NeDelo - Janez Porenta: Športna plezalka Mina Markovič je postala tretja najboljša slovenska športnica v letu 2012.
Sedma sila je Mino Markovič izbrala za tretjo najboljšo slovensko športnico leta 2012. Nič čudnega, ko pa je vnovič nenehno pobirala vse, kar se je v športnem plezanju pobrati dalo, z izjemo odličja na SP - tja namreč sploh ni potovala zaradi nesrečne poškodbe prsta na roki.
Športno plezanje je imelo v Sloveniji dolgo časa ženski predznak, zdaj v ospredje stopajo fantje. »Očitno velja rek, da pod močnimi hrasti ni podrastja. Dekleta smo res naredila preboj na svetovni vrh in morda prav zaradi močne generacije zadnjih let zadaj ni tekmovalk, ki bi nas lahko takoj nasledile. Morda potrebujejo le še kako leto ali dve, da se razvijejo v konkurenčne plezalke. Tudi me nismo začele zmagovati s 15 leti, temveč smo potrebovale čas in kontinuirano rast,« poudarja Mina.
Športno plezanje še ni olimpijski šport, mu pa dobro kaže. »Zaslužimo si prostor med olimpijskimi izbranci, saj je plezanje zaradi vse večje priljubljenosti, zastopanosti tekmovalcev in držav ter jasnih pravil tudi za laike zelo atraktiven šport, torej ne vidim vzroka, zakaj ne bi pristal v olimpijski druščini,« dodaja zmagovalka težavnostnega svetovnega pokala, ki se na tekmovanja večinoma pripravlja na umetnih stenah. »Tam se lahko bolje in bolj specifično pripravim na izzive, ki me čakajo, saj je položaj bolj podoben tistemu na tekmi, kot če bi plezala v skali. Se pa, ko mi čas dopušča, rada odpravim tudi v naravo, od koder plezanje izvira. Plastika je le nadomestek, da se je lahko plezalo tudi ob slabem vremen in na krajih brez naravnih sten.«
In kakšen je njen povprečen vadbeni dan? »Skoraj vsak dan treniram na malih plezalnih stenah. Kadar sem doma, navadno vadim dopoldne dve do tri ure s trenerjem Romanom Krajnikom. V pripravljalnem obdobju so treningi daljši in napornejši, pred tekmovanji lahkotnejši. Zadnje čase veliko delam z reprezentanco na različnih lokacijah doma in v tujini. Večkrat so na sporedu nekajdnevni odhodi v plezalne centre v Avstriji, Nemčiji ali Švici, kjer plezamo dvakrat na dan,« zatrjuje 25-letna Ptujčanka
Nekateri plezalci si začrtajo več odpovedovanja in samoomejitev, drugi manj. »Če imaš občutek, da te neka stvar preveč omejuje ali zahteva preveč odrekanja, raje počni kaj drugega! Seveda je treba marsikdaj stisniti zobe, a če v stvari uživaš, je to tudi svojevrsten izziv,« pojasnjuje Markovičeva. In teža? »Omejitve so takšne, kot si jih zastaviš sam. Za dobre rezultate sta seveda potrebna ustrezna in zdrava prehrana in pravo ‘gorivo’ za dober trening. Idealna teža pa je odvisna tudi od plezalnega sloga in telesne konstitucije.«
Pa se v Sloveniji splača plezati? »Z vidika študentke, ki vsak dan počne tisto, kar ji je najbolj pri srcu, zraven pa še malo potuje in dobi kakšno denarno nagrado, sem dobro preskrbljena. Z vidika vrhunske športnice, ki že dve leti stoji na svetovnem vrhu, pa položaj ni rožnat ali primerljiv z nekaterimi drugimi športi. V svetovnem pokalu, denimo, nagrada za 6. mesto znaša 250 €, s čimer lahko na leto zaslužiš 1500 €,« pojasnjuje absolventka psihologije, ki je znala uskladiti študijske in športne obveznosti. »Sploh na začetku sem bila res pridna in prva dva letnika izdelala redno. Ko so se nato rezultati še nekoliko izboljšali, ko sem bila manj doma in bolj poglobljena v trening, pa sem kako študijsko leto raztegnila na dve. A gledano na vse obveznosti to niti ni slabo.«
V novem letu si želi uživati v plezanju kot doslej, brez poškodb in z obilo zdravja. Trije zimski meseci mrtve sezone zadnjo ne bodo nič manj zanimivi. »Že sem si privoščila nekaj počitka in drugih aktivnosti, konec leta začenjam lahkotnejše plezanje v naravi, z novim koledarskim letom pa tudi že treninge in priprave na novo sezono. Glavni del opravimo že v zimskih mesecih, pozneje le še pilimo, kar smo zgradili do aprila,« dodaja Markovičeva.
Janez Porenta