Išči
  • Velike stene, največji Slovenci

    Delo, Plus 50 - Gorazd Suhadolnik: Že zdavnaj smo osvojili vse osemtisočake, v svetu smo uveljavili alpski slog plezanja, med najuspešnejšimi smo tudi v drugih visokih gorstvih.




    Prosto po Messnerju: slovenski alpinisti so najboljši.

    Malo čuden narod smo. Imamo svojo državo in se zaradi nje le še kregamo. Zaljubljeni v svojo zemljo ne znamo živeti od nje. V lovu za materialnimi dosežki nam gre najbolje od rok osvajanje nekoristnega sveta. Imamo najodličnejše alpiniste in nenehno trepetamo za njihova življenja.

    Naši so se povzpeli na marsikaterega od osemtisočakov po prvenstveni smeri. Viki Grošelj jih je osvojil kar deset. Naši so bili uspešni tudi v Alpah, Andih, Patagoniji, na Aljaski ... Med najboljšimi dosežki v Himalaji, ki jih je Reinhold Messner objavil v knjigi Velike stene, je četrtina vzponov slovenskih. »Slovenci so v svetovnem alpinizmu prvi med prvimi,« je zapisal papež himalajskega plezanja.

    Manfreda na osem
    jurjev brez kisika

    Klement Jug v prvih desetletjih dvajsetega stoletja, zlata naveza Miha Potočnik, Stanko Tominšek in Joža Čop z vzponi v severni triglavski steni in Milan Gostiša s Pavlo Jesih ter Mira Marko Debelak in Nadja Fajdiga so v prejšnjem stoletju v evropskih Alpah, predvsem pa po domačih stenah utemeljili pojem slovenskega alpinizma. Pred štiridesetimi leti so slovenski alpinisti začeli pohod v svetovni himalajski vrh. Vzpon po južni steni Makaluja leta 1975 je bil šele četrti prvenstveni vzpon v veliki steni na himalajski osemtisočak v zgodovini. Na vrhu Makaluja je stalo sedem članov odprave, Marjan Manfreda Marjon je bil prvi na svetu, ki je na vrh osemtisočaka stopil brez dodatnega kisika. Najtežja preplezana himalajska stena, so rekli strokovnjaki. Z Makalujem se je začelo načrtno slovensko osvajanje najvišjih gora sveta, po možnosti po novih smereh. Na vrsto so prišli Gašerbrum, Everest, Lotse, Daulagiri, Kangčendzenga, Čo Oju, Šiša Pangma in drugi osemtisočaki, zadnji je leta 1993 padel K2.

    Najvišjo goro sveta so slovenski alpinisti še v klasičnem slogu velike odprave osvojili 13. maja 1979, ko sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik splezala težko prvenstveno smer po zahodnem grebenu. »Še vedno velja za eno od najtežjih smeri na Everestu, izjemno je dolga in izpostavljena vetru. Za nami jo je poskušalo preplezati še veliko odprav, uspelo pa je le dvema,« pravi Štremfelj. Vrh so tedaj dosegli še Stane Belak Šrauf, Stipe Božić in šerpa Ang Phu. Dvajset let pozneje je slovensko osvajanje strehe sveta nadgradil Davo Karničar, ki je z vrha Everesta neprekinjeno smučal do baznega tabora.

    Zmagoslavje in viski
    na zdravniški recept

    Vrhunski kamniški alpinist Marko Prezelj se spominja osemdesetih let kot zlate dobe slovenskega alpinizma, v Himalaji in Patagoniji so Slovenci kar tekmovali v plezanju prvenstvenih smeri. Eden od takšnih podvigov je bilo »razdevičenje« severne stene osemtisočaka Čo Oja, ki ga je novembra 1988 osvojilo sedem slovenskih plezalcev. Naslednje leto je prišla na vrsto južna stena osemtisočaka Šiša Pangma. Ta odprava je pomenila, kot pravi Viki Grošelj, prelomnico v slovenskem himalaizmu. Tri samostojne naveze so plezale v alpskem slogu, Pavletu Kozjeku in Andreju Štremflju je uspelo po prvenstveni smeri v vpadnici vrha. Zaradi neznosnega mraza se je Kozjek vrnil v bazo z omrzlinami in v svoj dnevnik zapisal: »Smešno, prvič pijem viski na zdravniški recept.«

    »Šele, ko smo odhajali domov, sem dojel, kaj sta splezala Štremfelj in Kozjek. Takrat ni bilo boljšega, zahtevnejšega dosežka,« pravi Prezelj.

    Dve leti pozneje so slovenski plezalci postavili nov mejnik. Odprava, ki jo je Grošelj označil za »verjetno najuspešnejšo v zgodovini slovenskega plezanja v Himalaji«, se je namenila v pogorje Kangčendzenge, ki je bila s številnimi grebeni in štirimi osemtisočaki priljubljen poligon plezalcev že od začetka slovenskega himalaizma. Viki Grošelj in Stipe Božić sta splezala na glavni vrh, Uroš Rupar na srednjega, Marko Prezelj in Andrej Štremfelj pa na južni vrh po prvenstveni smeri, v celoti na alpski način. Bil je vzpon sezone, zanj sta prejela najprestižnejšo svetovno alpinistično nagrado zlati cepin. »Ta vzpon je bil velika izkušnja, šele zdaj ga lahko umestim,« pravi Prezelj.

    Humarjev vzpon
    tretjega tisočletja

    Ista plezalca sta naslednje leto v alpskem stilu, »tour de force« premagala strmo južno steno Melungtseja, sedemtisočaka v tibetanskem delu Himalaje. »Enkratno doživetje, neosvojen vrh, odlična stena, daleč od civilizacije, za vsa svoja dejanja sva morala odgovarjati predvsem sebi. Prava trofeja za slovenski alpinizem,« se spominja Štremfelj. ... in do (južne stene) Daulagirija Potem je na glavni alpinistični oder stopil Tomaž Humar. Leta 1996 sta z Vanjo Furlanom, večinoma nenavezana, preplezala severozahodno steno Ama Dablama in osvojila zlati cepin. Leto pozneje se je Humar z Janezom Jegličem Johanom, enim od najboljših plezalcev generacije, lotil prvenstvene smeri v zahodni steni sedemtisočaka Nuptse. Jeglič je zahodni vrh gore dosegel 15 minut pred soplezalcem, Humar pa je v snegu našel le še njegovo radijsko postajo. Viharni sunek vetra je Johana odpihnil čez greben.

    Dve leti pozneje se je kamniški Gozdni Joža sam lotil južne stene osemtisočaka Daulagirija. Preplezal je najnevarnejši del stene, potem pa zaradi neprehodne skalne pregrade prečil na desno in iz stene izplezal skoraj na istem mestu kot naveza Staneta Belaka Šraufa leta 1981. Messner je Humarjevo epopejo označil za vzpon tretjega tisočletja.

    Kot opozarja Marko Prezelj, Messnerjevo mnenje ni zveličavno. »Vrhunski alpinizem niso le visoke stene v Himalaji, ves čas so bile tudi Alpe, Patagonija, Andi in Aljaska. Fiksne vrvi in kisik so preteklost, sedanjost in prihodnost plezanja določa alpski slog plezanja – ne le to, kje si bil, ampak tudi kako si splezal.« Med slovenskimi plezalci, ki so že v osemdesetih krojili svetovni vrh alpinizma, njihovi dosežki pa so relevantni še danes, pravi Prezelj, so Slavc Svetičič, Janez Jeglič, Tomo Česen, Silvo Karo, in Franček Knez. Predvsem prvenstvene smeri slednjega so ostale precej neopazne.

    Plezalske ikone

    Več kot sedemsto Knezovih prvenstvenih vzponov je bogastvo, s katerim se ne more pohvaliti noben drug plezalec na svetu. Knez in Silvo Karo veljata v sodobnem vrhunskem alpinizmu za plezalca, ki sta vpeljala hiter alpski slog plezanja. Karove prvenstvene smeri lahko najdete od Alp do Patagonije in Himalaje. Za njegovo največjo mojstrovino velja prvenstvena smer v tehnično izjemno zahtevni zahodni steni gore Bhagirathi III (6454 metrov, Gharwallska Himalaja), ki sta jo leta 1990 splezala z Janezom Jegličem. Z istim soplezalcem je dve leti prej splezal dih jemajočo prvenstveno smer v južni steni patagonskega lepotca Cerro Torre. S Knezom in Jegličem so že sredi osemdesetih poznavalcem dvigovali lase z vzponi v strmih, skrajno težkih smereh patagonskih granitnih sten. Silvo Karo si je s svojimi plezalskimi podvigi v izboru revije National Geographic prislužil uvrstitev med najboljše plezalce sveta.

    Na seznamu osvojalcev zlatega cepina je poleg že omenjenih še nekaj slovenskih alpinistov. Leta 2007 sta ga dobila Marko Prezelj in Boris Lorenčič za prvenstveno smer v stebru svete tibetanske gore Čomolhari, Pavle Kozjek pa za alpinistični dosežek po izboru občinstva - za novo smer v steni Čo Oja. Predlani sta zlati cepin za vzpon na vrh gore K7 West v Pakistanu dobila mlada plezalca Luka Stražar in Nejc Marčič.

    Nestrpne, nezadržne nove sile

    Zdajšnja generacija alpinistov je na zelo dobri poti, vsaj nekaj jih ima lepo prihodnost, pravi Marko Prezelj. »Z njimi sodelujem kot organizator mednarodne izmenjave perspektivnih alpinistov. Niti slučajno niso slabši od vrstnikov iz drugih alpskih dežel, ne fizično ne idejno.«

    Z dvema izmed njih, Luko Lindičem in Alešem Česnom (starejšim sinom Toma Česna) je Prezelj pred mesecem dni odpotoval v indijski del Himalaje, za cilj pa so si izbrali strmo, še nepremagano severno steno gore Hagshu (6515 metrov). Nepoznavalcu to ime sicer ne pove nič, »nehimalajska« višina gore ne vzbuja kakšnih spektakularnih občutkov. Pa vendar se na Hagshuju že več let preizkušajo največja imena svetovnega alpinizma. »Če bi gori poskušali preko medijev ustvarjati pedigre, bi jo s tem degradirali,« pravi Prezelj in dodaja, da vrhunski plezalci že vedo, za kaj gre na njej. Prav v teh dneh lahko pričakujemo, da bo z mlajšima kolegoma postavil nov mejnik alpinizma, zaradi katerega bomo Slovenci še naprej prvi med prvimi.

    Andrej Štremfelj je do novega rodu plezalcev tudi malo kritičen. Mogoče nekaterim manjka potrpežljivosti, pravi. »Danes se v Himalaji pleza izključno težke smeri, velikokrat pa odprava zaradi vremena in drugih objektivnih klavrno propade. Vse to veliko stane, denar pa je težko nabrati. Ves alpinizem je veliko bolj 'našponan'.« Ampak tako pač je danes na svetu, tudi v nekoristnem.

    Gorazd Suhadolnik 

    Delo Plus 50/2014/10


     

    Več kot 700 Knezovih prvenstvenih vzponov je bogastvo, s katerim se ne more pohvaliti noben drug plezalec.   

     

    Kako preživeti?

    Zgodovina slovenskega vrhunskega plezanja je tudi zgodba o tragičnih nesrečah. Leta 1983 je pod Manaslujem v lednem plazu umrl Nejc Zaplotnik, leto pozneje je v helikopterski nesreči preminil utemeljitelj slovenskega himalaizma Aleš Kunaver. Leta 1991 sta na Kančendzengi omagala Marija Frantar in Jože Rozman, štiri leta pozneje je za vedno ostal na Gašerbrumu IV Slavc Svetičič. Konec leta 1995 je v plazu pod Malo Mojstrovko končal bogato alpinistično pot Stane Belak Šrauf, leto pozneje se je na isti gori smrtno ponesrečil Vanja Furlan. Leta 1997 je v helikopterski nesreči pod Turskim žlebom umrlo pet vrhunskih gorskih reševalcev in alpinistov, isto leto je na Nuptseju izginil Janez Jeglič. Poleti 2008 je na Mustagh Towerju izdihnil Pavle Kozjek, naslednjo jesen pa se je z Langtang Lirunga zadnjič oglasil Tomaž Humar. Istega leta se je na Manasluju smrtno ponesrečil Franc Oderlap. »Ogromno ljudi, s katerimi sem plezal ali jih le poznal, se je v hribih smrtno ponesrečilo. To me je vselej potrlo, iz vsake nesreče pa sem se poskušal nekaj naučiti, najti razloge zanjo in poskrbeti, da se pri meni ne bi ponovili,« pravi Andrej Štremfelj.

     

    1 komentarjev na članku "Velike stene, največji Slovenci "

    Boris Štupar,

    V povzetku je imela slikca pod - Podatki o sliki: /objave/savenc/2014/10/23xxx.jpg

    Zamenjal s povezavo

    Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Alpinistične novice Alpinistične novice

    Vse

Informacije

Vse

Napovedi

Vse