Slovenske novice, 10.10.06 - Jaroslav Jankovič; v Pološki jami preživeli 40 ur
Slovenske novice, torek, 10. oktobra 2006
Trije jamarji izgubljeni v jami
Zdenka, Matej in Dimitrij so izgubljeni v Pološki jami preživeli 40 ur — Mraz jim je že nevarno lezel v kosti, ko so jih našli kakšnih 200 metrov od izhoda, ki ga sami niso odkrili — Neodgovorno dejanje, pravijo izkušeni — Jamarski reševalci šolsko izpeljali akcijo
Zatolmin, 9. oktobra
Človekova radovednost nima meja. Sili ga, vleče in poriva daleč onstran meja zdravega razuma in mu pogosto streže po življenju. Spomnimo se otroštva, ko je bilo grozdje v sosedovem vinogradu slajše kot tisto z domače brajde, prijateljeve igrače pa precej bolj privlačne. Iz malega zraste veliko, še bolj radovedno, še bolj privlačno in bolj noro.
V soboto okoli pol dveh popoldan so se 34-letni Matej Fortunat in 33-letni Dimitrij Valantič iz Nove Gorice ter 42-letna Zdenka Žitko iz Sežane od koče na Pološki planini nad Zatolminom napotili proti vhodu v dobrih 12 kilometrov dolgo Pološko jamo, ki velja za tretjo ali četrto najdaljšo v Sloveniji. Po besedah vodje Jamarske reševalne službe Aleša Stražarja gre za izjemno zahtevno jamo z nešteto rovi, ozkimi prehodi in nevarnimi meandri, ki jih mora človek prečiti v razkoraku, ozka zaseka pa je pogosto globoka nekaj deset metrov: »Pološka jama je kot švicarski sir, polna lukenj in rovov, zato je orientacija praktično nemogoča!«
Pološko jamo so odkrili leta 1965, za štiri kilometre dolg glavni rov sicer kapilarno razvejenega ožilja izkušeni jamarji potrebujejo 10 ur, vsi manj izkušeni pa tja ne bi smeli brez vodnika. Nismo tu, da bi sodili, kako so bili fanta in zrelo dekle pripravljeni, a reševalci so namignili, da je šlo za neumno dejanje!
Po gusarsko
Ker je jama prehodna, kar pomeni, da ima izhod drugje, so se je Zdenka, Matej in Dimitrij lotili po gusarsko. Prišli so do navpičnega rova in se vanj spustili po 60 metrov dolgi plezalski vrvi. Na dnu pa so jo nič hudega sluteč potegnili za seboj, tako kot nekoč gusarji ob svojih napadih, in se odpravili naprej.
»Jama je mokra, a ne blatna. Prej bi rekel, da je zaradi nešteto ožin, meandrov in pogosto nizkega stropa, kjer se moraš plaziti po kolenih, fizično naporna,« je razlagal reševalec Smiljan Brešan iz Nove Gorice. »Predvsem pa je hladno, komaj dve stopinji Celzija, in stoodstotna vlaga!«
Nadobudna trojica se je ure in ure spuščala, plezala in plazila skozi ozke škrbine, ko je okoli štirih ponoči prispela do jamskega slapa: »Že prej smo imeli občutek, da nekaj ni v redu, pri slapu pa smo vedeli, da smo zašli.« Obrnili so se in že dokaj utrujeni poskušali prosto preplezati strmino, ki je vodila nazaj do glavnega rova.
»Nobene panike ni bilo. Jedli smo lešnike in čokolado, bili pa smo že malo utrujeni,« je pripovedovala Zdenka, ki se ji je na toplem soncu pred gostilno v Zatolminu vse smejalo.
Ko se stisneš globoko pod zemljo
Kaj se ji ne bi, radovedni materi treh otrok, ki jo je življenje v teh letih tako zelo zasrbelo, da je začela aktivno laziti po hribih in stikati po jamah. Obstali so sredi večne teme tam spodaj, kjer slišiš le kaplje vode in drget svojega premraženega telesa. Iz jamarskih alufolij so si uredili bivak in se stisnili kot kakšni prestrašeni najstniki.
»Vedeli smo, da nas bodo iskali, zato smo se jim nastavili na pot,« je povedal Matej. »Čakaš in ždiš, moker si in vse bolj te zebe!«
No, pičli dve stopinji Celzija in stoodstotna vlaga je smrtonosna formula. Dimitrij je priznal: »Dokler smo hodili, je bilo v redu, potem je postalo neprijetno.« Dimitrij je začutil, da mu tekočina uhaja iz premraženega telesa. V takšnih razmerah se človek podhladi v nekaj urah. Ko telo neha drgetati, si zelo blizu ... polagoma zaslišiš angelce peti!
Zunaj lepa sončna nedelja, družine z majhnimi otroki so zasedle parke ali se odpeljale po kostanje kam na Dolenjsko. V podzemni deželi Hada na Tolminskem pa je čas tekel sila počasi, po jamsko. Popoldne Zdenke, Dimitrija in Mateja še vedno ni bilo ven.
Nepisana pravila velevajo, da pred vstopom v jamo nekomu poveš, kam greš in kdaj se boš vrnil. Dimitrij se je o Polovški jami pozanimal pri jamarju domačinu Andreju Fratniku, ki jo pozna morda bolje kot svoj žep. Ko trojica ni prišla v kočo na Pologu pojest malice in popit piva, je izkušeni Fratnik takoj poklical prijatelje jamarske reševalce.
Vojna za vse
Okoli štirih popoldne je nad vhodom v Pološko jamo zabrnel vojaški helikopter, odložil prvo skupino reševalcev in se vrnil po drugo. Ob sedmih zvečer je pod zemljo stopilo osem reševalcev. Takrat so imeli Zdenka, Dimitrij in Matej za seboj že 30 ur teme: »Zeblo nas je, vendar nas niso obhajale čudne misli,« pove Zdenka. Stvar je celo predvidela: »Ko sem odhajala od doma, sem materi namignila; če ne bom pravočasno nazaj, smo se izgubili!« In spet smeh. Mi pa smo ji vrnili z vprašanjem, kako se je počutila, objeta z dvema mladcema. Punca nam ni ostala dolžna: »Veste za tisti neokusni vic, ko pride skupina vojakov na domačijo in si vzamejo mlade hčere, mater pa pustijo. Ko so vojaki potešeni in dekleta zadovoljena, se ob odhajanju vojakov oglasi mati, da je vojska za vse, ne samo za mlade!« In spet prešerni smeh šarmantnega dekleta, ki bo jutri spet neslo svoj nos v jamo, o tem smo prepričani!
Ko so ždeli tako stisnjeni ob karbidnem ogenjčku, v podzemlju so še vedno najboljše luči karbidarice (!), so končno zaslišali reševalce, ki so jih klicali. »Bilo jih je prijetno slišati, a ni bilo panike, lepo smo šli z njimi in ob šestih in deset minut smo bili že zunaj!« je umirjeno povedal Matej.
Vsaj 25 kilogramov razstreliva
Jamarji reševalci so bili veseli, da se je vse skupaj dobro končalo. Vendar pa so nekateri stiskali zobe in se skrivaj jezili. Trojica je morda preveč izzivala: »To je napaka,« je poudaril vodja Aleš Stražar. »Na obisk v neznano jamo se gre z vodnikom. To je neodgovorno! Če bi se komu kaj zgodilo, bi ga reševali tri dni ali pa en teden!«
Drugi so nemo prikimali in srebali kavo. Prehodi v jami so namreč tako ozki, da z nosili ne bi mogli odnesti ponesrečenca. »Izračunali smo, da bi samo za razstreljevanje ozkih prehodov porabili 25 kilogramov razstreliva. Če bi ga seveda sploh dobili!?« Ja, zaradi birokratskih pravil, pa raje recimo kar zaradi zaplankanosti sitema zaščite in reševanja jamarski reševalci ob hujši nesreči ne morejo pridobiti razstreliva. Uprava za zaščito in reševanje jim ga preprosto noče dati, čeprav se jamarji učijo pri izkušenih rudniških minerjih v Zagorju. »Da ne bo pomote, za razstrelitev prehoda potrebujemo morda 10 gramov razstreliva!«
Jaroslav Jankovič
Jamarski reševalci
Slovenija premore 53 jamarskih reševalcev, fantov in deklet, ki gredo za ponesrečencem kamor koli ob vsakem vremenu in ob vsaki uri. Jame ne trpijo bleferjev, le požrtvovalnost brez meja. Tako je bilo tudi tokrat! Pri reševanju je sodelovalo 25 jamarjev iz Tolmina, Nove Gorice in Kranja ter fantje enote za zvezo novogoriške civilne zaščite.