Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Slovenska gorniška šola sredi Himalaje

Večer, 02.11.04 – Boris Strmšek: Letos mineva 25 let od izvedbe prvega tečaja ter 24 let od uradne otvoritve stavbe šole, ki je v eni od himalajskih dolin in je obkrožena s čudovitimi gorami.

Ali oziroma kako dolgo bomo Slovenci še zmogli opravljati svoje poslanstvo v Nepalu?

Slovenska gorniška šola sredi Himalaje

Že 25 let slovenski inštruktorji alpinizma sredi Himalaje učijo bodoče nepalske osvajalce vrhov in vodnike


Konec poletja in začetek jeseni je v Nepalu, kraljevini, stisnjeni med indijsko ravnino in tibetansko planoto, čas, ko se prične unašati deževno obdobje. Narasle reke se počasi umirjajo, vse v naravi bujno raste in cveti, polja so odeta v zeleno, oblaki se vse pogosteje umikajo soncu in bliža se turistična sezona. Ko odide monsun, pridejo turisti. Tako je vsako leto in čudovito deželo ob vznožju Himalaje obišče množica ljudi, turistov, od popotnikov, ljubiteljev trekinga in raftinga, pa vse do gornikov, katerih cilj so visoki himalajski vrhovi.
To pa je tudi čas, ko se prične v Nepalu šola prav posebne vrste - šola za vodnike nepalske planinske organizacije. To so posebni gorniški tečaji, ki jih že od leta 1979 vodijo slovenski gorniki, predvsem gorski vodniki in alpinistični inštruktorji. Tako letos mineva jubilejnih 25 let od izvedbe prvega tečaja ter 24 let od uradne otvoritve stavbe šole, ki je v eni od himalajskih dolin in je obkrožena s čudovitimi gorami. Do sedaj so izvedli že več kot 20 tečajev, na njih pa je uspešno končalo usposabljanje skoraj 700 tečajnikov.

 

Zgradba gorniške šole v Mananški dolini pod Anapurnami. Foto: Boris StrmšekVsekakor je šola v Himalaji plod dobrega sodelovanja med slovensko in nepalsko planinsko organizacijo, čeprav se občasno srečuje z raznimi organizacijskimi težavami. Presenetljivo je tudi, da se ob številnih uspehih slovenskih alpinistov po največjih svetovnih gorstvih o himalajski šoli v slovenski javnosti piše in govori izredno malo, čeprav je to odličen način prenašanja slovenskega gorniškega znanja v tujino, obenem pa znak dobrega sodelovanja z državo, v kateri so nekateri od najvišjih vrhov na svetu, med drugimi Mount Everest, Anapurna, Makalu in mnogi drugi.

Kakor skoraj vsako leto so tudi letos slovenski inštruktorji odšli v Himalajo, kljub že kar običajnim težavam s sredstvi, ki jih mora slovenska stran prispevati za izvedbo tečaja. Okoli milijon in pol tolarjev v zadnjih letih Planinska zveza Slovenije zagotovi ob pomoči Slovenske vojske, s katero ima pogodbo o sodelovanju v šoli v Nepalu, Slovenska vojska pa tudi vselej prispeva svojega inštruktorja. Tako je bil letos vodja slovenske ekipe inštruktorjev Roman Robas iz Medvod, sodelovala sta še inštruktorja Boris Strmšek iz Maribora in Miha Larisi iz Gorij, ki je zaposlen v Slovenski vojski. In spet jih je na poteh proti gorniški šoli sredi Himalaje spremljal značilni pozdrav: "Namaste!"

V modi je treking

Himalajska kraljevina, ki je velika kot sedem Slovenij, se razprostira od okoli 300 metrov nadmorske višine ob indijski meji pa vse do natanko 8850 metrov, kolikor meri najvišja gora na svetu Sagarmatha, kakor ji pravijo Nepalci, ali Čomolungma po tibetansko oziroma nam bolj poznani Mount Everest. Ker velik del dežele pokrivajo gore, saj si med drugim s Pakistanom, Tibetom oziroma Kitajsko ter Indijo deli vseh štirinajst osemtisočakov, je Nepal tudi z vidika gorniškega turizma izredno popularen. Številni gorniki se že od konca 19. stoletja lotevajo himalajskih vrhov, od katerih je sedaj večina najvišjih in najmarkantnejših že osvojena.

V zadnjem obdobju so poleg osvajanja vrhov v Himalaji izredno popularni trekingi. Beseda "treking" pravzaprav nima prevoda, izmislili so si jo prav posebej kot naziv za popotovanje po deželi, večinoma na lastnih nogah. Takšna popotovanja zajemajo, vsaj kar se Nepala tiče, hojo med riževimi polji, čez potoke in reke, po ozkih dolinah, skozi pisane vasi in vlažen pragozd, navzgor in navzdol, pogosto pa prečkamo tudi visoke prelaze med čudovitimi vrhovi, ki jih pokrivata sneg in led. Na enem najbolj znanih trekingov okoli Anapurne na primer prečkamo sedlo Thorong, ki je uradno visoko 5416 m, kar je celo višje kot najvišji vrh evropskih Alp - Mont Blanc (4807 m).

Ker ogromno ljudi vsako leto obišče Nepal zaradi trekingov in odprav na vrhove, potrebujejo tudi precej ljudi, domačinov, ki vodijo, pomagajo voditi ali pa spremljajo tujce kot nosači. Večina jih pozna pod imenom "šerpe", toda to ne drži, saj so Šerpe narod, poleg njih pa vodijo in nosijo tudi pripadniki drugih nepalskih narodov (Tamangi, Gurungi, Magari, Rai...).

Visoke gore skrivajo v sebi razne nevarnosti, ki pogosto zahtevajo človeška življenja, predvsem zaradi neizkušenosti in pomanjkljivega znanja, zato že od leta 1979 poteka v Nepalu izobraževanje, na katerem se Nepalci učijo preživetja v gorah in osnov gorskega vodništva. Šolo so tistega leta ustanovili slovenski gorniki, uradna otvoritev je bila jeseni 1980, še posebej zaslužen za ta projekt pa je sedaj že pokojni Aleš Kunaver. V prostrani dolini na severni strani gorske verige Anapurn je ob sodelovanju Planinske zveze Slovenije (PZS) (takrat še Planinske zveze Jugoslavije, saj je bila PZS del nje) in Nepal Mountaineering Association (NMA) nastala stavba, kjer so se vsako leto učili skrivnosti gorništva bodoči nepalski vodniki in plezalci. Inštruktorji na teh tečajih so v veliki meri Slovenci, okoli 50 jih je sodelovalo v vseh teh letih, nekateri tudi po večkrat, pomagalo je veliko Nepalcev, ki imajo tudi vse boljše inštruktorje, nekaj inštruktorjev iz Hrvaške ter iz Francije, Kanade, Indije, Nemčije in Švice. Osnovno alpinistično in vodniško znanje je do sedaj dobilo okoli 700 ljudi, največ Nepalcev, nekaj Arabcev, Kitajcev, Korejcev, celo Brazilec in Francoz. Slovenski inštruktorji so za izobraževanje na teh tečajih pripravili celo posebno knjigo - priročnik v angleškem jeziku, v katerem so zajeta praktično vsa poglavja iz gorništva. Šele lani so Nepalci izdali svoj priročnik, ki pa je precej manjši po obsegu, je pa deloma povzetek slovenskega. Pravzaprav vsa ta dejstva povzročajo precej začudenja med vodilnimi gorniškimi državami, saj le stežka dojamejo, da lahko tako majhna država, kot je Slovenija, nudi Nepalu tolikšno pomoč.

 

V gore zaradi preživetja


Hoja z derezami je ena od osnov gorništva tudi v Himalaji. Foto: Boris StrmšekSlovenski inštruktorji alpinizma, ki sodelujejo na teh tečajih, poleg tega, da dajejo precej svojega znanja, veliko tudi sprejemajo. Spoznavanje skrivnosti Himalaje in njenih prebivalcev, njihovo življenje, religijo, način razmišljanja, na koncu koncev pa sodelovanje na takšnih tečajih pomeni tudi utrjevanje gorniškega znanja, pridobivanje izkušenj z višino in izboljšanje znanja angleščine. Predavanja namreč potekajo v angleščini, nepalski inštruktorji pa jih deloma prevajajo v nepalski jezik. Priznati je treba, da med slovenskimi inštruktorji alpinizma ni pretiranega zanimanja za sodelovanje v tej šoli, saj delo ni plačano oziroma je prostovoljno, kriti so le stroški, vzadnjih letih pa je problem tudi vse večje pomanjkanje prostega časa.

 

Takšen tečaj je zelo podoben našim alpinističnim šolam, le v nekoliko krajšem času je treba tečajnike naučiti osnove z vseh področij gorništva. Resnici na ljubo je to pogosto zelo trdo delo, saj imajo nepalski vrstniki precej slabšo podlago oziroma manj splošnega znanja. Kljub temu se večina na koncu tečaja lahko že enakovredno kosa s tečajniki v naših alpinističnih šolah. Tega svojega na novo pridobljenega znanja ter izkušenj na žalost ne nadgrajujejo, saj se le redki srečujejo s pravim plezanjem, le malo pa se jih udeleži nadaljevalnih tečajev. Večina vodi ali nosi tovore le na trekingih, srečni so lahko, če sploh dobijo delo. Pravzaprav je razlika že v osnovi oziroma v razlogu, zakaj se ukvarjajo z gorništvom ali vodništvom. Pri nas, enako tudi v ostali Evropi, pa v ZDA, Avstraliji ali denimo na Novi Zelandiji, se pričnejo ljudje ukvarjati z gorništvom kot s hobijem, zabavo, šele kasneje, z leti in ogromno pridobljenimi izkušnjami, se nekateri odločijo za gorsko vodništvo. Nekateri zaradi možnosti zaposlitve oziroma preživetja, drugi tudi iz ljubezni do gora. V Himalaji pa se ljudje skoraj izključno srečajo z gorami zaradi kruha, preživetja. Najboljši in najpogumnejši sicer plezajo tudi na najvišje gore, vendar je to večinoma v okviru tujih odprav. Z znanjem, ki ga pridobijo v slovenski gorniški šoli, prestopijo prvo varno stopnico na svoji gorniški poti. Na tečaje jih večinoma pošljejo turistične agencije, se pravi, da so že prej vodili, vendar večina tukaj prvič drži v rokahcepin, prvič hodi z derezami, se sreča z skalnim in lednim plezanjem, hojo po ledeniku, prvič se povzpne na zasnežen himalajski vrh... Res je, da ti ljudje živijo v deželi najvišjih gora na svetu, vendar o gorništvu vedo malo ali pa sploh nič. Hoditi v gore brez osnovnega znanja je zelo nevarno, tako za vodnika, še bolj pa za njegove goste. In tako smo slovenski gorniki že pred daljnimi leti spoznali, da lahko tem ljudem ponudimo nekaj zelo dragocenega - gorniško znanje in s tem možnost preživetja tudi v najtežjih razmerah.

 

Dolina pod Anapurnami


Tudi letos je prvi del tečaja potekal v glavnem mestu Nepala, Katmanduju, ki se nahaja v prostrani dolini sredi zelenih hribov. Pisano mesto je polno templjev, obdajajo ga riževa polja in majhne, raztresene vasice. Na letošnjem tečaju je sodelovalo 32 nepalskih tečajnikov ter eden iz Hongkonga. Uvod so bile nekatere teoretične teme in skalno plezanje v bližnjem parku Balaju, nato pa je udeležence tečaja čakal petdnevni pohod po dolini reke Marsyandi proti Manangu in tamkajšnji dolini na severni strani pogorja Anapurne. V Mananški dolini, v bližini vasi Hongde, se na višini 3400 m nahaja kamnita stavba šole. Glavni del tečaja poteka tukaj in v bližnjih hribih ter na ledenikih, do katerih pa je lahko tudi dan ali dva hoje. Pogosto so ture v gore podobne pravcati odpravi. Tovorjenje opreme do baznega tabora, nekaj na hrbtih nosačev, nekaj z mulami, postavljanje šotorov in urejanje baze, vsakodnevni pohodi navzgor na ledenike, vzponi na vrhove... Letos je del tečaja potekal na ledeniku v bližini jezera Tilicho, okoli 5000 metrov visoko, nad katerim se dviga vrsta sedemtisočakov. Tečajniki so spoznavali življenje na odpravah in trekingih ter predvsem osnove hoje in plezanja v snegu ter ledu. S tovrstnimi tehnikami se bodo srečevali na odpravah, saj so skoraj obvezen del vzponov na himalajske vrhove. Žal sta muhasto vreme in pomanjkanje volje do dela pri nepalskih inštruktorjih povzročili predčasen povratek v šolo. A vrstila so se predavanja, plezanje v skalnih stenah v bližini stavbe šole, izpiti, ponavljanja...

 

Kakšno uro hoda od šole je vas Manang, tukajšnje središče, v bližini je nekaj slikovitih vasic, ki pa so vse bolj zapuščene. V vasi Hongde je letališče, kamor enkrat tedensko prileti letalo iz Katmanduja. V dolini je tudi elektrika, električni vodi potekajo tik ob šoli, na žalost pa v samo stavbo še ni napeljana. Nekoliko težav je z vzdrževanjem stavbe, saj leta zaživi vsako leto le za slab mesec v času tečajev, sicer pa sameva. A po zagotovilu Nepalcev naj bi že naslednje leto stavba doživela prenovo, napeljali naj bi tudi elektriko. Stavba je ob modro-zelenem jezercu pod ostenji Anapurne III (7555 m) in Anapurne IV (7535 m), nedaleč od glavne trekinške poti okoli Anapurn. Obdana je z vrsto zanimivih vrhov, predvsem pet- in šesttisočaki, na drugi strani doline so primerni cilji za razne trekinge in tečaje. In od tam sega razgled tudi na najvišjo Anapurno, ki je bila s svojimi 8091 m leta 1950 celo prvi osvojeni osemtisočak v zgodovini himalajizma. S pobočij nad Mananško dolino pa lahko uzrete še dva osemtisočaka - 8128 m visoki Manaslu na vzhodu in 8167 m visoki Dhaulagiri na zahodu.

Šola je torej precej oddaljena od zadnje ceste, a je njena okolica zares čudovita. Prav gotovo bi stavbo šole bilo mogoče izkoristiti še kako drugače, a pot od ideje do realizacije je v Nepalu izredno dolga ali pa včasih skoraj nemogoča. Letošnji tečaj so vodili nepalski inštruktorji, vendar se je pokazalo, da temu še zdaleč niso dorasli. Za prihodnost tovrstnih tečajev je skoraj nujno, da jih vodijo slovenski inštruktorji, kar so priznali tudi Nepalci. Čeprav si želijo, da bi v prihodnosti prišli v razne mednarodne gorniške in vodniške organizacije, pa je pot do tja še dolga. Manjka jim predvsem izkušenj, tako organizacijskih, predvsem pa gorniških. In prav zato bodo v Nepalu še dolgo potrebovali pomoč slovenskih inštruktorjev alpinizma.

Boris Strmšek

G-L, 17.10.04: Slovenski inštruktorji v Manangu
 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 42852

Novosti