Dnevnik - Aleš Kocjan, Peter Lovšin: ... za premagovanje "dolinskih pritlehnosti": "Džagat, ta je moj zadnji"
Štirinajsti november, napovedan kot odločilni dan pri reševanju slovenskega alpinista Tomaža Humarja, je potrdil najbolj črni scenarij, ki so ga zakrivile težave, s katerimi se je v južni steni himalajske gore Langtang Lirung v Nepalu spopadel slovenski alpinist.
| |
 |
|
| |
Tomaž Humar (Foto: Matej Povše)
|
|
Navsezgodaj zjutraj, ob 5.30, so se s helikopterjem prvič dvignili v goro švicarski reševalci (prej so ga neuspešno iskali nepalski), v triurni iskalni akciji pa so Humarja našli mrtvega na 5600 metrih.
Pomoč prišla prepozno
Pred Švicarji so Humarja neuspešno iskali tudi nepalski reševalci. S helikopterjem so ga iskali že v torek, ko so v bazni tabor pripeljali stenske reševalce. Toda tisti dan Humarja niso našli, kar je bilo zanj verjetno usodno. Nepalski reševalci po mnenju Toneta Škarje, ki je iz Katmanduja sodeloval pri reševanju, nimajo izkušenj, ki so potrebne, da bi poškodovanca opazili iz zraka. "Če bi bil takrat z njimi kak Slovenec, bi ga verjetno lahko našli," je v Katmanduju povedal veteran slovenskega alpinizma v Himalaji. Tudi če bi iz zraka ugotovili, kje je poškodovani Humar, je vprašanje, ali bi mu nepalski reševalci lahko pomagali. Niso namreč usposobljeni za reševanje ponesrečencev neposredno iz helikopterja. Nepalska pilota Humarja nista opazila niti ob prvem preletu v soboto, 14. novembra. Ko pa so se takoj za Nepalci v iskanje Humarja podali Švicarji, so ga nemudoma odkrili.
"Švicarski reševalec Simon Anthamatten se je z vrvjo spustil do njega in videl, da je mrtev. Sebe je odvezal in Humarja pripel na vrv. Helikopter ga je odpeljal do baznega tabora, nato pa se je vrnil še po Anthamattna in akcija je bila s tem končana," je v soboto za Dnevnik strnil potek reševalne akcije Viki Grošelj, ki je s slovenskih tal pomagal pri koordinaciji reševanja. "Najverjetneje je umrl že v noči na torek ali najpozneje v torek," nam je zaupal Grošelj, ki pravi, da naj bi imel Humar res zlomljeno nogo, vendar je bil, ko se je v ponedeljek dopoldne zadnjič javil, še precej pri sebi in je satelitski telefon ugasnil, ker je najverjetneje skušal privarčevati baterijo, da bi se lahko še javil.
Kaj se je s Humarjem dogajalo po njegovem zadnjem klicu, v katerem je šerpi po besedah predsednika agencije Asia Trekking Anga Tseringa sporočil: "Džagat, ta je moj zadnji," pa vse do smrti, bo, tako kaže, za vedno vedela le gora. V težave naj bi Humar zabredel med sestopom, na približno 6300 metrih, našli pa so ga 700 metrov nižje, kar v tako strmi steni po besedah Grošlja ne čudi: "Navzdol po hudi strmini ga je lahko potisnil močan veter, morda plaz," nam je pojasnil Grošelj, ki nam je zaupal, da so truplo 40-letnega Kamničana iz baznega tabora prepeljali na nemško ambasado in da obdukcija ne bo potrebna, kar so si vsi tudi želeli. Truplo ponesrečenega alpinista naj bi v prihodnjih dneh upepelili. Ali bodo pepel raztresli po Himalaji, kot bi si Humar verjetno želel, še ni znano.
"Fantje, vi kar mahajte!"
Humar, ki je začel plezati v domačih kamniških gorah, je imel s himalajskim gorovjem poseben odnos in je trdil, da ga ima Himalaja rada. Tja se je podal zelo zgodaj, brez kakšnih večjih podvigov v Alpah. Prvič leta 1994, ko se je s Stanetom Belakom povzpel na Ganeš V. Kot je zapisal v svoji knjigi, je v gorah iskal moč za življenje na tleh: "V stenah sem kmalu spoznal svoj oltar, v sprva zelo tveganem plezanju pa svojo molitev. To je bil začetek novega življenja. V gore sem hodil nabirat energijo, ki sem jo potreboval in jo še dandanes potrebujem za premagovanje dolinskih pritlehnosti, pa tudi za preskakovanje polen, ki so mi bila, to že moram priznati, prej v spodbudo kot pa v breme. Zaradi ponavljajočih se dolinskih navad sem svojim 'prijateljem' večkrat govoril: Fantje, jekla ločimo na silicijeva in manganova. Bolj ko mahaš po silicijevem, mehkejše je, in bolj ko mahaš po manganovem, trše je. Zato, fantje, vi kar mahajte - jaz se ne prištevam k silicijevim."
S težavami in bližino smrti se je srečeval na skoraj vseh svojih odpravah. Med vzponom na Anapurno se je znašel v hudih vremenskih razmerah, ki pa so se po njegovem mnenju izboljšale tudi zato, ker je močno verjel, da se bodo: "Če se nevihtni oblaki ne bi še pred nočjo spustili pod mejo smrti, bi končal podobno kot Herman Buhl, ki je izginil na Čogolisi, zato so se. Tega še dandanes večina noče razumeti. Znamenja so namenjena izbranim, čudeži vsem ostalim."
Na vrhu Nuptseja je leta 1997 pred očmi izgubil kolega in prijatelja Janeza Jegliča, ki ga je z vrha gore odpihnil silovit sunek vetra, pred štirimi leti pa je šest dni - na robu smrti - ujet v steni le dočakal pomoč reševalcev.
Njegov največji alpinistični dosežek je bil bržkone vzpon na Daulagiri leta 1999, ko je v alpskem slogu preplezal novo smer in s tem postavil nov mejnik v vrhunskem alpinizmu. Steno je premagal, na vrh pa se ni podal, saj se je zavedal, da bi tvegal preveč: "Prvič v življenju se zavem, da me čaka konec, če bom trmoglavil proti vrhu. Zanj sem prekratek točno za eno življenje..." Odločitev: naprej ali odnehati je za alpinista težka in lahko tudi usodna. Oziroma, kot je zapisal Humar: "Ne gre za herojstvo, še manj za norost. Gre za na videz povsem enostavno odločitev: vstopiti v mišelovko ali si zapeti v brk znano melodijo: Je to moj poraz ali usoda. Trenutek odločitve, ko greš trikrat srat, preden se vsaj enkrat pokrižaš, je najvažnejši trenutek vsake himalajske odprave in mnogokrat tudi življenja samega. Predvsem zato, ker je redkim dano dosanjati in še redkejšim ostareti."
Pozitivna norost
Viki Grošelj, alpinist: Njegove kvalitete, fanatična predanost in gnanje telesa do skrajnih meja, so ga držale v svetovni špici, njegovi podvigi v Himalaji pa so sami presežniki. Daulagiri je bil mejnik v plezanju, ki bo ostal za vedno zapisan. V njemu je bila pozitivna norost, ki smo jo vsi občudovali, kot človek pa je bil vedno zelo blizu malemu človeku.
Svetovni gorski maksimum
Franci Ekar, predsednik Planinske zveze Slovenije: Tomaž Humar je bil ne samo vrhunski plezalec, alpinist svetovnega formata, bil je duša, vedno dobre volje, veder in vesel. Vedno je izkazoval pripadnost goram, višinam in vertikalam. Njegovi vzponi in dosežki so zabeleženi kot svetovni gorski maksimum. S Tomažem smo izgubili veliko gorsko, alpinistično slovensko veličino, ki nam bo ostala kot vrednota.
Aleš Kocjan, Peter Lovšin