Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Sam izbereš, koliko sreč boš izzval

Večer v nedeljo, Radovednost - Franja Žišt: Kurt Diemberger je zaljubljenjen v visoke gore, a za romatiko tam ni prostora

Vitalni 83-letni avstrijski alpinist Kurt Diemberger, edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, je zaljubljenjen v visoke gore, a za romatiko tam ni prostora.
Štirinajst osemtisočakov je na našem planetu. In kar na dva od njiju, na Broad Peak in Daulagiri, je prvi stopil Kurt Diemberger, avstrijski alpinist, fotograf, snemalec in avtor šestih knjig, ki živi v Bologni. Je edini živeči - "no, še živeči", se pošali sam - prvopristopnik na dva osemtisočaka. Med osemtisočaki je stal tudi na vrhu Makaluja, Everesta, Gašebruma II in preživel tragedijo na K2. Še vedno vitalen 83-letnik se je mudil v Sloveniji na desetem festivalu gorniškega filma.

Še vedno hodite v gore. Kje ste bilo nazadnje?
Pogosto vzamem pohodne palice in jo mahnem v Apenine, ki so najbližje Bologni. Še vedno se odpravimo na kakšno večjo ekspedicijo, leta 2012 ali je bilo mogoče 2013 smo bili v Kolumbiji, v gorovju El Cocuy. Nisem plezal, le hodil sem. Niti nisem šel preveč visoko, morda do okoli 4600 metrov. Gre za zelo zanimive in lepe gore, ki so primerne tudi za ekstremno plezanje. A sam tega ne počnem več, ker od nesreče na K2 nimam več vseh prstov, in tudi zato, ker sem že veliko preplezal. Gore pa imam še vedno rad, rad jih opazujem in sem v njihovi družbi.

Prve se še spomnite?
Moja prva je bila v verigi Hohe Tauern blizu Salzburga, 3014 metrov visok Larmkogel. To ni ravno kakšna slavna gora, je pa moja prva. Star sem bil 14 let, plezal sem. S seboj sem imel kladivo in dleto, saj sem v skalah iskal kristale mineralov in fosile.

Enajstkilogramski voki-toki

To so morali biti čisto drugi časi, ki si jih je danes, ko je na tržišču enostavno dobiti vse mogoče za pohodništvo in alpinizem, skorajda nemogoče predstavljati.
Ko sem leta 1957 šel prvič v Himalajo, nismo imeli s seboj nobene hrane, ki jo je mogoče dobiti sedaj. Imeli pa smo voki-tokije, samo eden je tehtal enajst kilogramov. Vse je bilo veliko težje, opreme iz titana tudi še ni bilo. S seboj smo imeli višinomer, ki smo ga hkrati uporabljali za napovedovanje vremena. Malo smo se obračali sem in tja. Bo jutri dobro vreme? Meter je meril tik, tik, tik in sklenili smo, da mogoče bo. Danes je precej drugače. Pokličeš nekega Charlija v Innsbruck in ga vprašaš, kakšno bo vreme za naslednje tri dni, on pa ti na podlagi podatkov realno pove, da bo v prihodnjih dneh zelo dobro.

Med letoma 1950 in 1964 so bili osvojeni vsi osemtisočaki v Himalaji. Je bilo to zelo tekmovalno obdobje, je vsak želel biti prvi?
Meni se vzdušje ni zdelo tako tekmovalno, morda pa je kdo drug bil bolj tekmovalen. Sam sem si želel le, da bi šel v Himalajo. Želel sem si plezati v visokih gorah. Pred tem sem bil specializiran za plezanje v severnih stenah, preplezal sem 25, morda 26 ali 27 severnih sten v Alpah. Eiger, Matterhorn ... Še posebej težka, prava enigma je bila stena gore Königspitze ali Gran Zebru s kot hiša ogromnim snežno-ledenim previsom pod vrhom. Ko sem preplezal vse te stene, me je znani alpinist Hermann Buhl povabil s seboj v Himalajo.

Buhl je bil eden izmed pionirjev alpinizma, tudi prvi, ki je stopil na Nanga Parbat, vi ste leta 1957 šli z njim na 8051 metrov visok Broad Peak. Kako je hoditi po krajih, za katere veš, da jih ni še nihče obiskal?
To je zelo težko, skorajda nemogoče opisati. Mogočno se počutiš, ko postavljaš noge na skale, sneg in led, kjer to še nihče pred teboj ni počel. Edinstveno.

Tudi kaj strahu?
Ko smo to počeli, me ni bilo strah. Tudi sicer me ni bilo pogosto strah. V gorah pa te lahko prestrašijo strele, te so zelo nepredvidljive, hitro lahko udarijo vate. Ko sem bil na vrhu Daulagirija, sem slišal grmenje, ampak kakih štiri tisoč metrov pod nami. Z vrha sem videl nevihto, slišal bobnenje v oblakih. Skale so začele kar prasketati od naelektrenosti in takrat sem si rekel, da moramo takoj z vrha. Ob sestopanju je prasketanje gore prenehalo.

Otoki v oceanu teme

To je bilo leta 1960, ko ste v skupini šestih alpinistov prvi osvojili 8167 metrov visok Daulagiri. Se s svojega prvega himalajskega vrha spomnite česa posebnega?
Na vrhu Broad Peaka, kjer sva stala s Hermannom Buhlom, je bil ravno sončni zahod. Čudovit! Vrh v soncu, spodaj pa tema. Sence gora so padale kakih 300 kilometrov po pokrajini, midva pa sva stala tam zgoraj in opazovala, kako so se tudi okoliški vrhovi v sončnem zahodu svetili kot otoki v oceanu teme. Bilo je fantastično in to je eden izmed najlepših trenutkov v mojem življenju. Z Buhlom sva si stisnila roke in bila zelo srečna.

Pri nas poznamo reklo: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Imajo Avstrijci ali Italijani tudi kakšno takšno?
Veliko tistih, ki ne hodi v gore, pogosto misli, da so vsi alpinisti malo zmešani. Poznam avstrijski pregovor, ki pravi, da je gorništvo najlepši nesmisel na svetu. Sam se seveda ne strinjam, meni hoja v hribe daje smisel, napolni srce in dušo. Hribi so prostor, kjer se lahko dotakneš neke nevidne energije. Mnogi tudi zato hodijo v hribe, drugi za kaj takega izberejo kaj drugega.

Slovenci imamo kar veliko ljubiteljev gora, tudi veliko alpinistov. Tomaža Humarja ste gotovo poznali.
Srečal sem ga in še vedno čutim njegov močan stisk roke. Vseh njegovih dosežkov se ne spomnim, zagotovo največji podvig pa je bila južna stena Daulagirija. Humar je želel doseči skorajda nemogoče. Če skušaš dosegati tako nemogoče stvari, boš slej ali prej umrl. Ne da je želel preveč, a hotel je početi najbolj ekstremne stvari, te pa so zelo nevarne. Srečo imaš enkrat, dvakrat, tudi trikrat, vedno pa ne. A to je bila njegova izbira.

Kako gledate na dosežke slavnega Reinholda Messnerja, ki je prvi osvojil vseh 14 osemtisočakov?
Vzpel se je na vseh 14, a nobeden od teh ni bil več deviški, vsi so bili osvojeni že prej. A Messner je bil prvi na vseh štirinajstih, s tega mesta ga nihče ne bo mogel izriniti. Drugi je bil Poljak Jerzy Kukuczka, ki je na vse splezal v osmih letih, Messner je za svoj podvig potreboval šestnajst let. Vse te dosežke je zelo težko primerjati. Danes lahko nekdo s pomočjo privatnega helikopterja vseh 14 vrhov osvoji veliko hitreje.

Dober dan na Triglavu

V Himalaji je veliko več ljudi kot nekdaj, odprave so postale komercialne.
V Himalaji je veliko masovnega turizma. V nekaterih primerih, kot denimo na Everest, je skoraj do vrha speljana fiksirana vrv. To ni več pravi alpinizem. Pridejo do vrha, ampak to ni čisto plezanje. Na gori je preveč ljudi in zato je tudi nevarno. Ob določenem številu si lahko med seboj pomagajo, ko jih je preveč, pa drug drugemu predstavljajo nevarnost. Ni dvoma, da je, ko plezanje postane masovno, tragedij več.

To gotovo lahko trdite na podlagi bogatih izkušenj. Česa vse so vas gore naučile?
Gore so lahko vir neizmerne sreče in veselja, lahko pa tudi žalosti, ko izgubiš kompanjona. Izpopolnijo te. Nekateri celo pravijo, da se ne počutijo več kot ljudje, če kak mesec ne plezajo. Gore te naučijo prijateljstva, sodelovanja in skupnega dela. Tudi tekmovanja, včasih. Kaj je pomembno, se moraš odločiti sam. Gore so zame kot oče in mati, veliko so mi dale. Ko me mladi sprašujejo, kaj naj imajo v mislih, ko gredo v gore, jim vedno povem besede starega gornika, gorskega vodiča: "Kdor hodi počasi, hodi dobro, kdor hodi dobro, pa bo prišel daleč." To sicer ni zanesljiv recept, podobno kot recepti za dolgo življenje. Potrebuješ namreč tudi veliko sreče.

Včasih se moraš pod vrhom tudi obrniti.
V gorah se moraš pogosto odločiti o tem, kakšen bo naslednji korak. Boš šel naprej ali se boš obrnil? Neka energija te žene naprej, želja, da osvojiš cilj. Sam temu pravim sedmi čut. Če želiš splezati na goro, potrebuješ sedmi čut. Seveda pa tudi šestega, ki ti pove, kdaj se moraš vrniti. Oba čuta sta zelo pomembna - brez sedmega ne boš prišel nikamor, če slediš samo njemu, pa boš slej ali prej umrl.

Vi ste oba čuta dobro izostrili in ste se uspešno vračali z različnih koncev sveta. V slovenskih gorah ste že bili?
Bil sem na Triglavu, a po običajni poti, ne plezalni. Mnogo ljudi smo srečali ob poti, vsi so rinili gor, saj mora vsak Slovenec enkrat priti na vrh. Tako je celo pot odzvanjal pozdrav - dober dan. To sta edini besedi, ki ju znam v slovenščini, a moral bi se naučiti še kakšne.

Franja Žišt

Fotografiji:
Kurt Diemberger: »Kdor hodi počasi, hodi
dobro, kdor hodi dobro, bo prišel daleč.«
(Obe: Igor Kuster/FGF)

 


ČRNO POLETJE NA K2
Kurt Diemberger je preživel dosti nesreč v gorah. Leta 1957 na Chogolisi v Pakistanu, ko je umrl sloviti Hermann Buhl. Kasneje še plezalno nesrečo v Alpah, leta 1986 pa na drugi najvišji gori sveta K2. V "črnem poletju" je na K2 življenje izgubilo trinajst ljudi, med drugim tudi Diembergerjeva prijateljica Julie Tullis, s katero sta kot najvišja filmska ekipa na svetu posnela mnogo gorniških filmov. V hudi snežni nevihti, ko so se alpinisti stiskali v enem šotoru, ker je vse druge odneslo, so postajali vse šibkejši, poleg Diembergerja je preživel le še Avstrijec Willi Bauer, torej dva najstarejša, ki sta bila takrat na gori. Zaradi amputacij in drugih poškodb Diemberger ni mogel več plezati, vseeno se je v visokogorje še vračal, tudi na šest- in sedemtisočake. "Enostavno greš naprej. Za tragedije v gorah niso krive gore, te nočejo nikogar ubiti. To je pač narava - plaz se sproži, ko sneg postane pretežak. Če so ljudje takrat tam, je to njihova krivda. Gora je gora."

IN POTEM TAM STOJIJO V VRSTI
Potem ko so najvišji vrhovi že osvojeni, rekordi postavljeni, bodočim osvajalcem ne ostane več veliko. Kateri so še izzivi visokogorja? "Še vedno najbrž raziskovanje in odkrivanje, preučevanje. A o tem ne slišimo veliko. Televizija je tam, kjer so spektakel, tragedija, rekord," razmišlja Diemberger. Nekateri si za cilj zadajo zbiranje vrhov, nekateri morajo biti čim hitrejši, a resnična vrednost za gornika je, kaj osebno čuti z določeno goro, je prepričan sogovornik. Sam je bil neskončno povezan s K2, posebno goro, h kateri je hodil in hodil, hotel biti z njo in je nikakor ni mogel pozabiti, poudari. Raziskovanje gora bo vedno izziv, bodisi raziskovanje težavnosti in smeri, bodisi odkrivanje novih gora. "Mislite, da to ni več mogoče? Je. Za K2, za Everestom je še na stotine gora, ki čakajo raziskovalce. A danes želi večina iti le na enega od osemtisočakov. In potem tam stojijo v vrsti, kar pa res ni vedno smiselno."

Vecer.si 28.02.2016

 

Kategorije:
Novosti Tuje ALP TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 44167

Novosti