9. in 10. julija 1906 so ga opravili Karl Domenigg, Felix König in Hans Reinl
Sto let od prvega
alpinističnega vzpona prek Stene
10. julija 1906 so Karl Domenigg, Felix König in Hans Reinl zaključili prvi alpinistični(1) vzpon
Povzpeli so se po Nemnški grapi in po njenem desnem kraku na gredino pod Nemški steber. Po njem so potem prečili dokaj daleč v zahodno stran, se višje zgoraj usmerili v raz in izstopili (s Komarjeve police) po prvem žlebu na Kugyjevo polico. Za vzpon so potrebovali samo za plezanje, brez počitka in nočitve, kar 23 ur in 20 minut. Vzrokov za to je gotovo več. Stene niso poznali, spodaj so plezali po grapi ..., nekaj pa je bil morda kriv res tudi Domennigg, saj so ga nekateri obdolžili, da je bil slabo telesno pripravljen in da se je ostalima dvema celo vsilil tik pred turo. Je pa Domenigg po materi slovenskega rodu(2). Sicer pa nihče pravzaprav ni bil Nemec (po sedanjem pojmovanju državljanstva): Domenigg je bil z Dunaja, König iz Gradca, Reinl pa iz Ischla; bi smer zatorej lahko poimeli za
Avstrijsko?
Iz originalne smeri Königa (njega upravičeno smatramo za avtorja te smeri, večino vzpona je bil tudi prvi plezalec) in tovarišev, ki se ne pleza, je nastalo več smeri in variant. Omenimo najpomembnejše:
Dolgo Nemško, kakor se pleza danes, lahko pripišemo navezi Klement Jug-Vladimir Kajzelj-Lojze Volkar, ki so 11. avgusta 1923 plezali desno od Nemške grape, zgoraj pa čez Lusko. Za vzpon so potrebovali deset ur. V kombinaciji s Severnim grebeno, ki vodi še naprej od Kugyjeve police do vrha Triglava, ima smer kar 1340 metrov višinske razlike.
Srednjo Nemško, z varianto skozi okno – iz krnice Za Gradom – so prvi plezali Mira Marko Debelakova, Tone Guera, Pavla Jesihova in Stane Tominšek 15. avgusta 1926.
Kratko Nemško, Jugovo varianto Nemške smeri v kombinaciji s Zimmer-Jahnovim izstopom, napačno imenovano Zimmer-Jahnova smer, tudi Cimerjanka... ker sta ta dva 4. avgusta 1906 plezala spodaj levo ob grapi) sta prva plezala julija 1923 Janez Kveder in Stane Tominšek.
Na (povečljivi) skici v desnem stolpcu so s 4 Označena Dolga Nemška smer, 4a je Zimmer-Jahnov izstop, 4b Direktna varianta k izstopu, 4c Varianta skozi Nemško okno, 4d Lassov izstop, 4e Varianta čez Lusko. - Skica je izrez iz ilustracije na (notranjih) platnicah knjige Triglav, gora naših gora (Obzorja 1980), le nekaj oznak (drugih smeri) je zbrisanih.
(1) To seveda velja le z ozirom na športna hotenja udeležencev, saj je znano, da je prvega opravil Ivan Berginc -
Štrukelj okoli leta 1890 kot gonjač divjim lovcem.
(2) V
Kroniki Triglava (PV 1948, str. 304) je Debelakova zapisala (po pripovedovanju Carletta, kot so pravili Domeniggu): 10. avgusta 1877 je bila na vrhu Triglava Emilija Šian-Domenigg, ki je v spremstvu dveh fužinarskih delavcev, uradnika Belca in 9-letnega Carletta pristopila z Velega polja, kjer so prenočili. Carletto je šel le do Malega Triglava.
Je pa Karl Domenigg izdal tudi knjigo
Ein Bergsteigerleben v kateri opisuje svoje gorniško življenje: čez 5000 vrhov, 152 prvenstvenih vzponov, 50 njih je bilo prvih pristopov... Iz prikaza te knjige (PV 1950, str. 261) pa lahko tudi razberemo, da je bil po rodu pravzaprav Trentar, njegov stari oče pa je živel v Ljubljani.
Ob obletnici za Obvestila PZS
STOLETJU DOLGE NEMŠKE NA ROB
Triglav »jezen dviga svojo trojno glavo. Naj ga le imenujejo najvišjo slovensko goro, tokrat je nemška sila premagala njen najbolj strašni bok in se preborila skozi mrke megle, ki se, gnane od viharja, spuščajo prek sivega ledu z roba stene v globino«. Tako je po vzponu nacionalistično zapisal Hans Reinl, ki je v navezi s Felixom Königom in Karlom Domeniggom prvi preplezal sedaj imenovano Dolgo Nemško smer. Vsi trije so bili Avstrijci, tretji – po materi – tudi polovični Slovenec, a tiste čase je bil nemški nacionalizem posebno močan in hkrati v vse hujšem – čeprav izgubljenem – spopadu s slovenskim za »značaj« naših gora. Prav lahko, da zaradi tega tej smeri in njenemu pomenu ni bila posvečena tolikšna pozornost, kot bi si jo zaslužila. Zamisliti si je treba trojico plezalcev, ki hodijo proti tri kilometre širokemu in kilometer visokemu obzidju, sicer prvovrstni arhitekturi narave, a hkrati zelo zapletene gradnje. In v vsej tej širjavi in višini še ni nobene smeri (če ne štejemo gamsom prijaznega obrobja na skrajni levi, še bolj vzhodno od sedanje Slovenske smeri). In kje se lotijo stene? Po sredini, v smeri vrha, torej res tako, da je »problem stene rešen«, kot se reče v alpinističnem besedišču. Morda je že čas, da damo tej nemški vztrajnosti in premočrtnosti tudi priznanje. Bika so zagrabili za roge, ne pa ga cukali za rep. Ne odločata le bogastvo in revščina, morda gre še večkrat po reklu »kjer je volja, tam je pot«. V Alpah in v Himalaji so bili mnogokrat zgled drugim. Morda se imamo Slovenci tudi njim zahvaliti za nekaj boljših potez v značaju, čeprav jih ne gojimo prav skrbno. Leta 1983 je Herman Warth »oblegal« Kangčendzengo: »Do 15. maja bomo delali kar najbolje, potem pa moram zaradi dela nazaj«. Vreme je bilo slabo, izgledi za uspeh prav tako, a držali so se načrta in voznega reda. Čez najstrmejši del stene so potegnili smer (ki smo jo mi dve leti pozneje podaljšali do vrha Jalung Kanga), na vrh Kanča pa niso prišli. Za nas je pa že dva dni sneženja katastrofa, ki nas spravlja ob živce, čeprav gre za navaden naravni pojav.
Kakorkoli že, Nemška smer je veliko dejanje, prva prava smer v severni steni Triglava in tudi danes zasluži pozornost plezalcev, tako glede vremena kot orientacije. Plezal sem jo štirikrat, dvakrat v navezi in dvakrat sam, vedno nekoliko drugače in nikoli povsem brez skrbi. Ob spoštljivem priznanju tega prvenstva trojni navezi pred stotimi leti bi bilo prav, da popravimo napako, ki se vleče že od priročnika »Naš alpinizem« naprej: plezali so 9. in 10. julija 1906 in ne 3. in 4. julija, kot napačno še kar naprej vztrajamo. Oboje, površnost in trmasto vztrajanje pri njej, nam je preveč domače. Kot je že Stanko Hribar zapisal v knjigi Triglav, gora in simbol, »je treba dejstva natančno ugotavljati, kar vpliva seveda tudi na vsebinsko plat takih opisov«. Lepote in mogočnosti severne stene slovenske svete gore verjetno ni nikjer drugje mogoče tako močno doživeti kot iz Dolge nemške smeri.
Tone Škarja