Na Velikih vratih - Kokrskem sedlu (1799 m) so jo svečano odprli na današnji dan, 29. avgusta 1897. Kočo je zgradila kranjska podružnica nemško avstrijskega Alpen Vereina (DÖAV) in jo pomenovala v Zois hütte

Sekcija Kranjsko - nemško - avstrijskega alpskega društva

V nedeljo 29. avgusta bo otvoritev Zoisove koče (1800 m) na Kokrskem sedlu v Kamniških Alpah z naslednjim sporedom:
Sobota 28. avgusta ob 1 uri popoldne odhod iz Železniške postaje Kranj z najemniškim vozom v dolino Kokre. Po prihodu v gostišče Bošner vzpon do koče (tri ure).
Nedelja 29. avgusta zgodnji vzpon na Grintovec (2559 m) in na Skuto (2530 m).
Dopoldne ob 10 uri otvoritev koče in nato spust v Kamnik (5 ur) do ¾ do 9 ure zvečer na vlak za Ljubljano. Stroški udeležencev so 3ft, za vožnjo z vozovi v Kokrško dolino, za postrežbo v koči, lahko poravnajo do 25. b. pri računovodji gospodu R. Kirbiš, Ljubljana, Kongresni trg .pr

Laibacher Zeitung - 1. avgust 1897

Narodna zavest je bila v tistih časih na zelo visokem nivoju, tako da takratno slovensko časopisje temu dejanju ni namenjalo pozornosti. Omemba odprtja Cojzove koče se pojavi v Planinskem vestniku leta 1898.

Cojzovo kočo je postavila »sekcija Kranjskega nemškega in avstrijskega planinskega društva« na Kokrskem sedlu v Savinskih planinah.
Komaj pol ure nižje stoji Frischaufova koča. Cojzova koča je iz macesnovega lesa, 10 m dolga, 7 m široka ter ima 2 kleti, 2 sobi, 2 spalnici, v gornici spalnico, sobo za vodnike in za oskrbnika. Zgradba je stala 6056 44 g. in otvoritev dne 29. avg. 1897 l. 210 46 gl.; podpore pa je dobila sekcija za to kočo od »kranjske hranilnice« 2000 gld. in od osrednjega odbora 100494 gld. ter še pozneje 1800 gld. Tudi pot od Suhodolnika naprej popravlja imenovana sekcija.

Planinski vestnik, 1898/2

Po spremembah, ki jih je prinesla prva svetovna vojna, je koča prešla v slovenske roke. SPD ... 

Kokrsko sedlo, Cojzova koča (1799 m)

Spisal Fran Lapajne
S prevzetjem koč nemškega planinskega društva je prešla v našo posest tudi Cojzova koča na Kokrškem sedlu. Nje prijazna, trdna stavba stoji v zavetju tik pod Grebenom; izpred nje se ti nudi krasen pogled čez mogočna slemena tja gori do Velikega Grintavca, ob katerega se v ozadju naslanja njegova soseda, razdrapana Kočna, ter doli v dolino Kokre in na ostri stožec Kranjskega Storžiča.
Koča na Kokrškem sedlu je obdržala svoje prvotno ime po baronu Žigi Cojzu (Zois), ljubitelju naših planin; saj je Cojz, ki se je zelo zanimal za rastlinstvo in rudninoslovje, prehodil večji del dolin in vrhov naših gora. Bil je pravi ljubitelj narave. Zanimiv slučaj je, da je baš ob stoletnici njegove smrti (leta 1919) prešla koča, nositeljica njegovega imena, v našo posest. Po pravici bomo v njem cenili moža, ki nam je vzgojil našega Vodnika kot pesnika in planinca (Vodnikova koča pod Triglavom).

Cojzova koča je pristopna poglavitno od dveh strani. Navadni dostop je iz Kranja v dolino Kokre do Povšnarja in odtod 1 1/2 ure naravnost mimo Suhadolnikove kmetije, odkoder se povzpneš čez Kokrsko, lahko dostopno steno, »Taška« imenovano, do pastirske koče ob stari Frischaufovi koči. Od tu imaš še pičlo uro do Cojzove koče.
Iz Kokre krene druga, bivša »nemška pot«, malo od Povšnarja na desno v hrib, se vije delj časa po gozdu in te privede v divje, razrite jarke pod Greben, dokler ne prispe v sedlo; tod je pot vzporedna s spodnjo, prej omenjeno potjo. »Nemška pot« je zamudna in v zadnjem delu po plazovih razorana, dočim je spodnja pot zložna in neutrudljiva, in vsakemu tudi neplanincu prav lahko dostopna. Kokrsko sedlo, Cojzova koča (1799 m).

Drugi dostop na Kokrsko sedlo je s Kamniške Bistrice, kamor prideš iz Kamnika v 3 urah zložnega dolinskega hoda. Iz Bistrice se deli pot do sedla tekom treh ur v tri dele. Prvi del pota te vodi po lepi kolovozni poti mimo »Žagane peči« skozi gozd do pod hriba (1 uro). Iz gorskega kota se ti nudi diven pogled na strme stene Grintavca, Skute in Brane. Tu kreneš po dobro zaznamovani poti na levo po serpentinah v hrib. Po enourni hoji prideš iz gozda čez jarek na prod (1 uro). Pod teboj se razprostira gozdnata Bistriška dolina, nad katero čuva obsežno pogorje Velike Planine. Bližaš se sedlu; na levi strani se dviga divje pečevje Grebena, na desni te že pozdravljajo prvi vrhovi Grintavčeve skupine in kakor bi šel po široki veži, dospeš v eni uri na vrh sedla. Tu šele ugledaš pred seboj Cojzovo kočo.
Koča je zelo primerno urejena: poleg kuhinje je prostorna soba za turiste, moška in ženska spalnica imata vsaka po 5 postelj, v podstrešju je za približno 24 oseb skupno ležišče, ki je eno izmed najbolj pripravnih skupnih ležišč v planinskih kočah. Po vojnem prevratu so kočo neznani zlikovci oplenili in grdo podrapali. Treba je bilo dokaj časa in izdatnih denarnih sredstev, da se je spravila v dobro stanje.

Od tod je najlažji pristop na Grintavec, najvišji vrh Kamniških planin (2559 m). Svojčas smo šteli Grintavec med težje ture; sedaj je pot od koče do vrha složno speljana in dobro zaznamovana; tudi neizurjen turist jo prehodi lahko in brez nevarnosti. Z Grintavca se mu nudi veličasten pogled od Visokih Tur ter čez Ljubljansko polje tja doli do Zagreba, od Triglava na zeleno Štajersko. Nad Dolcem pod teboj se šopiri v neposredni bližini Kočna s svojimi zobčastimi vrhovi; čez Dolgi hrbet vodi pogled proti slikoviti Štruci in mogočni Skuti. Pod Grintavcem se razteza divna planota Podov in Kotliči, kjer se skoro brezskrbno pasejo cele črede gamsov, ki jo v nevarnosti uberejo čez Pode v varna zavetišča. Slikovit pogled na vse strani!

Z Grintavca lahko po strmi, dobro nadelani poti kreneš doli k »Češki koči« in od tod na romantično Jezersko, od koder se povrneš v Kranj. Ubereš pa lahko pot z Dolgega hrbta, Štruce in Skute po Turškem Žlebu na Okrešelj ali čez Kotliče na Kamniško Sedlo. Vodi pa s Cojzove koče pot tudi naravnost čez Pode do vseh omenjenih točk.
Za prihodnjo sezijo se obeta iz koče še zanimivejše izhodišče. Doslej težaven dostop od Cojzove koče na Greben se bo temeljito popravil, da bo postal ta vršac dostopen tudi manj izvežbanemu turistu. Z vrh Grebena bo možno turiste seznaniti tudi s krasnim, do sedaj tako malo obiskanim predgorjem Kamniških planin, ki ga Greben obvladuje. Možno bo obhoditi ves niz gora, tja do Krvavca, kjer bo v doglednem času nudila utrujenemu turistu mirno zavetišče že dolgo zaželjena — planinska koča. S tem izhodiščem bo Cojzova koča postala prevažno križišče velepomembnih potov na štiri strani.

Fran Lapajne
Planinski vestnik 1921/1
Foto: Planinski vestnik in arhiv Helene Plahuta