Večer: Po zavarovanih plezalnih poteh čez stene
Po zavarovanih plezalnih poteh čez stene
Zavarovane plezalne poti vodijo čez zahtevne dele gora. V zadnjem času so popularne tako imenovane "športne ferate", kjer gre za zelo zahtevne nadelane poti v lahko dostopnih stenah. Varnost na zavarovanih poteh je odvisna predvsem od nas samih, ne smemo se zanašati zgolj na opremo.
Ko se pobočja gora oziroma skalne stene postavijo pokonci, so vse bolj rezervirane za plezalce oziroma tiste, ki obvladajo umetnost gibanja v vertikali. Kar pomeni, da morajo biti fizično dovolj natrenirani za premagovanje določenih težavnosti, obenem pa je treba biti vešč ravnanja z raznovrstno gorniško opremo, ki jo uporabljamo za varovanje pri športnem plezanju ali v gorah pri alpinističnih vzponih. Težavnosti so različne, od naše pripravljenosti pa je odvisna tudi težavnostna stopnja smeri, ki jo lahko preplezamo. Toda - čeprav je plezanje eno od osnovnih gibanj človeka, nekako ne omogoča prav vsakomur dostopnosti zahtevnejših sten.
Ko se pobočja gora oziroma skalne stene postavijo pokonci, so vse bolj rezervirane za plezalce oziroma tiste, ki obvladajo umetnost gibanja v vertikali.
"Železne" poti
S treningom in vloženim trudom je mogoče premagati marsikatero steno, vendar takšen način razmišljanja ni blizu vsem ljubiteljem dejavnosti v naravi. Zato so že davno pričele v gorah nastajati opremljene in zavarovane poti, ki omogočajo vzpon čez stene tudi manj izkušenim in pripravljenim gornikom, obenem pa ponekod omogočajo vzpon na vrh gore, kar sicer ne bi bilo mogoče brez obvladovanja alpinistične tehnike. Italijani, ki so bili nekako največji zagovorniki takšnih nadelanih poti, so jih imenovali "via feratta" po železju (v resnici je sicer uporabljeno jeklo), ki se uporablja za opremljanje tovrstnih poti - jeklenice, klini, lestve, stope ... Nadelava tovrstnih poti se je pričela konec 19. stoletja, razmahnila pa na začetku 20. stoletja v Dolomitih. Ime "ferata" se je nekako uveljavilo za te zahtevne zavarovane poti na vrhove ali čez stene in tako jih sedaj že skoraj povsod po svetu tako imenujejo. V osnovi gre za plezanje po skali ob jeklenicah, ki so nameščene za varovanje, ponekod pa ne moremo napredovati brez uporabe varoval, saj vodijo poti tudi čez strme, celo previsne stene, velikokrat gladke, zato pogosto od plezalcev zahtevajo tudi nekaj več moči. Težavnosti ferat so sicer označene oziroma obstajajo težavnostne lestvice, še najbolj se v zadnjem času uporablja avstrijska, ki ima ocene od A (najlažja) do F (skrajno težavni previsni odseki). Vendar gre tukaj predvsem za ocenjevanje modernih športnih ferat, ki niso vezane na visokogorje in ne prikazujejo realne težavnosti poti na vrh gore, ki zahteva kompleksnega gornika. Vsekakor bomo morali kaj kmalu na novo ovrednotiti zavarovane plezalne poti oziroma ločiti ocenjevanje visokogorskih poti ter športnih ferat.
Pri nas imamo opremljene in zavarovane plezalne poti skoraj povsod, vendar je seveda treba ločiti poti, kjer je jeklenica nameščena predvsem zaradi varnosti in ne kot pomagalo, od tistih poti, kjer prav pomagala omogočajo vzpon po poti. Poti, ki so zgrajene predvsem s tem namenom (npr. Cjajnik), da bi omogočale vzpon čez zahteven teren tudi običajnim smrtnikom in ne samo alpinistom, pri nas v visokogorju skorajda ni. V tujini, predvsem v Italiji in tudi ponekod v Avstriji, pa je prav opremljanje poti z varovali omogočilo vzpone po nekaterih smereh na vrhove, na nekatere pa je bila to sploh edina možnost dostopa poleg klasičnega alpinizma. V bistvu gre tukaj za nekakšno posiljevanje gora, saj ferata omogoča dostop tudi manj veščim gornikom, to pa pomeni večjo gnečo in obremenjenost gorskega sveta. Da ne govorimo o svojevrstnem onesnaženju in uničevanju gorske narave z nameščanjem velikega števila raznih kovinskih varoval, kar pomeni tudi razvrednotenje gorskega sveta. Zato se je v Alpah nekako zaustavilo nadelovanje novih ferat, to velja predvsem za visokogorja.
Čez stene po jeklenicah
Moderni časi prinašajo številne novosti, tako tudi na področje gorništva. Tako kot je bilo po drugi svetovni vojni moderno tehnično plezanje in je prineslo v alpske stene, predvsem po Dolomitih, ogromne količine železja, da so se plezalci prebili čez njih, se nekaj podobnega sedaj dogaja na področju ferat oziroma zavarovanih plezalnih poti. Vendar je tehnično plezanje v zadnji četrtini 20. stoletja počasi poniknilo in se je spet uveljavilo prosto plezanje, ki ne zahteva tako izdatnega posiljevanja sten z varovali. Hkrati s tehničnim plezanjem pa so dolomitski vrhovi v petdesetih letih prejšnjega stoletja dobili vrsto vrtoglavih nadelanih poti. To bi lahko označili tudi kot duh vojnih časov, saj so še danes dobro vidne frontne linije iz prve svetovne vojne, ki so izdatno posegle v gorski svet. Vendar pa lahko rečemo, da je za zavarovane plezalne poti šel razvoj v nasprotni smeri, saj sta se v zadnjem obdobju spet povečala nadelava in opremljanje sten z železjem. V zadnjih letih nastajajo zahtevne športne ferate marsikje, predvsem so se preselile v nižje predele, ki so bolj dostopni širšim množicah. Njihov namen ni več vrh gore, temveč so narejene izključno s športnega vidika, lahko bi rekli, da so namenjene same sebi. Na njih "feratarji" preizkušajo svoje sposobnosti, tukaj ne gre več toliko za samo goro, ki je povsem drugotnega pomena. Poti so opremljene z varovali, ki vodijo čez strme in pogosto tudi previsne stene, vzpon po takšnih poteh pa zahteva precej fizičnih in tudi psihičnih sposobnosti, saj gre pogosto za izredno izpostavljenost. Pri lažjih feratah deloma še gre za plezanje po skalnih stenah in uporabo oprimkov ter stopov, pri težjih pa potekajo poti tudi čez gladke stene, kjer lahko napredujemo le z uporabo jeklenice in redkih klinov. Najdemo lahko tudi viseče mostove in podobne adrenalinske pripomočke, ki še popestrijo takšno vrsto vzponov. A ključnega pomena za napredovanje je jeklenica, ki je napeta čez steno. Ter seveda varovalna oprema, ki jo uporabljamo. Obvezni so čelada, plezalni pas in samovarovalni komplet, s katerim se prepenjamo po jeklenicah. Ena prvih takšnih poti pri nas je bila nadelana v Gonžarjevi peči pri Velenju, njena težavnost je D/E, kar pomeni, da je zelo zahtevna. Nekaj jih najdemo na drugi strani meje v Avstriji, v plezališču Lavamūnd (težavnost C/D), Božičev vrh v Železni kapli (D/E), zelo atraktivna je Fallbach v Maltatalu (D/F) zraven najvišjega slapa na avstrijskem Koroškem, Būrgeralm (F) na avstrijskem Štajerskem in še bi lahko naštevali.
Varnost je najpomembnejša
Samovarovalni kompleti nas varujejo pred morebitnimi padci iz stene, seveda pa ne preprečijo našega padca v steni. Tukaj se moramo zavedati svojih sposobnosti. Morebitni padci na športnih feratah znajo biti zelo trdi, saj (večinoma) nimamo vrvi, ki bi ublažila padec oziroma bi nas varovala. Na jeklenicah vselej zdrsnemo do naslednjega varovala, kar pomeni tudi nekajmetrske padce, katerih faktor je zelo neugoden za naše telo, ob tem je izredno obremenjena tudi varovalna oprema. Na športnih feratah se je zgodila že vrsta nesreč, med njimi tudi nekaj smrtnih. Eden zadnjih primerov iz Avstrije, ko se je mlademu fantu na ferati pretrgal samovarovalni komplet, je povzročil številne analize in teste ustreznosti opreme. Ugotovili so, da so zaradi obremenitev pri padcih nekateri samovarovalni kompleti neustrezni, in so jih proizvajalci umaknili iz prometa ter naredili izboljšave. V končni fazi je treba seveda tudi poudariti, da tovrstna oprema ni bila namenjena za tako zahtevne in izpostavljene načine plezanja, kot je na najzahtevnejših športnih feratah. Velikokrat pa gre pri padcih za precenjevanje sposobnosti. Če nismo prepričani, da ferato zmoremo, je najbolje, da jo preplezamo v družbi vodnika in ob varovanju z vrvjo. Varnost seveda mora biti nad vsem. Primerno je, da je vselej v skupini kdo, ki obvlada vrvno tehniko in reševanje ob morebitnih zapletih.
Vsekakor pa je tukaj zanimiv vidik, zakaj se odpravljamo na tovrstne vzpone. Ker gre tukaj za individualne vzpone, kjer ne potrebujemo varovanja soplezalca, je v ospredju pogosto naš ego, naša želja po premagovanju samega sebe in dokazovanju naših sposobnosti. Niso toliko pomembni razgledi, narava sama in gora sama, kar je prisotno na poteh v visokogorju. "Feratarstvo" ima svoje pripadnike, pa tudi nasprotnike. Če nas veseli plezanje po jeklenicah po bolj ali manj izpostavljenih stenah, je vsekakor treba poskrbeti za primerno pripravljenost in varovanje, če pa smo bolj pripadniki naravnega skalnega plezanja, pa nam številna plezališča ponujajo še veliko več izzivov in možnosti. Izbira je vsekakor naša.
Tekst in foto: Boris Strmšek