Gorniška potepanja: Na Veliko Kozje (993 m) vodi veliko označenih poti. Iz Lokavca so do vrha markacije samo prek Svetega Lovrenca, vendar obstaja še veliko možnosti, ki pa jih poznamo samo domačini. Ena takih je pot, ki sva jo pred leti »ustvarila« kar midva z očetom. Za domačo hišo (240 m) se požene v hudo strmino. Že po nekaj minutah vzpona sta potok in cesta nekje daleč spodaj ...
Domača razglednica
Se sprašujete, kaj počne v Gorniških potepanjih hrib s trimestno višino? Veliko Kozje (993 m) nad Lokavcem naju povabi v svoje gozdne strmine skoraj vedno, ko prideva domov.
Nanj sva hodila že v rani mladosti. Z razglednega pomola pod vrhom se nama je odprl visokogorski svet Grintovcev z Julijci v ozadju, ki sva jih v naslednjih letih dodobra spoznala. Pravzaprav jih spoznavava še dandanes. Vedno odkrijeva kaj novega, zanimivega, nenavadnega ...
Lokavec še najbolj spominja na Davčo. Iz globoke doline, v kateri je nekaj hiš, vodijo ceste in kolovozi do samotnih domačij, ki še vztrajajo na strmih bregovih pod Kolmanskim hribom, Borštom, Kamrico, Lovrencem, Velikim Kozjem, Peklarjevim hribom
in Gomilo. Dolina Lokavškega potoka se začne pri Blatniku, dobrih dvesto metrov nad morjem, »pravljica« pri najvišji domačiji (Gole) na osemsto metrih pa se je končala že sredi prejšnjega stoletja. Ostali so zidovi skromnega doma, ki pričajo, da je bilo življenje tam zgoraj res težko. Danes je praznih že veliko hiš. Zgodba je pri vseh zelo podobna: otroci so odšli v dolino, njihovi starši pa so na borni zemlji preživljali svoj vsakdan, dokler niso odšli k večnemu počitku. Vrata so se zaklenila. Za vedno!
A življenje teče naprej. Pridni vaščani si ustvarjajo nove domove na prijaznejših in dostopnejših mestih, veliko pa se nas vrača domov samo ob koncu tedna. Kruta resničnost je pač takšna. Vsi vemo, da se od lepih pogledov in čistega zraka ne da živeti.
Na Veliko Kozje vodi veliko označenih poti. Iz Lokavca so do vrha markacije samo prek Svetega Lovrenca, vendar obstaja še veliko možnosti, ki pa jih poznamo samo domačini. Ena takih je pot, ki sva jo pred leti »ustvarila« kar midva z očetom. Za domačo hišo (240 m) se požene v hudo strmino. Že po nekaj minutah vzpona sta potok in cesta nekje daleč spodaj ...
Lahko verjamete, da sva z Biserko hodila že marsikje, a podobnih začetkov ni veliko. Tudi to je eden od razlogov, zakaj se nama poti v 
visokogorju ponavadi ne zdijo posebno strme ali pa vsaj nič takega, kar ne bi že zdavnaj doživela doma. Plezanje na drevo nad prepadno skalno pečino je bilo včasih lažje kot dostop do njega ...
Strmina se višje malo unese, a ne za dolgo. Brez uporabe rok na tej poti ne gre. Nekajkrat sem sicer že poizkusil, a ni šlo. Ne najbolj pametno »idejo« sem »pobral« pri Tinetu Miheliču, ki je nekaj podobnega poizkušal na Triglavu. Morda je na očaku lažje. Na Gomili (525 m) je napornega vzpona konec. Počitek na klopcah je več kot dobrodošel. Na nasprotni strani doline stoji enako visoko cerkvica svetega Kolomana (Kolmana). Če se Atlas Slovenije ne moti, je edina s tem imenom pri nas!
Z Gomile vodi prijetna pot po slemenu proti vznožju Velikega Kozja, ki se kmalu priključi označeni poti iz Rimskih Toplic. Zadnji del vzpona poteka po kolovozu, ob katerem so pred časom narisali markacije, a nama je še vedno ljubša stara potka (njenega začetka ni lahko najti), ki skozi gozd pripelje na razgledno Veliko peč. Do vrha ni več daleč. Osemsto metrov nižje teče Savinja, razgled pa seže od Gorjancev in Snežnika na eni, do Boča in Donačke Gore na drugi strani. Med njima se očem nastavljajo skalne ostrice naših Alp. Če pa imamo posebno veliko srečo z vremenom (v mrzlih zimah je največja možnost za to), se bo pogled ustavil na najvišjem vrhu naše domovine.
Z Velikega Kozja je najlepše nadaljevati do Svetega Lovrenca, kamor pomladi vabijo modri cvetovi Clusijevega svišča. Odtod vodi v dolino označena pot, če pa smo posebej lahkih nog, se lahko »sprehajamo« še naprej. Midva ponavadi prehodiva cel krog okoli domače vasi. Po razvodju nadaljujeva do Boršta, 
Kolmana in mimo skale v Sedovcih sestopiva v dolino. Dveh lastnih imen, ki sem ju napisal (Gomila in Sedovce), ni na nobenem zemljevidu, saj ju uporabljamo izključno domačini. »Uradnih« imen ni. Prijetnih kotičkov je ob tej poti več kot dovolj. Vedno je lepo: v pomladnem cvetju, v poletni senci, v jesenskih barvah in v zimskem mrazu. Za celotno turo potrebujemo skoraj ves dan. Če želimo kaj videti, je to tudi edino pravilno. Spomnim se zimskega dneva pred nekaj leti, ko je nametalo snega do kolen in čez. Bilo je kot februarja leta 1944, ko je šla skozi Lokavec znana XIV. divizija. Zgazila sva seveda ves krog. Tudi najine hitre noge niso kaj prida pomagale. Ob svitu sva začela in v mraku končala – kot v »pravih« hribih ...
Ker so razsežnosti domače vasi (vsaj za slovenske razmere) velike, bi se na najinih potepanjih po strmih bregovih našlo še marsikaj zanimivega. Med 
drugim sva »odkrila« tudi strmo grapo, ki v primernem snegu omogoča prvovrstni zimski pristop na Veliko Kozje. Naklonina je velika, iztek pa k sreči varen ...
Naj bo dovolj. Lepo povabljeni! Tudi če pridete v naslednjih letih vsi, ki berete Gorniška potepanja, gneče ne bo.
Morda pa vam odkrijeva še kakšen skrit kotiček ...