NeDelo - Jana Zupančič Grašič: ... na Triglav se je sprehodil - Slovenski posvojenec na daljavo,

... 22-letni Laban iz Ugande, bo v dveh mesecih prekrižaril Slovenijo. Obožuje salamo in sladoled.

Te dni se po Sloveniji potepa prav poseben fante, Ahimbisibwe Laban iz ugandske vasi Bufuka, kjer od leta 2001 domuje tudi organizacija Edirisa slovenskega izvora. Ravno prek te je v Sloveniji dobil pokrovitelja za šolanje in kot eden redkih med vrstniki ne le končal srednje šole, ampak se bo vpisal tudi na študij ekonomije. Ni ga slovenskega zdravnika, učitelja ali prostovoljca, ki mu nasmejani, bistri in marljivi mladenič med delom ob jezeru Bunyonyi ne bi sedel v srce in tudi zato je peščica njih z zdravnikom Boštjanom Berlotom na čelu zbrala za letalsko vozovnico do Slovenije – da Laban spozna deželo svojih prijateljev in »posvojiteljev«.

»Dober dan, dober dan, me veseli,« izusti kar po slovensko in v kombinaciji s širokim nasmehom takoj razbije zadržanost ob prvem srečanju. V svoje živahno razpravljanje, če se le da, tudi pozneje povsem spontano vtakne slovensko besedo, v teh nekaj tednih pod Alpami se jih je naučil že celo prgišče. Vedoželjen in bister srka vase vse, kar mu pokažejo, in tega je veliko. Edirisine prostovoljke Marta Satler, Irma Šinkovec in Dunja Jezeršek, ki je skupaj z mamo tudi pokroviteljica njegovega preteklega in prihodnjega izobraževanja, so namreč uskladile in umestile v urnik vse, ki so želeli gostiti prijatelja iz Afrike. V vseh teh letih je namreč ob jezeru Bunyonyi spoznal veliko Slovencev, zdravnikov na odpravah ali prostovoljcev, vključenih v delo ugandske organizacije Edirisa, ki si prizadeva izboljšati razmere za izobraževanje, zdravje in razvoj ter promocijo Afrike, njene kulture in ustvarjalnosti, tudi z multimedijo in turizmom.

Laban se je hitro pomešal mednje in jim pomagal s prevajanjem, pri delu z otroki, pri Edirisinih delavnicah, kot vodnik ... »Pomoč, ki mu je bila dana, je dobro unovčil, ni je izkoristil, kar se žal zelo pogosto dogaja v podobnih primerih, ko lahko za domačine, ki res nimajo ničesar, hitro postaneš samo vreča dolarjev brez dna. Ne pričakuje, da mu bom kar vse zdaj plačevala jaz, ampak v prostem času vedno poskuša kaj zaslužiti in pridno hrani denar, da bo nekoč lahko nekaj ustvaril. Poleg tega želi nekako vrniti dobro z dobrim: pomaga sovaščanom, ki jim gre slabo, je kot nekakšen oče drugim sponzoriranim dijakom iz Bufuke, zanje hodi na roditeljske sestanke, jih naganja k učenju, pomaga pri birokratskih zadevah v zvezi s šolninami ...« je povedala njegova »sestra« Dunja, ki je bila kot (učiteljica) prostovoljka Ugandi že trikrat in je z Labanom nenehno v stikih. Nekaj dni v Sloveniji je zato preživel tudi z njo.

»Nedvomno bom izkoristil to enkratno priložnost. Res sem hvaležen, da sem lahko tukaj, veselim se prav vsega, kar mi pripravijo tukajšnji prijatelji. Všeč mi je način, na katerega sem trenutno zaposlen,« je navdušen Laban. »Tukaj je popolnoma drugače kot doma, kjer je, da ne bo pomote, najlepše, a Slovenija je res lepa, zelena dežela s prijaznimi ljudmi. In vsi tako lepo skrbijo zame … Lahko bi rekel, da se tukaj počutim kot v svojem drugem domu,« je dejal in v spominu na hitro preletel, kaj vse je že videl in počel. Obiskal je enega od vrtcev, osnovno šolo, tri gimnazije in fakulteto, se družil z učenci in dijaki, predstavil svoje življenje in svojo državo, jih učil peči čapatije. Ogledal si je tiskarno in se vključil v proizvodnjo čevljev, spoznal je brata Karničar, se s kajakom spustil po Soči, v uri in 27 minutah pretekel polmaraton v Radencih – zdelo se mu je za 20 minut prepočasi …

Bil je na jagi za srnami, se učil posla z obrtnimi izdelki, delal na kmetiji, bil na vinski vigredi v Metliki, obiskal idrijski rudnik in planiško velikanko, spoznal večja slovenska mesta, praznične običaje in naš način življenja, nekaj dni je bil celo v Rimu. V prihodnje mu bodo razkazali tudi delo na radiu, šel bo v Postojnsko jamo, na MEPI-pohod, učil se bo rolati in rolkati, se kopal v morju, kolesaril … kar mu, vzdržljivemu tekaču, spretnemu nogometašu in veščemu plesalcu zagotovo ne bo povzročalo težav.

Pri nas si slab mesec dni – kaj ti je najbolj ostalo v spominu?
Pohod na Triglav! Noro! Navzgor je šlo z lahkoto, navsezadnje tudi doma živim skoraj na takšni nadmorski višini, navzdol je bilo težje, ker je bilo strmo in spolzko. Na trenutke sem se celo ustrašil za svoje življenje, a je vseeno prevladal užitek, zlasti zaradi škripanja snega pod mojimi nogami …

Prvič v življenju na snegu?
Res je. Videl sem ga že, dotikal pa še ne. Mrzel je, res (smeh). Prvič sem ga okusil na Jezerskem, kjer je še vedno v nekaterih kotanjah, in menda me bodo nekje tam postavili tudi na smuči. Komaj čakam!

Športne aktivnosti so pri vas nujne, da preživite: v hrib po vodo, tek, da prideš od točke A do točke B, pojem trening, predvidevam, vam je bolj tuj kot ne?
Pri vas sem res presenečeno ugotovil, da tako moški kot ženske namensko planinarijo, trenirajo tek … pri nas to res ni v navadi, kot ni na primer vožnja s kolesom. Kolo ni del naše kulture, zato ga ljudje ne marajo, tako da je kolesarjenje pri nas skoraj malo sramotno. Mi je pa vaš sistem všeč; veste, kako je treba upravljati čas. Zjutraj, ko je glava spočita, delate, popoldne si vzamete čas za športne aktivnosti in druženje, je pa res, da ste precej panični zaradi lovljenja terminov in zato nenehno v stresu in nesproščeni. A pri vas avtobus odpelje točno ob uri, čeprav z enim samim potnikom, pri nas šele, ko se napolni … Tudi zato naš javni servis nikakor ne deluje tako učinkovito kot tukaj. Doma se s časom ne obremenjujemo kaj dosti, zato sem imel tukaj na začetku precej težav z navajanjem na uro. Zdaj raje štartam pol ure prej, da pridem pravočasno, četudi me vmes kam zanese …

Tvoje ime pomeni upanje in res si upanje za otroke doma, ki ravno zaradi tebe uvidijo, da se lahko marsikaj doseže, čeprav je človek reven, sirota, kot si ti.
Moje otroštvo ni bilo lepo, mama me je zapustila, ko sem bil majhen, od takrat živim pri babici, ki se le s težavo preživlja. Je pa zlata, močno jo pogrešam … Nekako komunicirava prek mojih prijateljev, ki jim pišem, saj nima telefona. Ko sem povedal, da grem na obisk v Evropo, ji ni bilo prav. Prepričana je bila, da se ne bom nikdar več vrnil. Ampak sem ji povedal, da bo mogoče to, da sem ter tja krenem po svetu, del mojega življenja, a da se nameravam vedno znova vrniti domov. Tam je moja družina, moji prijatelji, tam je moje srce. In ne glede na to, kakšno je bilo moje otroštvo, se mi je življenje res lepo obrnilo. Zelo sem srečen. Končal sem šolo, potujem, grem na fakulteto, kar se zgodi le redkim mojim vrstnikom. Zdaj se sicer šola čedalje več otrok, saj jih motivira cela vrsta ljudi. V preteklosti je bilo slabše.

Motivacija odkod? Iz tujine?
Večinoma iz tujine. Tujci tu uspešno vodijo svoje delavnice in trgovine, postavljajo šole, z denarjem podpirajo šolanje. Poleg tega zaradi posameznikov, kot sem sam, otroci vidijo, da se garanje in marljivo učenje splača. Tudi oni si želijo take priložnosti in k sreči se zavedajo, da je brez izobrazbe najverjetneje ne bodo dobili. Z veseljem sem jim vzornik, saj menim, da je to prava pot, in tudi zato si ne upam niti pomisliti, da ne bi končal šolanja. Končal bom fakulteto, da bom potem lahko delal, kar želim.

Pa meniš, da bi to, kar si, lahko dosegel brez pomoči tujcev?
Moja babica vsekakor ne bi mogla plačati šolanja. Že za hrano težko zbereva skupaj, kaj šele za uniformo, knjige ali prispevek za učitelje. Na naših srednjih šolah in univerzah se seveda plačuje šolnina, tako da v mojem primeru brez sponzorjev ne bi šlo. K sreči je večina stvari pri nas zelo poceni in tujci tudi z majhnimi zneski pripomorejo k velikim spremembam, saj tisto, kar imajo sami za drobiž, v naši valuti pomeni ogromno: z dvajsetimi evri lahko pri nas poravnamo stroške za ves mesec. In ko želim pri vas kaj kupiti, si ponavadi premislim, saj razmišljam, kaj vse bi doma dobil za ta denar.

Zahodnjaki smo prepričani, da je vse naše odlično in da brez nas vi, »ubogi črnčki«, ne bi (z)mogli …
So plusi in minusi tega evropocentrizma, a sam vidim več plusov. Ljudje pri nas ne vedo ničesar – kaj se dogaja okoli njih in po svetu, kakšna prihodnost se napoveduje. Ostajajo zadaj, zato, zlasti tehnologijo, nujno potrebujejo, da razširijo svoja obzorja. Če ne bi imel sam dostopa do računalnika (rokovanje z njim in komuniciranje prek interneta mu je omogočil prav zdravnik Berlot, op. p.), res ne vem, kako daleč bi lahko prišel s svojim izobraževanjem. Večino stvari sem izvedel na spletu, včasih me prijatelji prosijo, naj »pogulgam« za odgovore, ki jih potrebujejo za seminar. Naše javne knjižnice so namreč bolj prazne ali pa so knjige zastarele …

S seboj si prinesel tudi kup izdelkov, ki so jih spletli domačini, in menda se boš tukaj učil celo poslovanja, da morebiti nekoč v prihodnosti zaženete izmenjavo – prodajo izdelkov med Slovenijo oz. Gorenjsko in Ugando?
Jeseni me čaka triletni študij ekonomije in marketinga. Zdaj ko sem tukaj, priznam, da si zelo pozorno ogledujem, kakšen sistem organizacije, načrtovanja in načina dela imate, in razmišljam, ali bi se ga dalo presaditi k nam. Ni pa v Evropi dober sistem tako imenovane pravične trgovine, zlasti ne za posameznike. Težava so transport, množica davkov, stroški, ki se ne pokrijejo, zato so dobički zelo majhni. In ta razkorak v cenah! Pri vas stane mango dva evra! Za ta denar dobim pri nas cel kup ročno spletenih košar. No, poleg tega je naše sadje precej bolj okusno (smeh). Drugače pa na vašo hrano nimam pripomb. Veliko mesa in maščobe sicer, a mi ustreza, želodec se nič ne pritožuje. In res imam rad salamo! Pa sladoled! Doma ga zelo malo jem, Indijci ga drago prodajajo, pa ni tako dober, tukaj pa … Skoraj vsak dan prihranim kovanec zanj.

Predvidevam, da ga že znaš naročiti v slovenščini?
Počasi, počasi (pove po slovensko). Na začetku se z vašim jezikom nisem kaj dosti ukvarjal, zdaj pa usvajam več in več besed, tako da mi včasih iz pogovora uspe razbrati, o čem se pogovarjajo. Predstavljam se že po slovensko, a potem ljudje mislijo, da razumem vse, in jih moram popraviti, da pač »ne razumem slovensko«. Pa jih že spet zmedem (smeh). Poleg maternega jezika – rukiga – sicer govorim angleščino, ki je naš uradni jezik, vendar bi se rad naučil še vsaj svetovna jezika, da bom lažje komuniciral s svetom. Ker vidim, kako se ljudje kar odprejo, ko kaj poveš v njihovem jeziku, tako da takšno znanje ni nikoli odveč.

Vseeno si te, sončkastega, kot si, težko predstavljam kot resnega poslovneža.
Nikoli se ne ve, v kakšen posel se bom spustil, zagotovo pa v njem ne načrtujem kakih kravat in celodnevnega čepenja v pisarni. Preveč rad hodim … (smeh). 

Jana Zupančič Grašič