Janez Pikon: Prijatelji naših bohinjskih planin naj izvedó veselo novico, da na kopnih stenah po Otošci, na Ledinah nad Belopoljem na poti proti Triglavu in pod malim Triglavom že zeleni. 
Dogovorijo se, da v kratkem dobijo naročenih Triglavskih zelišč, okamnine in druzih planinskih lepotij dovolj na izbiro. Za herbarium bodo: Sanpurea pygmaea, Thlaspi rotundifolium, Potentila nitida (Triglavski petoprstnik), Erichtrichium nanum (Triglavsko mačje okó), ki raste najviše pod Triglavom, Leontodon Triglav (Triglavski regrat) in še druzih lepih cvetlic. Še bolje in nam še ljubše bi pa bilo, ako bi Ljubljančanje osebno prišli obiskat naš švicarski lepi Bohinj, Savico in Triglav. Ceste imamo gladke, in tudi na Triglav je že narejena steza pripravna. Kar bode zdaj sneg in srež poškodoval, je na pomlad gotovo dobro popravljeno, in za prenočišče na Belempolji stojé že staje; pod malim Triglavom bode pa goste sprejemala mala zidana hišica. Vse je tedaj prav; le mili Bog naj nam še ohrani zdrava pljuča in pa urne nogé.
Bohinec pa prav: juhe, juhe! Na planinci fletno je!
Joža Škantar - Šest
Novice, 15. marec 1871
Bohinj, dne 14. marec 1809 in Srednja vas v Bohinju, kjer Juriju Škantarju (Pr' Šest), žena Mina rodi osmega otroka, sina Jožefa po imenu - Jožef Škantar, Šest po domače.
Dne 13. junija 1881 je umrl eden najbolj znanih bohinjskih gorski vodnikov, graditelj koč in lovec.
Jožef Škantar, p. d. Šest, rojen 14. marca 1809, oče pozneje splošno znanega vodnika Lovrenca Škantarja, iz Srednje vasi številka 68.
Zapis iz knjige Evgena Lovšina o Gorskih vodnikih Julijskih Alp govori o njem in o njegovih potomcih.
Do nastopa znamenite Škantarjeve družine so bili Jerekarji s Koprivnikarji in Podjelci vodilne osebnosti v gorskem vodništvu. Jerekarji Kosi so bili na prvem mestu.
Stari Šest - Škantar se je učil gorskega vodništva pri Antonu Kosu. Pri vodniku Sokliču so zabeleženi tudi njegovi prvi Triglavski vzponi, pozneje je spremljal razne znane turiste Pavicha pl. Pfauenthala, fužinarja Ruarda, Ljubljančana Kadilnika, Logarja, prof. Globočnika, dr. T. Petersona iz Frankfurta, Euringerja iz Frankfurta, F. F. Tucketta iz Bristola, E. Howarda iz Londona s švicarskim vodnikom Lauenerjem itd. Najlepši spomenik mu je postavil ljubljanski profesor prirodoslovja Ivan Tušek v svojem članku »Potovanje okrog Triglava« (Slovenski Glasnik 1860). Kdor se želi vživeti v takratno bohinjsko planšarsko življenje in še marsikaj zanimivega zvedeti, bo z nezmanjšano pozornostjo čital Tuška. Mi se bomo tu omejili samo na opombe o Jožetu Škantarju: »V koči Orjakovega Šimna na Velem polju smo se malo pomudili, ko so se bile megle nekaj prepodile, smo odrinili kvišku. Marsikaj nama je vedel povedati Šest, kako da je tu zalezoval divje koze in kje da je stal, ko je debel kozel smrtno ranjen zadnjikrat od tal poskočil. Najin vodnik je sicer že 51 let star, pa je vendar še vedno šaljive govorice in ve veliko povedati o lovu divjih koz, katerih je že 266 v svojem življenju ustrelil. Je namreč lovec barona Cojza.
Šli smo po znani poti vrh Ledin do snega, ki je v kotlu na jutranji strani Velikega Triglava … Vzpenjali smo se prek stene Malega Triglava od snega na pošev do vrha, za katero pot je trdil Škantar, da jo je on našel, ko je opazoval smer divjih koz, saj je bil že kakih 18-krat na vrhu.«
Naš planinski starosta France Kadilnik priporoča vsakomur za vodnika lovca Jožeta Šesta (Škantarja) in njegovega sina Lovrenca.
Stari Škantar je odločilno sodeloval pri graditvi prvih Triglavskih koč in potov. 1872 je zgradil na pobudo kaplana Žana, vrlih Bohinjcev ter z denarjem zbranim od ljubljanskih vnetih planincev Nemcev in Slovencev, prvo planinsko kočo na Ledinah, na južni strani Triglavskega vrha »Triglavski dom« (Triglavski tempelj). Ko se je ta podrla, je na pobudo Frischaufa, s pomočjo nekaterih domačinov in z denarjem nam domačinom prijaznega avstrijskega turističnega kluba, dogradil na Ledinah novo kočo. Pravzaprav jo je zgradil Alpenverein leta 1877 in jo po svojem razsulu prodal Turistenklubu. Pri tem delu mu je pomagal njegov sin, pozneje znani vodnik Lovrenc. Oče in sin sta tudi popravila pot na vrh in očistila greben od zrahljanega kamenja. Oba Škantarja in Gašperin so gradili tudi kočo pri Utah v Jezerski dolini. Avstrijski Touristenclub jo je 1880 slavnostno odprl. Imenovali so jo po nadvojvodi Francu Ferdinandu. Poleg sina Lovrenca, ki ga bomo posebej opisali, je imel Jože Škantar še hčer Rozalijo Škantar, iz Srednje vasi številka 68.
Rozalija je bila prva ženska, ki je stopila leta 1870 na vrh Triglava. Bila je pozneje oskrbnica v Vodnikovi koči, medtem ko je Orožnovo oskrboval Ravnik s hčerjo, Triglavsko kočo pa sta imela na skrbi Franc in Johana Arh. No, Arha sta bila že tretja oskrbnika ponosne Aljaževe Triglavske koče. Prvi oskrbnik je bil od leta 1897izvrstni in izobraženi Anton Pekovec iz Stare Fužine, ki je opravljal tudi meteorološko službo na Kredarici. Za njim sta skrbeli za kočo Roza Holbling in Rozalija Škantar, ki je dobro obvladala nemško. Pekovec pa se je zaradi starosti preselil v Vodnikovo kočo.
Kasneje v letu 1872 so v Bohinju že prvič poskušali ustanoviti društvo Triglavskih prijateljev, prvo planinsko organizacijo na slovenskem. Imeli so vse, kar bi potrebovalo planinsko društvo: svoje ime, prvega predsednika Ivana Žana, svojo in prvo planinsko kočo pod Triglavom, »Triglavski tempelj,« ki ga je leta 1872 zgradil Jože Škantar - Šestov Joža iz Srednje vasi in svojo pot na Triglav. Niso pa imeli potrjenih društvenih pravil, ker to ni bilo v interesu politično najmočnejšega naroda večnacionalne avstrijske države, zato ustanovitev ni uspela. Tako je bila kasneje, leta 1931 ustanovljena Bohinjska podružnica SPD s sedežem v Srednji vasi.
O Jožefu Škantarju - Šestu, potomcu bohinjskih Kosezov, je zanimiv članek Franca Ceklina v PL. V. 1906, stran 7, 8. (? Verjetno napačna opomba iz knjige).
Vir: Novice v letu 1871, Evgen Lovšin - Gorski vodniki Julijskih Alp, Planinska založba Slovenije, Ljubljana 1961
Janez Pikon