Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Sam sebi sem se zdel bumbar s hribov

Večer, 03.05.06: Davo Karničar, alpinistom in ekstremni smučar ... Za "7 vrhov" še na Antarktiko

Z Davom Karničarjem, alpinistom in ekstremnim smučarjem, ki zadnji čas živi predvsem za Antarktiko

"Sam sebi sem se zdel bumbar s hribov"

Biti v svetu, kjer izginejo vsi moteči dražljaji sodobnega časa, je res privilegij - V hribe gremo najprej zase? - Everest me je obsedal, bila je čudna, strašanska potreba, da je to treba narediti in konec - K2 mi sumljivo hodi v misli


Za njim je šest presmučanih najvišjih vrhov šestih celin, letos je naravnan na Antarktiko. Če bo vse po sreči, se bo njegov projekt Sedem vrhov, Seven summits, letos zaključil. Prvi na svetu je opravil smučarski spust z Everesta, rad bi bil tudi prvi na svetu, ki bi "zbral" najvišje vrhove vseh celin. Davo Karničar, letnik 1962, oče šestih otrok - najstarejšemu je 23 let, najmlajšemu 3 mesece - alpinist, ekstremni smučar številka 1.

- Ko sem vas klicala za intervju, ste se oglasili z nekega hrbta. Od kod - da ne bo pohujšanja?

"Na Dolgem hrbtu na domačem Jezerskem sem bil. Ima najdaljšo steno v Kamniško-Savinjskih Alpah. Skoraj navpična je, pa kakšne prikladne police tudi ima, je idealni poligon za trening in opravljanje dobrih stvari. In tudi tako vreme je bilo, da je bilo treba iti gor."

- Ne velja, enako kot za varno vožnjo, da je med plezanjem prepovedano dvigovanje mobilnika? Da klicatelj ne bi zaslišal kakšnega "Aaaaaa...!"

"Ne bi ga dvignil, če ga ne bi mogel, gotovo ne. In tudi ne, če bi se tako strašansko dobro počutil, da bi hotel biti sam. Mogoče pa me je bilo že tako strah, da sem si želel s kom govoriti. Prav super razpoložen sem bil, ker je bil sneg še trd, kar je za ta čas redkost, sonček je bil in jaz čisto sam."

- Se vam zdi bolj varno s smučkami in z glavo navzdol kot na cesti?

"V hribih je bolj varno kot na cesti, ker se nanje pripraviš. Pa policistov ni in radarja tudi ne."

- Zadnje dni nas je doseglo sporočilo, da ste spet - in prej seveda prvi - presmučali najtežjo slovensko smer Fritsch-Lindenbach v severni steni Dolške škrbine v Kamniških Alpah. Ocena smeri: VII, S5 do S7. Kaj ta "latovščina" pomeni?

"Stopnja VII pomeni težavnost ture v celoti. Se pravi, na tej turi bom moral preplezati kak navpičen skok, na vrh bom prišel z lednim plezanjem. Pri stopnji VII - če se imamo radi - gremo na vrh v smučarskih čevljih, na katere so pritrjene dereze. Na smučeh je potrebna tekmovalna vez, smučka mora biti trša. Čevelj pri dolgem skoku ne sme udariti ob strmino, ker lahko izpodbije smučko - če padeš na bok, imaš v rokah samo palice, ni načina, da bi se lahko ustavil. S 5 do S 7 pa pove, koliko je tura smučarsko težka."

- V gorah je zadnja leta tako, da je najbolje vse, kar je preplezanega in presmučanega, dokazati. S filmom, fotografijo. Nihče nikomur ne verjame?

"V hribe gremo najprej zase. Ker to radi delamo. Ko pa gre za rezultat - in hudo mi je uporabiti to besedo, kadar gre za hribe - za dogodek, za nekaj težjega, pa postanemo strašno analitični. Sami sebe smo tako daleč pripeljali, da ni več vrlina verjeti na besedo. Verjel bom, če mi boš dokazal. Pri pustolovskih dejavnostih, kakršna je moja, je to izredno težko zagotoviti. Že da stvar izpelješ, moraš imeti veliko sreče, da gre s teboj skozi vse napore še nekdo samo zato, da bo posnel, in slednjič, da bodo razmere takšne, da bo lahko posnel - no, to pa je že trojna sreča. Dokler si mlad "hribovc" si grozno prizadevaš, da bi bilo vse dokumentirano, da bi ti verjeli. S časom rezultat ni več tako pomemben, pomembna je želja po še bolj intenzivnem doživetju."

- To smučanje je še en del priprav na osvojitev Mt. Vinsona na Antarktiki.

"Največ dam na izkušnjo in občutek. Da pa lahko občutkom verjamem, moram biti veliko v tistem svetu, kjer bom na preizkušnji. V hribih. Letos so dobre razmere, bilo je nekaj noči s temperaturo -25 C in lahko sem preizkušal opremo za Antarktiko. V slovenskih gorah se lahko poceni naučiš vsega za svetovne gore. Dovolj strmo je, dovolj nevarno."


Jaz ne hazardiram

- Antarktika - kdaj?

"Edina možnost je od sredine novembra do sredine januarja, ko so tam odprte raziskovalne postaje. Samo še Mt. Vinson mi manjka in lepo priložnost imam, da kot prvi na svetu presmučam najvišje vrhove kontinentov. Morda mi ne bo uspelo, ker se je pojavila konkurenca. Dva Šveda poskušata na Everestu, in če jima uspe, tudi njima ostane le še Antarktika. Ampak trudil se bom, da bi ju prehitel, pa čeprav samo za pol ure. Že pet let vlečem ta vrh, ker ne morem zbrati dovolj denarja, da bi lahko končno odpotoval - samo čista logistika stane 35.000 dolarjev, brez opreme, brez zavarovanj. In ker je vzpon treba dokumentirati, smo že pri dveh članih in 65.000 tisoč dolarjih. Čeprav gre za zgodovinski projekt, je hudičevo težko najti nekoga, ki bi se odločil, da bi si z njim delal reklamo. V mnogih športih lahko prodaš vsak kvadratni cm na svojih oblačilih, ker televizija prenaša dogodek. Tukaj ne."

- Najbolj mrzel, najbolj pust del sveta. Boste prej na morju pregreli kosti?

"Rad grem na morje, nimam pa živcev, da bi tam dolgo bil. Življenje se mi tako dogaja, da se na morju zmeraj igram z otroki in kanglicami, lahko še tečem ali kolesarim in to je vse. Hitro mi zmanjka domišljije, kaj naj tam počnem. Mi pa vročina zelo odgovarja, in če grem teči, tečem opoldne. A pogrešam sneg. Mogoče pa bi bilo najbolje, da kupim enosmerno karto za Antarktiko - tam mi snega ne bi manjkalo in projekt bo končno pod streho."

- Pri ekstremnih podvigih se ljudstvo zmeraj razdeli. Nekateri aplavdirajo, drugi bi vas najraje potipali za čelo. Najbrž slednjih ne razumete in tudi oni vas ne morejo razumeti.

"Velikokrat premišljujem o tem. Kot vsak človek na svetu si tudi jaz želim, da bi bil ljudem všeč. A vidiš, da nekaterim ne boš nikoli. Nisem dovolj pameten, da bi ugotovil, zakaj je tako."

- Mogoče ne moremo razumeti že tega, kaj je sploh smisel nečloveških naporov.

"Se zdijo nepotrebni, ali ne? V Sloveniji so ljudje kar ozaveščeni in veliko migajo. Nekoga, ki miga, in zraven še nekaj tvega, pa hitro označijo, da je neodgovoren in sebičen. Rečejo, da smo hazarderji. Jaz ne hazardiram."

- Samomorilci s ciljem, da jim samomor ne bi uspel, je zapisal Marko Crnkovič v kolumni, ko je bil aktualen "primer" Humar.

"Crnkovič je pač tak sterilen fant, ki se ne zaveda, da so ljudje na svetu dlje od takrat, ko se je on rodil. Človek je sposoben prenesti še kaj več od tega, kar je njemu normalno. Je pa bil Tomaž Humar res hudo neroden s tisto svojo izjavo, češ grem, pa kar bo, bo. Naredim ali umrem. Zaradi takšne predstavitve naše dejavnosti nas lahko ljudje čudno gledajo. In prav bi bilo, da bi reguliral to svojo izjavo. Normalno, da si je želel, da ga čim več ljudi spremlja na spletu, vem, da je to edino, kar lahko daš nekomu, ki ti pomaga speljati projekt, a ni bilo prav."

- Si kdaj želite, da bi bil projekt obrnjen in bi bil Everest zadnji in "za zapik"?

"Če bi bil projekt že narejen, potem bi lahko filozofiral o marsičem. Everest je presmučan in to je v redu."

- V Angliji so delali raziskavo in izkazalo se je, da je veliko več Angležev slišalo za vaše smučanje z Everesta kot za vojno v Sloveniji. Malo čuden je ta svet, ali ne?

"Kaj naj rečem? Veliko stvari, ki se po svetu zgodijo, povežemo s posamezniki. Morda pa bi to moralo kaj povedati Slovenski turistični organizaciji, ki obrača velike denarje za promocijo. Pa ne bi nič drugega želel, kot da bi me država znala tako izkoristiti, da bi lahko naredil še kakšen odmevni projekt. Brez vsakega zaslužka zame."

- Veliko se je pisalo, da so iz vašega smučanja z Everesta mnogi potegnili denar, vi pa edini nič. Se na asfaltu ne znajdete tako dobro kot v hribih?

"Če bi bil na asfaltu bolj uspešen, najbrž sploh ne bi imel motiva iti v hribe. Seveda sem si po Everestu želel kakšen mesec preživeti brez tega, da me želodec boli zaradi položnic. Premalokrat se spomnim, da je treba tudi preživeti. Toliko energije in koncentracije sem dal v to, da bi Everest uspel, da še nekaj mesecev po tistem, ko je res uspel, nisem preklopil na misel, da bi ga moral vsaj malo unovčiti. Eni so pač drugačni. In kljub temu, da živim bolj revščini kot ne, si tega ne očitam. Bil sem tako srečen, da ni bilo prostora za kaj drugega - za Everest sem živel in mene je to izpolnilo. Mojih otrok in vseh okoli mene najbrž ne tako zelo. Ja, dobro bi bilo, če bi bil bolj brihten, a tako pač je."

- Vsi trije Karničarjevi sinovi ste potrjevali, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Znamenit je bil vaš oče, dolgoletni oskrbnik Češke koče.

"Bil je ta pravi. Velik je bil predvsem - in mislim, da ga prav nihče od nas petih otrok v tem ne dosega - v odnosu do ljudi. Spontanem, pristnem."

- A kot mulcu vam je šlo najbrž na živce, da ste vsa poletja preživljali v planinski koči.

"Svoje starše sem imel za prave "peke". Ko smo prišli jeseni spet v šolo, so se vsi pogovarjali o morju, sam pa sem se stisnil v kot, da me ne bi kdo kaj vprašal. Samemu sebi sem se zdel bumbar s hribov. Kasneje sem začel ceniti, kako sem odraščal."

- Vse se je očitno ujelo: starši, ki so oskrbniki planinske koče, okrog Jezerskega so najvišji hribi in tam je zima najdaljši letni čas.

"Pa še družbeni moment je treba prišteti. V tistem socializmu, ki ga danes tako preklinjamo, smo lahko kar vsi smučali, vseh pet otrok. Lahko smo igrali tenis in celo čolnarili. Danes svojim otrokom ne morem dati tega, kar sem sam imel."


Znam biti prav grd človek

- Zadnja leta smo se morali odvaditi dvojine pri Karničarjih. Odkar je vaš brat na Anapurni dobil ozebline in so mu morali amputirati osem prstov, se sami greste pustolovstvo. Vam Drejc manjka na turah?

"Prima bi bilo skupaj delati. A za uresničitev projektov dvomim, da bi bilo dobro. Ko imaš ob sebi človeka, ki je čisto tvoj, začneta drug za drugega čutiti odgovornost. Strah te je zase in še za njega. Zase vem, da moram čustva povsem izključiti. Takrat znam biti prav grd človek; niti na otroke ne pomislim, ker vem, da me to ogroža. Če imaš zraven brata - in Anapurna je prav to pokazala - prej ali slej pogovor nanese na "kaj neki pa doma delajo..." In to jelahko hudo obremenilno."

- Izključiti emocije pomeni, da se ne morete predati navdušenju, niti ko se znajdete na vrhu sveta?

"Prav nič. Užitek, veselje prideta kasneje v podoživljanju. Da pa bi se prepustil valu navdušenja, ko sem zlezel na Everest - kje pa! Kdo morda lahko, meni škoduje. Takrat sem bil naravnan samo na to, kako dol. Ni bilo prostora za čustva. Kot je rekel oče, ki je bil med vojno na fronti: Tisti, ki je pomislil, da ga lahko zadene, ga je kmalu tudi zadelo. Pozabiti moraš na vse."

- Tudi vi ste brez dveh prstov na roki. Koliko "odhajanja po koščkih" pa je še sprejemljivo, preden odnehaš?

"Izgubil sem ju prav na Everestu v sezoni 1995/96, ko je tam umrlo enajst ljudi. Everest me je obsedal, bila je čudna, strašanska potreba, da je to treba narediti in konec. Nič me ni moglo ustaviti. Da bi pa rekel, da sem pripravljen dati prst za to - nikakor. Noben hrib ni vreden plavega nohta, a ko se je zgodilo, sem si rekel, da si je Everest pač vzel moj prst za davek, in da me bo zato naslednjič spustil na vrh. In me je.

Privilegij je, da lahko greš na odpravo, če ti uspe, toliko bolje. Poveličevanje kako se tam trpi, pa se mi zdi brez veze. Zebe nas, ja, pa tudi kakšen prst pomrzne, kruto, seveda, a biti v tistem svetu, kjer izginejo vsi moteči dražljaji sodobnega časa, je res privilegij. Mnogi preživijo vse življenje, ne da bi enkrat samkrat stopili vase. Podobno se lahko "odklopim" tudi v tišini kakšne cerkve, ampak tam si le za kratek čas. Ko greš na odpravo, si v takšni "cerkvi" tedne in tedne."

- V hudi nesreči - med vajo reševanja s helikopterjem je umrlo pet gorskih reševalcev - je umrl tudi vaš brat Luka. Si človek takrat ne zaželi, da bi bil raje doma na prekmurski ravnini kot sredi gora?

"Težko je govoriti o tem. Na starejšega brata si zmeraj drugače vezan kot na vse ostale ljudi in z vseh vidikov je bil dober človek. Zalotil sem se pri misli: "Zakaj raje ne jaz? Bolj pošteno bi bilo." Morda je to normalna reakcija med ljudmi, ki so si tako blizu. Da pa bi se vprašal, ali še želim v hribe - tudi za sekundo ne. Druga vprašanja sem si postavljal in še danes si jih."

- Katera?

"Zakaj nočejo odkrito povedati, zakaj se je nesreča zgodila. Vsi to vemo in nikogar ne želimo pribiti na križ, nikogar obsojati ali kaznovati. Tudi sam sodelujem pri reševanju s helikopterjem - takrat še nisem -, vidim, kakšni so standardi, pravila, in tudi vem, da je helikopterska ekipa naredila napako. V nekaj urah po nesreči pa so že sporočili, da je izvzeta iz odgovornosti in iskali krivdo pri petih, ki so umrli. Ni pošteno do nas, ki zdaj to delamo."


Vse svoje povezave neseš v hrib

- Joža Čop je bil do poznih let zapriseženi samec. Je to prednost, če se človek ukvarja s takšno dejavnostjo kot vi?

"Če imaš družino, bodo ljudje prej rekli, da si neodgovoren in sebičen. Gledano tako, bi bilo bolje, da si sam."

- In manj te muči slaba vest, da si morda res sebičen?

"Tako je. Že tako si sprašuješ vest, ali ravnaš prav. In če ti nenehno govorijo, da ravnaš narobe, je še težje sam sebi izgovoriti odpustke. Hribovci smo različni in transparentno je, da eni radi skrbimo za potomstvo - tudi Joža Čop ima po teh hribih veliko potomcev -, a tudi če nimaš družine, vse svoje povezave neseš v hrib."

- Ko ste stali pod Everestom, vam je menda žena poslala sporočilo, da je zanjo vseeno, ali uspete ali ne, in bili ste zelo nejevoljni. Vam je bližji "Irena bo ljubila junaka zmagovalca" tip ženske?

"Zelo težko je tukaj razpredati, kako tam reagiraš. Tam je zadnje, kar bi si želel slišati, da ni treba, da se ne da. Bila je njena zelo lepa izpoved ljubezni. A me je zmotila. Ali pa sem že slutil, kaj lahko uspeh na Everestu za naju prinese. Veliko tvegati in uspeti je za partnerja dokaz, da si nekaj postavil nad vaju. In če se začnejo očitki, postane zgodba grda. Uspeh na Everestu je bil tudi začetek razpada mojega prvega zakona."

- Štiriinštirideset let imate - kaj boste še postorili v drugi polovici življenja?

"O, imam še dve tretjini! Jaz sem tak tip, ki bolj počasi zori in prizadevam si, da bi ohranil pri življenju otroka v sebi. Iskreno se nasmehnem, iskreno zajokam, iskreno nič ne znam. Včasih se mi zdi, da sem imel toliko sreče v življenju, da je bilo vredno, pa četudi bi moral jutri ugasniti. Po drugi strani pa bi rad doživel še toliko stvari. Da s sedanjo ženo čim hitreje zgradiva hišo - še nikoli nisem živel v svoji. Pa projekt Sedem vrhov bi rad končal, že zato, da kdaj vnukom pokažem, kaj je stari ata naredil. In K2 bi rad presmučal, sumljivo mi hodi v misli, tudi ko nočem."

- V dolini radi govorimo, kako je bilo nekoč vse drugače. Več zdrave tekmovalnosti, ne pa rivalstva. Je tudi v hribih danes drugače?

"Vsak mlad "hribovc", ki se odloči, da se bo ukvarjal z alpinizmom, je na začetku zelo zaletav, tekmovalnost je običajna lastnost mladega rodu. Tudi sam sem bil tak. Potem pa počasi doumeš, da lahko sežeš više, ker si na ramenih tistih, ki so plezali pred teboj. Mladih rivalskih podjetnikov v hribih ni; v podjetništvu lahko marsikaj dosežeš z zvijačo, z nagrado, pod mizo, tudi z inteligenco, seveda - v steni pa moraš garati sam in ničesar si ne moreš kupiti ali prigoljufati."

- O alpinistih ste nekoč rekli, da so veliki individualisti, predvsem pa hudo naporni. Ste naporni?

"Še zmeraj podpišem. Saj se poskušam disciplinirati in biti prijazen. Radi smo sami, proč od hrupa, a ko pridemo nazaj, vse vemo in vsem bi solili pamet. Ali pa smo naporni na drug način: da smo kar tihi in odljudni. Ja, kar težek sem. Težko se zlijem v harmonijo z življenjem tu spodaj."

Glorija Marinovič

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 41648

Novosti