Janez Pikon: Bohinjska večerna pošta se bliža Bistriški dolini. Noč je že gosta in megla leži v ozkih, globokih, na debelo zasneženih »Štengah,« kakor imenujejo Bohinjci sotesko, po kateri vije cesta v Bohinj. 
Komaj se čuje tiho šumenje Save, katero je mraz skoraj izsušil. Včasih pa se razleže po ozki dolini tanki, čisti glas zvoncev, poštnih konj, ako privozijo na bolj odprto mesto. Poštni voz je preobložen z zaboji, svežnji, vrečami, kovčegi, koši in koški. Potniki, ki sede v njem, so sedeže naročili morda že več dni poprej. Ko bi bohinjska pošta hotela ustreči vsem zahtevam, ki jih zadnji čas stavi občinstvo do nje, bi morala delati čudeže. Vse sili v Bohinj, kakor bi se v Bohinjskem predoru kopalo zlato in ne prst, ali prav za prav blato. Zakaj delo v predoru je tako umazano, da se celo delavci, ki so že kopali v raznih alpskih predorih, ne vedo spominjati, da bi bili kje našli tako čudno zemljo, kakor je v Bohinju.
Svet, skozi katerega gre predor, je skoraj sama ilovica, ki je v jami tako trda, da jo morajo streljati z dinamitom. Ko jo pripeljejo vun, in jo namoči dež, se pa izpremeni v največje blato, ki se prime obuvala kakor smola. Ker v več krajih priteka voda v predor, se tudi v njem ilovica po tleh mehča, in nepopisljiva brozga pokriva tla črez in črez.
Kjer v predoru še ni dodelan vodotok, in kjer še ni posuto z gramozom, ondi morajo ubogi delavci do gležnjev bresti po razmokli, omehčani ilovici in pri tem dihati strupene dinamitne pline.
Pa to jih ne straši. Trumoma hite v Bohinj.
Noč in dan drdrajo skozi Štenge vozovi, ki prevažajo številne potnike. Včasih je po zimi sneg zametel cesto v Štengah; letos je ne more; naj bi ga padlo še toliko, vsega sproti pregazijo in prevozijo.
Nenavaden prizor se nudi potniku, ki gre proti Bohinju zvečer. Že eno uro prej, preden pride do Bohinjske Bistrice, vidi močno svetlobo nad hribi, ki obkrožajo bistriško dolino. Kdor ne ve temu vzroka, se prestraši misleč, da Bistrica gori. Na pošti, ki prihaja v Bohinj zvečer, se to presenečenje redno opaža. Tujec se plaho nagiba skozi okno iz poštnega voza in gleda bliščečesvetlo meglo, ki se dviga izza Ajdovskega gradca, kakor sopar iz kotla. Potolaži ga pa postiljon, Bohinjec od Stare Fužine, in mu pove, da svetloba prihaja od številnih električnih luči, ki so v dolgi vrsti razpostavljene skoro preko cele spodnje bohinjske doline. Vse torišče med vhodom v predor in Ajdovskim gradcem je razsvetljeno, ker ondi tudi ponoči prevažajo prst, izkopano v predoru, jo mečejo na nasipe, nakladajo kamenje in cement ter vozijo v predor, polagajo nove tire, pripravljajo lesene tramove in opore, nasipljejo gramoz, merijo, hodijo na delo in z dela in begajo semtertje, kakor bi jim bila nevidna oblast prepovedala najmanjši oddihljaj.
Čaroben je prizor, ki ga nudi bistriško polje ponoči. Črne sence delavcev begajo kakor strahovi po obširnem prostoru, ki ga razsvetljuje bela električna luč. Mali parni stroji piskajo in sopihajo po zasilnih tirih ter prevažajo prst in zidarsko gradivo.
Mojstri in nadzorniki dele povelja, slišijo se glasni klici v najrazličnejših evropskih jezikih. Čuješ govoriti slovensko, nemško, italijansko, češko, poljsko, hrvatsko, bolgarsko i. t. d. Seveda najbolj domače se čutijo Italijani. Podjetnik grof Cecconi najraje najema Italijane. Med svojimi italijanskimi delavci ima pač še marsikakega veterana, ki je pod njegovim poveljstvom pomagal vrtati veliki predor Monte Aquila v Abruzzih. Ta predor je delal grof Cecconi sedem let! Samo ob sebi je umljivo, da Cecconi za vsako važnejše delo najraje vzame že preje izkušenega delavca, ki se je preril z njim vred skozi marsikak hrib, in katerega ni treba nič več učiti. Taki možje mu štedijo čas in denar. Zaradi tega je med tujci, bivajočimi v Bohinju, največ Italijanov, in tem se kar na prvi pogled vidi, kako se zavedajo, da so postali »odlučujoč faktor« v tihi bohinjski dolini.
Sicer se pa rabi mnogo delavcev tudi za razna zunanja dela in tu število Italijanov ne prevladuje tako, kakor v predoru samem. Od Bistrice pa skoraj do bohinjskega jezera bodo zgradili ozkotirno železnico, ki bo dovažala obrezan kamen in gramoz. Precejšnji kos te proge je že dovršen.
Iz bistriške elektrarne napeljujejo prav sedaj elektriko črez hribe na goriško stran, da bi tudi elektrika svetila in gnala v predor svež zrak.
Na bohinjski strani so bili že začeli z elektriko vrtati strelne luknje za dinamit, pa so kmalu opustili, in grof Cecconi sedaj baje namerava izvrtati ta predor samo z ročnim delom, brez vrtalnih strojev. Celo za razsvetljavo v predoru ne uporablja elektrike, marveč ima vsak delavec svojo svetilno, v kateri gori oljčno olje.
Močan stroj, stoječ v bistriški elektrarni, piha po širokih ceveh zrak v predor. Vendar to ne pomaga mnogo. Ob vhodu v predor se sicer vidi, kako se neprestano vali vun siv sopar, ki sestaja iz gorkega zraka in dinamitovih plinov. V jami pa je vkljub temu jako neprijeten, težak vzduh; skoraj vsi, ki delajo notri, so vpadli, suhi, in na obrazu jim je od daleč poznati nezdravo, rumeno barvo.
V predoru dela vedno po 300 delavcev. Nekateri vrtajo strelne luknje, jih zakladajo z dinamitom in zažigajo. Drugi nakladajo izstreljeno gradivo, zopet drugi je odvažajo vun. Tesarji podpirajo zemljo z mogočnimi hlodi. Nekateri s sesalkami odstranjajo vodo, ki sili v rov. Spet drugi pripravljajo na raznih mestih gradivo za obok, zidarji pa prihajajo za njimi in skladajo velikanske štirioglate kamne v mogočen, 9 metrov širok obok.
Nenavadna sreča spremlja delo v Bohinjskem predoru. Dve leti že delajo in pripetila se je še le ena nesreča.
To je kaj posebnega za tako nevarno delo. Bog daj, da bi sreča spremljala podjetje do konca, ki je še daleč. Zadnji obrok, do katerega mora biti delo izvršeno, je namreč šele 1. oktober 1905.
Vir: časnik Slovenec, 24. december 1902
Janez Pikon