Večer, 10.10.06, Črna kronika: Trije jamarji se niso znašli v najdaljšem gorskem jamskem sistemu
Večer, torek, 10. oktobra 2006
Črna kronika
Neizkušenost jih je ujela v jami
Trije jamarji so niso znašli v najdaljšem gorskem jamskem sistemu pri nas - Osem reševalcev jih je našlo v bivaku, ki so si ga postavili
Včeraj, slabih dvajset minut pred sedmo uro zjutraj, se je za tri pogrešane jamarje Dimitrija Valantiča, Zdenko Žitko in Mateja Fortunata srečno končal spust v Pološko jamo na Tolminskem, kjer so se zaradi neizkušenosti ujeli v stranskem rovu, kakih 200 metrov od zgornjega vhoda vanjo. Vodja jamarskih reševalcev Slovenije Aleš Stražar je povedal, da jih je osem reševalcev našlo nepoškodovane, vendar pošteno utrujene, in da niso imeli nobenih možnosti, da bi sami prišli iz jame.
Kot so povedali potem, ko so jih rešili iz jame, so vanjo vstopili pri gornjem vhodu pri planini Lašca, na višini 1290 metrov, njihov cilj pa je bil prečenje jame in izhod pod spodnjim robom Osojnice na nadmorski višini 500 metrov, se pravi na najnižje ležeči tolminski planini Polog. Trije jamarji iz Nove Gorice in iz Sežane so v jami preprosto zašli. Naprej niso znali več, nazaj pa se niso mogli vrniti, ker spotoma niso zastavljali fiksnih oziroma označevalnih vrvi. Osem reševalcev od skupaj 29, kolikor jih je sodelovalo v reševalni akciji, jih je našlo v bivaku, ki so si ga postavili, potem ko so ugotovili, da so se ujeli v past in da sami zagotovo ne bodo sposobni najti izhoda na površje. Na srečo so imeli pri sebi dovolj opreme, tako da so se zavili v aluminijaste folije in čakali ne reševalce, ki so do njih potrebovali kakih šest ur, še enkrat toliko pa potem vsi skupaj za pot do izhoda.
Izkušeni tolminski jamarski reševalec Andrej Fratnik, ki dobro pozna Pološko jamo, je odlično predvidel mesto, kjer naj bi pogrešane našli. Vodja jamarske reševalne službe Slovenije Aleš Stražar pa ni skrival ugotovitve, da pogrešani sami ne bi našli poti iz jame, in dodal, da je dogodku botrovala neizkušenost. Dva od trojice pogrešanih sta imela jamarski izpit, tretji pa ju je le spremljal na poti po jami, ki s svojimi 705 metri višinske razlike ter z rovi, dolgimi 12 kilometrov, sodi v sam svetovni vrh in med pet najglobljih na svetu, pri nas pa še vedno za najdaljši gorski jamski sistem. Med jamarji velja napotek, da je povratek iz Pološke jame priporočljiv pri belem dnevu, če ne celo nujen, saj je v temi težko najti že sicer težavno pot prek podora do ceste. Podor je nastal med velikonočnim potresom leta 1998. Pološka jama je bila raziskana leta 1968. Takrat je bila pod vodstvom Inštituta za raziskavo Krasa iz Postojne predmet zanimanja udeležencev raziskovalnega tabora, kasneje so vanjo največ zahajali tolminski jamarji.
V tokratni reševalni akciji, ki je trajala 13 ur, so sodelovali jamarski reševalci iz Tolmina, Postojne in Kranja ter vodstvo jamarske reševalne službe Slovenije. V bližino jame jih je po obvestilu četrte udeleženke spusta, ki je ostala zunaj, pripeljal vojaški helikopter, ki bi, če bi bilo to potrebno, do pogrešanih pripeljal tudi zdravnika iz doline. Na srečo ga niso potrebovali in so se brez njega odpravili domov.
Filip Šemrl
Večer, torek, 10. oktobra 2006
Prva Slovenija
Neizkušenost jih je ujela v jami
Včeraj, slabih dvajset minut pred sedmo uro zjutraj, se je za tri pogrešane jamarje Dimitrija Valantiča, Zdenko Žitko in Mateja Fortunata srečno končal spust v Pološko jamo na Tolminskem, kjer so se zaradi neizkušenosti ujeli v stranskem rovu, kakih 200 metrov od zgornjega vhoda vanjo. Osem reševalcev jih je našlo nepoškodovane, vendar pošteno utrujene, in da niso imeli nobenih možnosti, da bi sami prišli iz jame.
čk