Za cesto srečava skupino težko otovorjenih turistov, ki so se proti večeru napotili v eno od koč na planino. Gledava v velike nahrbtnike na plečih mladeničev in mladenk in prav začudim se, ko vidim, da enemu poleg velikega tovora visi obešena preko ramena prava alpinistična vrv, dolga vsaj 50 metrov. Na zankah, ki so visele ob telesu, je bilo pripetih še nekaj vponk.
  »Kaj, za vraga, bo pa imel to vrv na planini. Le kje bodo plezali, da jo bodo lahko uporabili!« pravim ženi, bolj za šalo kot zares.
  »Morda jih bo privezal, ker je takšna megla, noč bo kmalu in se boji, da ne bi koga izgubil!« pravi bolj razsodna glava naše družine.
  No, kaj presunljivega se jim ni zgodilo. Zakaj so nesli vrv s seboj, pa je tudi povsem njihova stvar.
  Vendar se ob takšnih pogledih nehote spomnim na prvo vrv, ki sem jo uporabljal ob prvih vzponih. Njen izgled in lastnosti so bile precej drugačne. Saj bi res težko poimenoval tanko zeleno najlonko za vrv, morda je celo boljše, če ji kar preprosto rečem »štrik« ali »špaga«. Vendar se potem ob lastnih izkušnjah in ob usposabljanju za takšne in drugačne namene naučiš, da je vrv vsega spoštovanja vredna oprema. Nekako prav v podzavest ti seže in vzbuja spoštovanje. Kako težko so prišli do modernih vrvi naši predniki, je danes prav težko razumljivo. Pa vendar ti časi niso tako oddaljeni, da si jih ni težko predstavljati, vsaj nekaterim ne. Vrv je kot simbol povezave med soplezalci. Še zmeraj nekaj, kar je potrebno spoštovati.

  Morda se uporabnosti vrvi najbolj zaveš, ko visiš že na tako slabo zabitih klinih, obešen na vrv, ki bi ji prisodil preveč let. Poleg tega veš, da je bila narejena nekje v časih komunizma na Poljskem.
 Težko smo našli nekaj razpok za kline, ki ob zabijanju niso zveneli prav prepričljivo. Povezali smo jih v sidrišče, vpeli vrv in že sem visel na »bikolorki« in počasi so me spuščali navzdol. Najprej čez rušje, nato navzdol po kratkem strmem skrotju in nato čez previs. Zaklical sem plezalcema pod seboj: »Hej!« Po zraku je prišel odgovor in tako sem vedel, v katero stran skalnega spodmola moram. Plezalka je padla s tega previsa, kjer je bila še vpeta vrv. Še malo so me spustili in že sem bil preko varujočega soplezalca. Kar spotoma sva se dogovorila, kaj mu je storiti. Spodaj pod njim sem zagledal padlo in poškodovano plezalko in ugotovil, da je naša dobra znanka. Pozdravila sva se in se nasmehnila. Poškodbe in zlom, ki jih je dobila pri padcu, niso bile tako hude, da se ne bi dalo še malo stisniti zob, zato sva vse skupaj naredila čim hitreje in enostavno. Pripel sem jo na svojo vrv, trikrat dobro pogledal, če je vse v redu in z nožem prerezal njeno vrv, ki jo je zadržala ob padcu. Prav gotovo je, da ta rez narediš z nelagodjem, saj veš, da kljub temu, da je to zgolj predmet, vseeno pomeni nekaj, kar je nekomu pravkar rešilo življenje. Reševalcem na sidrišču sem sporočil, da sva pripravljena in spust po strmih ploščah se je počasi nadaljeval. Reševalna vrv je bila dolga 80 metrov, zato so morali vmes dodati še eno in obe skupaj sta se iztekli prav v vznožju stene. Oba sem odpel z vrvi in podprl pravkar rešeno prijateljico, da sva skupaj odšla stran od stene in navzdol po melišču do Pastirjev. Tja je priletel helikopter s posadko. Poškodovano so odpeljali v dolino v nadaljnjo oskrbo. Medtem so ostali ponovili postopek in iz objema stene spravili še soplezalca. Ko sta bila soplezalec in reševalec pod steno, sem stopil še do teh dveh. Po dogovoru so vrhnji reševalci spustili vrvi pod steno. Zaradi dolžine je bil žvižg dolg in tlesk na koncu kratek a močan. Zopet je priropotal helikopter z jeklenico, povlekel še zgornje tri reševalce iz stene in na Pastirjih pobral še nas, z vso opremo.
  Staro poljsko vrv smo »upokojili«. Brez problemov je zdržala že marsikaj, vendar pride čas, ko je potrebno -hočeš nočeš- stvari malo spremeniti kljub negodovanju, ki je ob takšnih in podobnih zadevah še sedaj prisotno.

   Čez nekaj let je peščica mož zopet zbranih malo nižje od zgoraj opisanega mesta. Tokrat je zgodba precej bolj črna. Tokrat stojimo ob truplu, ki je bilo še pred nekaj urami polno življenja. V melišču pod steno je obležal mlad plezalec. Vrv ni zdržala. Ali je bilo usodno že kamenje v steni Kogla pred tednom? Kaj se je pripetilo? Kako je kamen našel tenko nit in jo pretrgal in zakaj je plašč na eni strani tako osmojen? Ali je bil sploh kriv kamen? Kakšni so vzroki za padec in pretrganje, je vprašanje, ki bo ostalo skrito v mislih in srcih sorodnikov, prijateljev, reševalcev in vseh tistih, ki so čutili to izgubo.    

  Skrivnost je lahko tudi poučna, če si jo pripravljen razvozlati. Primerna oddaljenost usodnega trenutka je že takšna, da lahko mirno razmišljamo in se vprašamo, kakšen je odnos do mrtvega in kaj nam je kljub vsej tragičnosti dogodek povedal. S kakšnim odnosom in načinom dela bomo lahko napredovali kot  skupnost? Vendar lahko tudi iz lastnih izkušenj ugotovimo, da se nekateri do vprašanj vedejo spoštljivo in hočejo nekaj popraviti, drugi pa bi radi marsikaj pometli, nekam tja…! Pomembnejše so vse druge, lahko bi rekel, postranske zadeve ali zgolj prevlada v boju za oblast. Gola statistika, ki jo tako radi predstavljamo, ni po svoji vsebini prav nič poučna, je le orodje za uspešno zavajanje. Kako bi bila včasih lahko učinkovita že ena sama slika, ki je ne pokažemo. Slika, ki iz veselega obraza naredi nekaj, kar ne moreš niti gledati, pa vendar je takšen konec. Prav tako kot pretrgana vrv obtiči nekje in spet kdaj pozneje lahko preberemo v kakšnih poročilih s strokovnih srečanj, da so takšni dogodki v tujini redki in jih je zelo malo. Pa vendar jih skrbno raziščejo in jim posvečajo veliko pozornosti, ker ob ugotovljenih napakah lahko marsikaj popraviš.

  Zapis na tablici, ki sedaj sodijo v Spominski park, je morda bolj učinkovit na vstopu v smer. Za nekoga, ki celotne zgodbe ne pozna, pa je to zgolj predmet in so besede, ki mu nič ne povedo. Lepota gora je lepa samo do neke meje, ki je ne moremo zaznati, nočemo upoštevati, ker vlačimo svoje dolinske navade tja, kjer so zakoni drugačni. Tako kot je drugačen napis spodaj na skali in ga ob hitenju vse premalokrat preberemo in premislimo njegovo vsebino.