Janez Pikon: Planinski stanovi so postavljeni na Spodnji Poljanici, nad njo sta Srednja in Gorenja Poljanica v dveh stopnjah, lepe pašne ravnice. 
Neštetokrat sem bil na Črni Prsti. Od leta 1890 iz Tolmina in od leta 1894 iz Gorice mi je bila prav pri roki. Z jutranjim vlakom sem bil že ob 7 uri v Hudi Južni ali Podbrdu, v treh pičlih urah na vrhu. Črna Prst nudi enega najlepših pogledov na Triglavsko skupino na sever in širen razgled na vzhod in jug; saj ni na to stran nobenega višjega vrha pred njo. Na sebi neznaten, lahko pristopen vrh, je pa zadnji klin dolge rajde mejnega gorovja med Goriško in Kranjsko od Krna sem. Botanikom Evrope je Črna Prst znana po bogati flori. Izlet na Črno Prst mi je bil oddih od dnevnega pisarniškega dela, po njej sem se treniral za težje ture v vsakem letnem času in od vsake strani. Na severni plati Črne Prsti pod Šibjem in Kurnikom sem proučeval snežne razmere in tvoritev plazov ob vsakem vremenu. Nepozabni spomini na vse lepote alpske prirode v ledeni zimi in cvetnem prvem poletju so mi združeni s Črno Prstjo!
Bil sem prvikrat na njej leta 1886. Prišel sem s prijateljem in sošolcem, takrat meščanskim učiteljem na Dunaju, Josipom Cipeiletom, iz Ljubljane čez Polhov Gradec, Vrtačo, Gorenjo vas in Hotavlje, po dolini Koprivnice, na Planino in na Cerkno. Od tod čez Jesenice na Hudo Južno in Stržišče. Tu naju je zalotil dež. Vedrila sva dva cela dneva v gostih prijaznega vikarja, imena se žal ne spominjam več. Šele tretjo noč se je zvedrilo, da sva krenila že ob prvi jutranji zori po strmi stezi po senožetih na Hudo Grivo, t. j. zadnji travnati rob, na vrh. Spočita, sva prišla v dobri uri na teme.
Drugi dan sva šla k izviru Savice in po Bohinjski dolini na Bled; tretji dan čez Dobravo na Jesenice in v Dovje k Peričniku, kjer sva se ločila, prijatelj v Ljubljano, jaz na Kranjsko Goro. Četrti dan skozi Planico čez severno steno Mojstrovke na Trento in Bovec; peti dan čez Predel in Rabeljsko dolino, Trbiž, Mangrtska jezera do Rateč; šesti čez Koren na Beljak, sedmi čez Osojska jezera in Ture v Gozdanje, mimo Blatograda, Gospe Svete, Krnskega gradu na Celovec in Vrbo, kjer sem prebil par dni v gostoljubni družini na letovišču ob jezeru. Od tod sem se vrnil čez Plašiško Jezero, Vetrinje in Lubelj v Podnart.
Bila je prva večja tura, odkar sem se bil vrnil po končanih študijah iz Dunaja v domovino. Prehodil sem bil od leta 1881 naprej Alpe Salzkammerguta; tam sem se učil med trdimi Nemci alpinistike, preplezal marsikatero steno iz golega veselja do plezanja, od tam sem prinesel s seboj živo željo, videti in primerjati naše slovenske Alpe. Zato mi je Črna Prst in ta prva alpska tura na domačih tleh ostala živo v spominu.
Bolj pogostoma sem začel zahajati na Črno Prst, ko so otvorili Bohinjsko železnico leta 1906. Z znanim turistom inž. Knafelcem sva šla skupaj s postaje Huda Južna na Črno Prst dne 17. novembra 1907. Bila je ena mojih prav redkih tur v družbi. Dobila sva se slučajno na železnici od Gorice naprej. Ustavila sva se nekaj časa v Stržišču. Prijeten vonj sveže pečenega domačega kruha je izvabil Knafelca, da si je kupil še vroč hlebček za na vrh. Stlačil ga je v svoj široki »praktični« žep. Ko sva stopila na Hudo Grivo ravno nad največjo strmino, je potegnil svoj hlebček iz žepa, a opesnil se mu je iz rok ter v velikih in vedno večjih skokih udaril nazaj proti Stržišču. Moj glasen smeh in Knafelčevo ježešanje ga je spremljalo na hitri poti.
Ker sva z vrha od 12,30 do 13,30 prispela v Podbrdo, mi je Knafelc kratko in malo izjavil, da z mano sploh ni hoditi. Res se nisva sešla nikdar več na Alpskih potih; hoja ž njim pa mi je ostala v prijetnem in veselem spominu. Lahko pristopno in najlepšo pot na Črno Prst iz Bohinjske Bistrice mimo Orožnove koče pozna danes skoro vsak slovenski turist. Saj je postala prava nedeljska tura za cele družine. Žal, da nam je vélika vojna začrtala italijansko mejo od vrha Črne Prsti naprej čez Rodico na Bogatin. Z njo je izgubila Črna Prst marsikaterega turista. Pot iz Bohinjske Bistrice vede od ceste pod Dolgim Brdom čez pašnik, Prc ali Prdec, Široke Laze, skozi redek gozd Na Vlač' ali na Bazarišču v Spodnje Rovte, na Rebš v eni uri do studenca v Šnitu, ime od nemškega Schnitt za rob, čez katerega vede pot nad studencem. Pod Šnitom so senožeti pod Krascem, nad Šnitom Počivalo, senožeti Frate, Gorenji Rovt, potem zložna steza skozi bukov gozd pod Črno Goro do zelene Planje, plazovine pod Kurnikom; zadnja glava Črne Gore, tik pod njo nad Planjo, je Snežena Konta. Ime Kurnik in Snežena Konta kažeta na zimske plazove. Iz strmega Kurnika se trga venomer sveže zapadli sneg in se vali v plazovih v Sneženo Konto in čez njo v Planjo.
Od Šnita do Orožnove koče na planino Za Liscem 1349 m je pičlo uro hoda. Pozimi s krpljami sva od Bohinjske Bistrice do koče z vodnikom Ozefkom rabila 3 ure največ; med snežnim metežem po svežem, šipkem, metre globokem snegu pa 4 ure.
Planinski stanovi so postavljeni na Spodnji Poljanici, nad njo sta Srednja in Gorenja Poljanica v dveh stopnjah, lepe pašne ravnice. Nova zložnejša pot gre vzhodno od Orožnove koče »Za Bukovjem« izpod Črne Gore proti vrhu. Pečine pod vrhom so Škrilje, z njih je steza čez Šibje, nizko, prožno grmovje olševja in vrblja, pozimi opasna plazovina. Na vzhodnem robu pod Črno Prstjo se v snežnem vetru tvorijo opasti, ki se udirajo na Šibje in potegnejo s seboj narahlo zapadli sneg, da telebne čez pečino pod Šibjem. Kakor je vsa pot poleti tod čez lahka, tako je treba pozimi previdnosti, dokler ni sneg uležan. Iz Šibja vede pot čez sedlo do 1780 m, nekdaj imenovano »Čez Suho.« Od tod nemško ime Zouh za vrh vzhodno od Črne Prsti, po bohinjsko Rušnji Vrh, nekaj čez 1800 m. S sedla se pristopi v 10 minutah na vrh.
Od sedla dol na sever čez Škrbino v razsohi pod Rušnjim Vrhom je Žrelo, za njim Homci 1638 m, Črna Gora 1609 m in Kurnik. Pod Homci po strmih pašnikih čez Plaz in V Policah se pride v svinkih v Mallnerjevo kočo 1343 m nad Ravniško planino »V Ščavju.« Lahka je pot po robu s sedla na Rušnji Vrh, po slemenu do 1647 m, Šoštarjev ali Konti Vrh do 1363 m »Na Kalu« z dobrim studencem ter dol na planino ali še dalje po gozdnatem slemenu do 1527 m Kravje Črne Gore, ravno nad tunelom, na Saviško, sedaj tudi Ravniško planino 1200 m ali pa nad Kalom na 1514 m Visoki Vrh in v doliču pod njim do Baške Škrbine ob 1181 m. Od Mallnerjeve koče po grapi Medeč Dol, »Pod Klancem« skozi gozd na senožeti Zgornja in Spodnja Jata do glave Malédnjak 1100 m ter na Spodnji Rovt. Vzhodno od Baške Škrbine ali Vrh Bače, nemški Rindsloch, je vrh Šavnik 1576 m; pod njim Mala Gora 1419 m.
Varianta na Črno Prst iz Gorenje Poljanice zahodno pod doliču pod Liscem, višje gori skozi žleb zahodno pod Črno Prstjo na vrh. Lisec je pristopen čez Silje, severno pod vrhom 1649 m. Od Silja na sever so Kozje robe, sleme od tod proti Črni Prsti je krnasti Jež. Nekoliko težje izpod Škril čez drn do 55° naklonine strme, severozahodne police, od zahoda na vrh. Težko, četudi kratko, je plezanje čez pečnate stopinje pod severnim vrhom.
Iz postaje Huda Južna po cesti 10 minut na kolovoz na Stržišče v dobri uri, od tod po senožetih »Na Tamarju« in zopet v grapo pod Suho in po Podbrdski poti čez Hudo Grivo na vrh.
Iz postaje Podbrdo po kolovozu na vas Trtnik. Pobočje nad vasjo nosi še nemško ime Ajben, okoli vrha 1118 m Ugórje na Kalarsko Brdo 965 m v pičli uri. Od tod pregled Podbrdskega kota, v ozadju špičasti Šavnik 1576 m, Možic 1602 m, pod njim še nemško ime Melter in Žlehtlaner do Lainerja 1547 m. Nad Brdom Kalarske Štuke.
Nad Podbrdom robovje Krevlje 1091 m, Kolba 1492 m, ki se izgovarja tudi Kobla, brdo pod Bačo Kipelj 804 m, v pobočju nad njim sedaj senožet »Tamar.« Severno nad Kálarskim Brdom pod Zouhom je rogljasti Babji Zob, pod Kontnim Vrhom so Pleše 1215 m. Ime Tamar ter enako nad Stržiščem in drugod kaže na staro pastirsko gospodarstvo prebivalcev, ki so pasli drobnico in postavljali kolibe na zavetnih travnatih krajih. Ime Tamar je ime prvotnega slovenskega naseljenja, dočim so nemški kolonisti prišli od XIII. stoletja naprej, poslovenili so se pač še do konec XVIII. stoletja izven Nemškega Ruta. Imenoslovje kaže slovensko dno, na katero so nasejana nemška imena, ki v zadnjem stoletju ginejo ali se pretvarjajo po slovenski govorici.
Čudovito je, da je zapuščeni, pač tudi pičlo naseljeni slovenski prvotni pastirski živelj posrkal vso tujo nemško primes. Bača, Podbrdo, Trtnik, Stržišče v izgovoru kažejo močan nemški val, ki je prišel preko Baške doline, sedaj pa govoré čisto slovenski. Tudi najmočneja kolonija v samotni dolini Koritnice: Nemški Rut, se je čisto poslovenila koncem XIX. stoletja. Enako so že davno izginile nemške naselbine na severu: Nemški Rovt in Žlan, ter laške: Laški Rovt in pač tudi Fužina. Res velja trditev sociologa Gumplovicza, da je rodna gruda, ki priveže človeka nase in ga primeni sebi!
Vir: besedilo: dr. Henrik Tuma
Janez Pikon