznimi sredstvi so prepotovali nekdanjo Jugoslavijo, Grčijo, Turčijo, Iran, Afganistan in zloglasni prelaz Kajber, preko katerega so prispeli v Pakistan. Iz glavnega mesta Islamabada so preko Skarduja potovali z letalom in kot prvi Slovenci vstopili v nekdanjo samostojno kraljevino Čitral, ki je po besedah Franceta Ekarja takrat veljala za nekakšno zaprto območje, »črno luknjo«, zelo sporno za Pakistan. Tam so prtljago naložili na sedem najetih džipov in se odpravili na nepozabno vožnjo proti Istor-o-Nalu. Vožnji po ozki, ovinkasti in strmi cesti prek hudourniških sotesk in prepadnih sten visoko nad deročo reko Mastuj je dr. Ivo Valič dodal humoren zapis: »Če kdo želi preizkusiti svoje živce, mu jo močno priporočamo! Test bo zanesljiv!« Na koncu zadnje gorske ceste se je vožnja zaključila, odprava pa se je v spremstvu 30-40 nosačev povzpela 4500 metrov visoko do baznega taborišča Nalagut ob vznožju južnega pobočja Istor-o-Nala, kjer je bilo dvaindvajsetega maja v večernih urah že postavljeno pet šotorov.
Vzpon preko južne stene
Nekateri člani odprave so še urejali bazni tabor, Mojstrančani pa so v naslednjih dneh odšli na ogled. »Po njihovem povratku je padla odločitev: poizkusili bomo z vzponom preko južne stene, čeprav je v sredini videti teren težji in nad njim strm ledenik, ki ga bo treba prečiti,« je v svojem dnevniku zapisal dr. Ivo Valič. Že naslednji dan sta na 5300 metrih stala dva majhna šotora, ki so ju postavili Peter Ščetinin, Franci Ekar in »3 M« oz. trije Mojstrančani, kot Ažmana, Koflerja in Brojana v svojih zapisih poimenuje dr. Valič. Ta dva šotora sta označevala prvi višinski tabor, temu se je čez nekaj dni pridružil še drugi, ki so ga postavili na 5800 metrih. Tretji višinski tabor v obsegu enega šotorčka sta četrtega junija na 6600 metrih, kar je prevej višje, kot so načrtovali, postavila Janko Ažman in Zvone Kofler. Ob tem sta v bazni tabor sporočila, da se odlično počutita, zato jima je bilo kljub drugačnemu prvotnemu planu dovoljeno v naslednjih dneh poizkusiti doseči sedlo in glavni vrh.
Peti junij 1971
»Petega junija smo bili vsi nekako nervozni v pričakovanju, ali bomo uspeli ali ne,« je o občutkih ob čakanju na javljanje Ažmana in Koflerja zapisal dr. Valič. Z Mojstrančanoma ostali člani odprave ta dan niso mogli vzpostaviti povezave preko oddajnika, kar je pomenilo, da sta se povzpenjala proti vrhu. »Tedaj se je sprožila verižna reakcija. Brojan in Peter sta krenila proti trojki, Mišo in Franci proti dvojki, Sandi, Čiko in Joco pa proti enojki. Sam sem ostal za zvezo v bazi. Imeli smo jo pogosteje kot običajno. Ob petih popoldne je Brojan javil, da sta s Petrom prispela v tabor tri in postavila drugi šotorček. Sporočila sta tudi, da sta ugledala precej daleč nad sedlom v snegu ležati nekoga, verjetno Janka. Brojan je takoj šel naprej na pomoč, Peter pa je pripravljal toplo pijačo. Mišo in Franci sta medtem že dosegla dvojko in opozoril sem ju na nastali položaj ...«je o verižni reakciji članov odprave zapisal dr. Valič.
Zvečer so člani odprave preko javljanja Jamnika in Ekarja izvedeli o dogajanju v višjih predelih gore. Janko Ažman in Zvone Kofler, ki sta vrh 7400 metrov visokega Istor-O-Nala dosegla petega junija 1971 okoli 15. ure, sta bila v slabem zdravstvenem stanju. Oba namreč nista mogla hoditi, saj jima je med sestopanjem z vrha sedemtisočaka zdrsnilo, na srečo pa se jima je po nekaj metrih uspelo ustaviti. Poleg tega je Ažmanovo zdravstveno stanje še dodatno oteževala snežna slepota. Plezalski kolegi so se takoj po prejemu obvestila o nesreči na gori vključili v reševalno akcijo, ki je trajala tri dni. Z velikimi napori so uspeli poškodovana kolega »iztrgati iz krempljev stene« in ju prenesti v bazni tabor na vznožju sedemtisočaka.
Tragična vrnitev v domovino
Nekaj dni so člani alpinistične odprave namenili okrevanju in počitku, nato pa so sklenili, da se zadovoljijo z dosežkom in se odpravijo na pot proti domu. Kurirja in naročeni nosači so v bazni tabor prispeli petnajstega junija in tega dne so se slovenski alpinisti poslovili od Nalaguta. Še izčrpani so zapuščali Pakistan, se nato vračali domov preko Kajberskega prelaza in se devetindvajsetega junija v vročih dopoldanskih urah bližali Džalalabadu v smeri Kabula, ko je katrca, v kateri so bili Mojstrančani, zletela s ceste ter zagorela ob bencinski eksploziji. Možem se je uspelo rešiti iz katrce, nato pa je ogenj zajel Zvoneta Koflerja, ki je zaradi hudih opeklin prvega julija umrl v kabulski bolnišnici. »Tako smo nehote sredi največjega zadovoljstva in sreče pustili za vedno v daljnem Afganistanu Zvoneta, čudovitega prijatelja, tovariša in odličnega alpinista, enega od zmagovalcev Istor-o-Nala!« je tragičen dogodek v svojem dnevniku pospremil dr. Ivo Valič, ki je truplo alpinista z letalom pripeljal v Slovenijo, nato pa so ga pokopali na dovškem pokopališču. Zvone Koder ostaja v mislih vsem članom odprave, letos pa so se v celotni zasedbi prvega julija zbrali na dovškem pokopališču, kjer so se s prižigom sveče spomnili pokojnega alpinističnega kolega.
Urša Gluščič