bi danes praznoval Tomaž Humar
Silvo Babič
Danes bi, če bi bil še živ, Tomaž Humar praznoval 55 let.
........
"Koga bogati ljubezen, ki jo prinaša?" DELO, ČETRTEK, 19. november 2009, / Delova priloga "Polet", Kolumna - Mateja Svet /
"Imela sem neko idejo, o čem bi pisala. Zdaj je nepomembna. Sploh pa komaj pišem. Čutim veliko strnjeno žalost, ki me je ogrnila v svoj težko prebojni plašč. Žalost zaradi novice o smrti Tomaža Humarja in žalost zaradi vseh tistih nenaklonjenih mu mnenj, ki so spremljala njegovo reševanje. Zdaj so takšna mnenja utihnila. Bila pa so, kar se mene tiče, grozljiva. Preveč so me osupnila in pretresla, da bi zgolj v trenutku lahko pozabila nanje.
Kako naj povem? Kako naj razložim, da vam ni treba obsojati? Kako naj zagovarjam mnenje, da v resnici ni nič vašega ogroženega?"
Mateja Svet v kolumni z naslovom "Koga bogati ljubezen, ki jo prinaša", razmišlja od pokojnem Tomažu Humarju. In o Slovencih.
Zame osebno eden izmed izjemnih zapisov - kolumen, ki povedo veliko o Mateji Svet, nekoč vrhunski smučarki in ženski z občutkom. Povezave do članka sicer ne najdem več nikjer, ne v Delu, niti na strani "Gore-ljudje", ki jo je toliko desetletij urejal naš, pred kratkim pokojni Franci Savenc. https://www.facebook.com/savenc
.....
A tega niti ne potrebujem. Zapis imam shranjen na računalniku. Mateja je tako zaključila svojo kolumno:
"Tomaža Humarja nisem osebno poznala. Zdelo se mi je, da je v nekem obdobju dovolil, da smo lahko pogledali v njegovo srce. Nisem prepričana, da je našel širše razumevanje. Žal. Zamudili smo njegovo odprtost do širše javnosti. Laže je bilo obsojati nekaj, česar ne poznamo, in ponavljati stereotipe kot sivi žako. Kadar to počnemo, nam ni treba pogledati vase, kaj od svojih stališč prevetriti, malo popustiti v svojih okopih. Ne vem, ali smo razumeli, kaj ga je gnalo v gore. In če mu nismo bili pripravljeni prisluhniti, nimamo pravice presojati njegove odločitve, ko ga je gora poklicala. Še zadnjič. Morda je gora želela obdržati ljubezen, ki jo ji je prinašal."
Mateja Svet
.................................
Tomaža nisem poznal tako dobro kot vsi, ki so ga imeli radi in vsi, ki ga niso marali. Tudi vsi, ki so ga obsojali in imeli veliko povedati o njem. Predvsem negativnega. Bil je človek različnih obrazov in s časom si vsi mi spreminjamo. Nekaj let pred njegovimi poskusi v Rupalski steni Nanga Parbata 8125m (najvišja stena na svetu?), iz katere so Tomaža spektakularno rešili s helikopterjem pakistanske vojske, sem tam z jadralnim padalom prilezel malo nad višino 7000m v Schellovi smeri. Po nekaj nočeh v šotoru sem s te višine z jadralnim padalom tudi poletel v dolino. Let je bil miren, s fantastičnimi razgledi in zares nepozaben. V zraku sem lahko pofotkal celo steno in Tomažu sem poslal natančne fotografije detajlov v steni od blizu. Dvakrat sem ga obiskal doma, prav tako sva se srečala v hribih. Načrtovana skupna plezanja je odpihnilo slabo vreme, pa je bilo toliko več časa za pogovore v planinski koči ob pivu. Sva pa kar debatirala o možnostih vzpona in variantah, ki jih je pozneje kar dvakrat zlezel moj prijatelj iz tistih let, legendarni Američan Štef - Steve House, in je za ta vzpon zasluženo prejel Zlati cepin!
Tomažu v spomin in nam v opomin naj bo ta zapis.