Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Vsaka človeška skupnost na tem svetu ima izdelan sistem družbenega sporočanja najpomembnejših vrednot, ki so združevalna sila skupnosti.
To je temelj družbenega sožitja - in ne s sankcijami podprte pravne norme, kot si morda dandanes mislijo nekateri. Hipertrofija predpisov pomeni le eno: razpad sistema družbenih vrednot.
Prvi in osnovni Watzlawickov aksiom komunikacije pravi, da je nemogoče ne komunicirati. Sporočanje je nekaj, čemur se ni mogoče izogniti. Tudi molk je sporočilo. Če nekaj ali nekoga očitno ignorirate, je to izredno močno in podčrtano sporočilo!
Zadnje dneve se precej ukvarjam z vprašanji, kaj sporočamo in česa ne sporočamo v slovenskem turizmu. Kaj sporočamo obiskovalcem - in sami sebi. Evropska komisija je že leta 2007 izdelala strateški dokument, ki govori o tem, kako narediti evropski turizem še bolj konkurenčen. Tam piše, da to brez izrazito trajnostnega pristopa ni mogoče - ključne prednosti evropskega turizma so namreč lokalna identiteta, kulturna in naravna dediščina. Leta 2010 so v Direktoratu za podjetništvo in industrijo EU naredili še korak dalje in turizmu pripisali nekaj dodatnih družbenih vlog: skrb za dobro počutje in zdravje prebivalcev Evrope, ohranjanje zavesti o lastni dediščini, spoštovanje evropske multikulturnosti, ohranjanje in razvijanje lokalne identitete. Da, to je postala predvsem naloga turizma - in ne le sektorjev za ohranjanje kulturne dediščine ter narave v posameznih državah.
Našemu turizmu - tako zatrjuje naš direktorat za turizem na gospodarskem ministrstvu - ne gre slabo. Nasprotno. Torej lahko pričakujemo, da bo turizem kot sektor zastavonoša ohranjanja naše kulturne ter naravne dediščine in bo načrtno skrbel za to, da se bomo dragocenosti te dediščine in edinstvenosti naše identitete zavedali tako mi sami kot tujci, ki pridejo k nam?
Ja - in potem bo svizec zavil čokoladico v folijo ...
Če nečesa nimaš, tega ne moreš prodajati. In mi spoštljivega odnosa do naše dediščine preprosto nimamo. Ne cenimo je - zato je tudi ne znamo predstavljati drugim. Država daje naše najdragocenejše zaklade v najem: Postojnsko jamo, Predjamski grad ... To je sicer čisto prav. Hudo narobe pa je, da v razpisnih pogojih veliko piše o denarju, nikjer nikoli pa še ni pisalo, kaj mora upravljavec teh vrednot o njih povedati. Nikjer ni zahteve, da mora upravljavec Postojnske jame predvsem skrbeti, da bodo obiskovalci jame spoznali, kako deluje kras in kako ranljiv je. Ali o tem, da je Slovenija zibelka svetovnega krasoslovja. Nikjer v razpisu za oddajo Predjamskega gradu ni zapisano, da je treba sporočati resnično zgodbo o bojevnikih, ki so bili povezani z gradom, branilcih pred Turki, o zgodovinsko pomembnih Windischgretzih in o resničnem Erazmu iz Predjame ... Na Muzejskem vlaku ponujamo srednjeveško poroko, iz kurentov smo naredili navadne šeme, ko je koliščarska dediščina v Alpah postala Unescova svetovna dediščina, smo impozantno arheološko najdišče iz obdobja koliščarjev na Špici v Ljubljani uničili, ker se oblastnikom še sanjalo ni, kaj naj bi z njim ...
Ni mogoče ne komunicirati. Zamolčane zgodbe in tisto, česar sebi in turistom ne sporočamo, o nas povedo zelo, zelo veliko.
Marjeta Keršič Svetel