Večer, Potovanja - Slavica Pičerko Peklar: Tam, kjer je na vrhu Kolovrata čez Benečijo videti vse do morja, popotnik sreča prijazne domačine.
Jutro zadnje junijske sobote je bilo hla-dno, da takega začetka poletja ne pomnimo, in pri osmih stopinjah nad ničlo se na Livških Ravnah ljudem ni dalo iz hiš, a ko smo dobro pogledali naokrog - z našim avtodomom smo prenočili pred domom Centra šolskih in obšolskih dejavnosti Kavka -, smo ugledali fantiča, ki sta hitela proti ogradi s kozami. "Damjanca je tista, ki nam daje mleko," je ob srečanju povedal sedemletni Anej, njegov tri leta mlajši brat Žan pa pokazal na tisto, ki nosi bratovo ime, no, vsaj prvo črko imena. Počitnice fantiča, ki s starši in mlajšim bratom Timom živita v Kobaridu, preživljata pri noni Martini in nonu Dorčiju, pa še nona Iva živi na Livških Ravnah, kjer stalnih prebivalcev ni prav dosti, a se mladi iz doline radi vračajo v domačo vas. "Od nekdaj sem si želel živeti v kraju, od koder bo videti morje, pa sem prišel sem gor, na kmetijo, ki pa ne daje dovolj kruha za preživetje, a človek se navadi in če je do prvega mesta treba po mnogih ovinkih in se svet zdi daleč, že večerni pogled tja proti morju prežene vsakršno misel na vrnitev v dolino," med sprehodom omenja gospodar Dorči, ki je v resnici Izidor in pase koze, rekoč, manj dela bi bilo z ovcami, a s tisto ljudsko o Izidorju, ki pase ovčice, so mu v otroških letih tolikokrat ponagajali, da se je odločil, da on pač ne bo tisti ovčji pastirček Izidor.
Z Livških Raven je čez Benečijo videti daleč tja do morja
Pride se tudi s kolesom
Strmine, ki vodijo do Livških Raven in na vrh Kolovrata, so na pragu letošnjega poletja prevzele tudi kolesarje na dirki po Sloveniji, ki pa niso imeli časa za razgledovanje po čudovitem svetu, ki se razteza med Krnskim pogorjem in Beneško Slovenijo. Škoda, saj bi sicer tam pod vrhom Kuka srečali domačine, ki ohranjajo življenje na desnem bregu reke Soče, kjer se Slovenija dotika Benečije v Italiji. Nona Martina je tisto soboto hitela s sušenjem trave, češ, letošnja zima je bila dolga, pomlad deževna, pa imamo te dni kar veliko dela, ki ga je treba opraviti poleg redne službe v dolini. Včasih, pravita Humarjeva, ju kar zagrabi, da bi iz svoje vasi za dlje časa ubežala v dolino, a delo na kmetiji je treba opraviti, pa še tako zelo lepo je, ko tja gor, k njim prideta hčeri z družinama in skupaj sedejo v senco na vrtu in se sredi vročega poletja okopajo v domačem bazenu. "Ja, takrat, ko sem gor zapiha veter z morja ali ko z naših travnikov zadiši po pravkar pokošeni travi in se oglasijo še koze, je na Livških Ravnah prav lepo," vedo povedati domačini, ki se radi podajo v sosednjo Benečijo; čeprav je mogoče v sosednje vasi tudi po cesti, se je najbolje v vse bolj znano vasico Topolovo sprehoditi kar peš.
Pri Briezi je treba navzdol
Od nekdaj je tjakaj je vodila pot iz nižje ležečega Livka, tradicionalni pohodi med obema krajema so še kar v navadi, obiskovalci Livških Raven, zadnja leta ta konec Slovenije spoznavajo tudi slovenski osnovnošolci med obšolskimi in počitniškimi dejavnostmi, pa se do vasice, ki leži pod njihovo vasjo, lahko spustijo po kozjih stezicah mimo kmetije Smrekar proti Briezi, nato pa po gozdni poti do Topolovega, kjer poletja preživljajo umetniki z vseh koncev sveta. Poldrugo uro je treba za petstometrski spust, ki v dolžino meri skoraj štiri kilometre, a srečanje z Alfonzom in Lidijo ter drugimi prebivalci starodavne beneške vasice poplača vse napore. Gostilne v vasi ni, so pa zato tam ljudje, ki vedo povedati marsikaj zanimivega o svojem življenju in poletnem kulturnem dogajanju. Nazaj je pot še težja, a pohodnike usmerja rdeča nit, napeta med drevesi, postojijo lahko ob gledanju po drevesih razobešenih fotografij iz preteklega dogajanja ali se čudijo skulpturam, ki so jih na pot znosili umetniki, ki prihajajo na postajo Topolovo - Stazione Topolo, kjer je, sredi hribovitih krajev z mnogimi gručastimi naselji, že čuditi dih Mediterana.
Tekst in foto: Slavica Pičerko Peklar