Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Smrt dr. Josipa Cerka

3. - 4. aprila 1912 se je na Stolu odvijala prava tragedija. Poleg tragične smrti dr. Josipa Cerka so se v ledenem objemu gore in strahu znašli še dijaki. Pavel Kunaver, v knjigi Moje steze, opisuje nesrečne dogodke in poznejše komentarje, ki so podobni dandanašnjim:

Dr. Cerk mi je ves žalosten potožil, zakaj ga nisva vzela s seboj na zimski Triglav. Z nami je bil nekaterikrat tudi pozimi v gorah in je vzljubil zimsko gorsko naravo. Kaj težjega pa še ni poizkusil. Kdove, ali je bilo prav ali ne, da ni šel z nama. Usoda ima svoja pota, nam nedoumljiva. Njegova ljubezen do zimske narave je bila nesebična, kakor je bil on sploh človek, ki je hotel vedno drugim, posebno mladini, le dobro. To pa je zanj postalo usodno. Ko to pišem, je minilo že 68 let od njegove prezgodnje smrti.
Ob šestdesetletnici tragedije na Stolu, 3.-4. aprila 1912, se je spet pisalo o tem. Poročevalec ali poročevalci pa so se obrnili na napačen naslov za informacije o tem dogodku. Tako so napisali tudi informatorjevo izjavo, da bi se bilo zgodilo drugače, če bi bil on (namesto mene) navzoč ob nesreči. Mogoče res. Ali ta informator je za čudo pozabil, vedoma ali nevedoma, da je profesor dr. Cerk najprej njega prosil, naj ga spremlja na Stol, kamor je hotel peljati
7 gimnazijcev, starih 16-17 let. Pa je odklonil, četudi je bil zaradi velikonočnih počitnic prost in zdrav kakor jaz. Bila pa je velika razlika med nama v tem, da sem jaz Stol temeljito poznal, saj sem iz Sela pri Žirovnici nič kolikokrat križem po stezah in breznih prehodil njegova pobočja in bi Prešernovo kočo našel ponoči tudi brez steze. Tako bi tisto »bi bilo drugače, če bi bil jaz zraven«, lahko postalo še bolj katastrofalno.

Stol je sicer res pohlevna gora; otroci ga lahko obiščejo, če je vreme ugodno. Danes pa že marsikdo ve, da more pozimi in v začetku pomladi postati prav zavraten. Vzrok temu je njegovo prisojno pobočje. In če pokriva sneg doli do planin njegova pobočja, sta si dan in noč sila različna. Podnevi sonce ogreva dolino, če je brez snega, pa tudi snežna pobočja, da se sneg taja. Ponoči topli zrak iz doline uhaja v višavo, od severne strani Stola pa prične pihati mrzel veter, da pokrije sneg z debelo, kakor ogledalo gladko ledeno skorjo. Veter, ki piha takrat s Stola, je viharen, more postati orkansko močan. Stari domačini so sami pripovedovali, da je včasih tako močan, da »lojtrski voz prekucne«.

Drenovci smo ga enkrat okusili, in če se je celo naš Brinšek obrnil, ker se mu nad Počivalom ni mogel, ležeč na tleh z v led zapičenim cepinom več upreti, je dovolj vzroka, da sem bil previden, kajti po odklonitvi je dr. Cerk poprosil mene, naj ga spremljam in mu pomagam.
Vreme je bilo lepo, a jaz sem zahteval, da mora dr. Cerk vzeti s seboj svojo planinsko vrv, dijaki pa morajo imeti cepine in dereze.
Na kolodvoru sem najprej vprašal profesorja, ali ima vrv s seboj.
Odgovor: »Ne. Mama mi je rekla, čemu boš nosil to težko reč s seboj.« Srce se mi je v hudi slutnji stisnilo, kajti tudi dijaki so imeli le dolge palice in izposojene dereze ...
Oglasili smo se še pri »Kuntu« v Selu ter povedali, kam gremo. Dijaki so veselo peli: »Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj nas več ne bo!«Dr. Cerk res ni prišel več nazaj ... In če jaz ne bi v temi in viharju vedel točno, kje je koča - bi morda še kdo manjkal.
Da bi videli sončni vzhod na gori, smo odšli že zvečer. Okoli polnoči smo na Zabreški planini navezali dereze, ker je sneg segal prav do sem. Zdaj je storil profesor drugo veliko napako. Kljub temu da sva se domenila, da bo on vodil in jaz zadaj pazil, da bo vrsta nepretrgana, je s petimi dijaki odšel hitreje, kakor sta mogla slediti zadnja dva dijaka! Vodnik je dolžan ravnati se po najslabotnejšem …
Pod Počivalom sem že daleč zaostal z dijakoma. Oglašati pa se je začel Stolov veter. Ali bo vihar iz njega, je težko vnaprej povedati. A res je začel pihati z vso močjo, ob treh zjutraj pa sem zagledal profesorja s petimi dijaki vendarle že onstran zelo strmega jarka v zavetju velike skale. Mi trije smo obstali na nekaki žmuli, kjer je fantoma začelo drseti pod nogami. Skočil sem podnju in jih držal vsakega za eno nogo. Položaj je postal kritičen. Pihalo je vedno bolj, oblaki so bežali čez bledo luno. Profesor je hitro spoznal, da večno ne bom mogel držati zdaj še plašna dijaka za noge, saj me je držalo samo par derezinih zob. Ko sem videl, da mi hoče na pomoč, sem skozi vedno glasnejši veter zakričal, naj seka stopinje, ker bi toliko časa že še vztrajal; ali ni slišal ali se mu je zdelo huje, kakor je bilo, stekel je neprevidno v jarek, kjer ga je siloviti veter sunil, led pa spodnesel, v hipu je izginil pod menoj v noči in globini.

Deset minut mojega življenja je utonilo v pozabo zaradi položaja, sam s sedmimi dijaki sredi zavratnega Stolovega viharja, noči in ledu. Samo toliko vem, da sem se znašel z obema obupancema pri ostalih petih - v naglem odločanju. V viharju za hrbtom, tam čez nazaj, kjer je profesor padel v temo? Nemogoče, mladina je bila preveč prestrašena. Do Prešernove koče pa je poleti od tod samo dobrih 20 minut. Torej proti vetru in v kočo, a še eden od fantov je smuknil mimo mene. Panika. Eden je hotel tja proti skalovju Orličja v smrt. Drugi so se branili naprej, tretji je hotel za klobukom. Tedaj pa sem se odločil. Iztrgal sem svoj cepin iz rok dijaku, ki sem mu ga bil posodil. Uporneže sem bil /umiril/, kopal cele sklede za stopinje, dve uri in pol, namesto dvajset minut! V kočo sem vlomil s cepinom skozi okno, napol otrple fante kakor polena potisnil v notranjost na varno, pod odeje. Vid me je zapustil. Odel sem glavo v odejo za eno uro, nato ukazal, da varčujejo s hrano, dokler ne pride pomoč.
Jutro je vstajalo, ko sem zapustil kočo - in glej - naproti mi pride z nalomljeno nogo tisti dijak, ki je zdrsnil ... sedaj dr. Zdenko Kunc v Češkoslovaški.
Kje je profesor? »Dal mi je svoj cepin, kamor sem poleg njega priletel. Potem sem zaspal in nato odšel za vami.«
Veter je ponehal. Divjal sem dol, klical »Cerk! Cerkl« Zaman, vse tiho. Pri Kuntu ga ni bilo, torej nesreča! Z dvema kmetoma sem ga našel s strašno rano na glavi in s polomljenimi udi ... Kmeta sta molila, jaz jokal, sonce je krvavo rdeče zahajalo. A za jok in stok ni bilo časa. Položaj trupla je pokazal, da je profesor potem, ko je dijaku oddal cepin, sam plezal po strmini za nami, nas verjetno došel – vihar pa ga je tokrat treščil čez skale v globino.
Telegram v Ljubljano. Opolnoči so izstopili /z vlaka/ drenovci in četa vojakov planincev s častniki, ki so z nami smučali.
Posledice: Dren je izgubil odličnega tovariša in znanstvenega vodjo za raziskovanja kraških brezen. Tuji alpinisti so priznali moj trud, cesar mi je dal srebrni zaslužni križec s krono. Predstojnik mi ga je izročil pred vrati razreda z besedami: »Tole so vam poslali.« Direktor gimnazije je rohnel: »Gorje mu (Cerku), če bi preživel!« Zapečniki so govorili o »norcih«, ki hodijo izven »sezone«v gore, nekateri prijatelji so me zaradi križca grdo gledal. Iz dr. Cerkove krvi pa je zrasla nova množica planincev, meni pa je dr. Cerk dal nauk in pobudo: z mladino ven iz šolskih sten! Vendar, upoštevaj vse varnostne ukrepe, da se mladina okrepljena in zdrava vrne z izletov, in najvažnejše: organizirala se je gorska reševalna služba.

Za dr. Cerkom smo hudo žalovali, a njegova nesreča nas ni odvrnila ne od zimskih ne od poletnih gora. Le naučili smo se marsikaj novega ...

Pavel Kunaver - Moje steze, Založba Obzorja, Maribor 1979, str. 55-58

Reševanje Josipa Cerka in drugih na poledenelem Stolu, 6. aprila 1912 (Gorenjski muzej Kranj)

G-L: Usodno povezani z gorami


Slovenski narod 20.04.1912

Dr. Josip Cerk. Na tragični način umrlemu gospodu phil. dr. prof. Josipu Cerku, starejšini društva svobodomiselnih slov. akademikov »Sava« na Dunaju, so naša akademska društva »Triglav«, dunajska in ljubljanska »Sava«, ter O. s. n. n, d. izkazala z velikim spremstvom na zadnji poti poslednjo čast. Mesto venca na grob je g. dr. I. Malro /nečitljivo/ v imenu »Savanskega« starejšinstva daroval C. M. družbi 20 K in g. Milko Naglič za dijaške podpore 10 K.


dLib: Josip Cerk (19??)


Nesreči dr. Josipa Stojca in dr. Josipa Cerka sta privedli do spoznanja o potrebah gorskega reševanja. Tako so na pobudo dr. Josipa Tičarja in dr. Jerneja Demšarja, 16. junija 1912 v Kranjski Gori, ustanovili prvo gorsko reševalno postajo pri nas.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40374

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice