Janez Pikon: Bohinjci so izdelovali predvsem maslo, Tolminci pa so bili sirarji in so, kot bomo še videli, postali učitelji sirarstva Bohinjcem. Toda oboji so se sredi prejšnjega stoletja v mlekarstvu še vedno držali starega načina. 
Gospodarski razvoj je v drugi polovici prejšnjega stoletja postavil naše kmetijstvo pred nove naloge. Stari način gospodarjenja in kmetovanja ni več ustrezal novo nastalim potrebam, kmet je s proizvodi svojega gospodarstva postal v večji meri, kot je bil prej, odvisen od trga. Ta trg pa se je z razvojem prometa - nekako pred 150 leti je prva železnica prerezala našo zemljo - zelo razširil, kar je imelo za posledico, da so se na njem pojavili tuji konkurenti. Konkurenčni boj pa vzdrži tisti, ki more v kakovosti in ceni prekositi svoje konkurente, zato se je moralo boriti tudi naše kmetijstvo, da si je zagotovilo svoj prostor na trgu. V tem boju je uporabljalo zadružništvo kot sredstvo za izboljšanje gospodarstva, ker je zadružništvo tista organizacija, ki temelji na skupnosti interesov in daje tudi gospodarsko šibkim pa združenim moč, da z njo dosežejo uspehe, ki jih posamezniki ne morejo doseči.
Začetki organizacije mlekarstva, dr. Vlado Valenčič
Prve naše zadruge so bile sicer kreditne zadruge, ki so jih začeli v sedemdesetih letih preteklega stoletja ustanavljati po Spodnjem Štajerskem. Istočasno smo dobili na polju mlekarstva prve zadružne organizacije in si je torej v mlekarstvu začelo utirati kmetijsko zadružništvo svojo pot.
Skupna paša na planinah - podlaga organizacije mlekarstva
Organizacija mlekarstva v obliki skupnih obratov se je najprej razširila na Tolminskem in v Bohinju. V obeh okoliših je bila živinoreja zaradi obilice dobrih planinskih pašnikov in zaradi pomanjkanja polja najbolj razvita kmetijska panoga. Prebivalstvo je bilo v svojem gospodarskem obstoju odvisno od živinoreje in njenih proizvodov, kmetje so izdelovali surovo maslo in sir za domačo porabo in tudi za prodajo, da so si mogli kupovati žita, ki ga sami niso dovolj pridelali. Ker tvorijo pašniki in planine tako v Bohinju kot na Tolminskem glavni del za kmetijstvo sposobne površine, je bilo prehranjevanje živine že zdavnaj v veliki meri navezano na planinsko pašo. Način mlekarstva seje moral temu prilagoditi, zato so že zelo zgodaj nastale skupne planinske sirarne, ki so mleko živine, ki se je na planinah skupno pasla, predelovale v sir.
»Gospodarjenje v planinah v takšnem zemljišču, kakor ga imamo na razpolago v Julijskih Alpah, v zelo kamnitem, pa močno gozdnatem in dokaj visoko ter odročno ležečem, 30 gorskem ozemlju, nikakor ni lahka stvar in zahteva velikega napora, pa zadostnih delovnih moči. Tu gre za urejanje celotne planine, za čiščenje in za krčenje, ki ne more biti stvar samo ene družine, enega kmetijskega obrata. Prav tako so na skupno, na družno kolektivno kmetsko delo navezane naloge, ko je treba ograditi planino, jo je bilo nemara potrebno zavarovati in trajno varovati zoper zveri, zlasti medvede in še bolj volkove, itd. Veliko brigo je bilo treba posvečati dohodom do planin, živinskim ter pastirskim stezam, oskrbi z vodo, napajališčem itd. Skratka: planinsko gospodarstvo je takšne prirode, da že samo sili v skupne napore, v organizirano kolektivno delo, v takšno, kakor ga je pač mogla opravljati in opraviti srenja. Zato moramo za trdno računati, daje skupno gospodarjenje v planinah v Julijskih Alpah že prastaro in da so že najstarejše, prve planine urejali s skupnim delom ter da se srenjska oblika kolektivnega gospodarjenja v planinah deduje odtlej morebiti brez presledka.«
Skupna lastnina ali pa skupna poraba planinskih pašnikov sta živinorejce v obeh okoliših davno pripeljali do skupnega obratovanja. Živina, ki se je poleti pasla na planinah, je bila večkrat zaupana varstvu skupnega planšarja, ta je imel skrbeti tudi za skupno predelavo mleka, proizvodi so bili potem razdeljeni med živinorejce po količini mleka njihovih krav, ravno tako so se tudi stroški razdelili na posameznike.
Na Tolminskem so zasledili obstoj takih planinskih sirarn že leta 1771, predelovale so skupno kravje in ovčje mleko v sir; proizvode: sir, skuto in sirotko, so razdelile med živinorejce, ki so bili pri teh skupnostih udeleženi. Uradna statistika mlekarskih zadrug za leto 1891 je navajala med tolminskimi zadrugami tudi planinsko zadrugo Kuhinja za kraje Krn, Vršno in Selce, obstoječo od leta 1800, in od leta 1842 obstoječo planšarsko zadrugo na planini Duplja za kraj Smast. Seveda niso bile te zadruge organizirane z zadružnimi pravili, deleži, jamstvom itd., saj zadružnega zakona še ni bilo, pač pa so bile skupnosti živinorejcev, ki so kot upravičenci uživali pravico do paše na teh planinah, in so se s časom čisto neprisiljeno in naravno razvile v skupne mlekarske obrate, katere smemo v gospodarskem pogledu brez nadaljnjega označiti kot zadruge.
Sirarski obrati teh, kakor jih je Povše imenoval, divjih zadrug so bili urejeni zelo po domače, njihova oprema je bila preprosta in pomanjkljiva. Izdelovale so sir po starem načinu in starih izkušnjah, termometra niso poznale, ampak je izkušeni sirar kar z roko določal pravo toploto. Sirarsko orodje ni bilo ravno preveč snažno in tudi poslopja so bila bolj za silo. Kleti niso bile primerne za pravilno dozorevanje sira, temperaturne razlike od 8° do 10° niso bile nič izrednega kakor tudi, da je ob hujših nalivih pritekla v klet voda.
Bohinjci so izdelovali predvsem maslo, Tolminci pa so bili sirarji in so, kot bomo še videli, postali učitelji sirarstva Bohinjcem. Toda oboji so se sredi prejšnjega stoletja v svojem mlekarstvu še vedno držali starega načina, ki je bil dokaj primitiven, nova mlekarska tehnika, ki so jo uporabljale gospodarsko naprednejše dežele, jim je bila neznana. Zato je tudi trpela kakovost njihovih mlekarskih izdelkov, ki so se vedno težje borili s konkurenco kvalitetnejšega blaga.
Ni manjkalo sicer prizadevanja, da se tudi v naših deželah dvigne kmetijstvo in živinoreja na višjo stopnjo popolnosti. Zato so se trudile kmetijske družbe, ki jim je bil namen pospeševanje kmetijstva in dvig kmetove strokovne izobrazbe, pri čemer so uživale podporo države. Leta 1868 je avstrijsko kmetijsko ministrstvo pričelo razpisovati nagrade za sirarska društva in je podeljevalo deželnim kmetijskim družbam podpore za pospeševanje sirarstva.
Na pomen in potrebo organizacije sirarstva je opozarjal na Goriškem Fran Povše, ki je tedaj postal strokovni učitelj, leta 1871 pa ravnatelj novo ustanovljene kmetijske deželne šole v Gorici. V svojem slovenskem predavanju o mlekarstvu in sirarstvu 6. decembra 1869 v goriški deželni dvorani je opisal tudi delo in organizacijo švicarskih sirarn. Te sirarne so imele obliko društev, v njih so se združili živinorejci in si postavili skupne sirarske obrate, v katerih so predelovali v sir mleko svojih krav. Povše je priporočal, da bi tudi pri nas začeli z izdelovanjem sira na švicarski način, ki se mu je zdel za naše razmere najbolj primeren. Izdelovanje takega sira je pa mogoče le pri večji količini mleka, zato je bilo potrebno, da so sirarski obrati dobivali mleko od več živinorejcev. Sirarska društva s skupnimi obrati bi tudi v naših deželah omogočila, da bi se sirarstvo razširilo. Na ta način bi mogli izdelovati dober sir, ki bi imel višjo ceno; v skupnih obratih bi se veliko prihranilo na stroških za opremo in obratovanje, zadostoval bi en sam sirar, kjer jih je po starem načinu več, in ta bi gotovo tudi bolje obvladal sirarsko tehniko. Končno je Povše v svojem predavanju omenjal še prizadevanja avstrijskega kmetijskega ministrstva, ki je razpisalo nagrade za skupne društvene sirarne, da bi tako spodbudilo povzdigo sirarstva. Brez dvoma je v veliki meri Povšetova zasluga, da se je na Goriškem sprožilo vprašanje organizacije mlekarstva v skladu z gospodarskim razvojem in da se je širila ta misel, za katero se je zavzela tudi goriška kmetijska zadruga.
Istočasno je bilo to vprašanje načeto na Kranjskem. Kot je mogoče ugotoviti, so leta 1870 »Novice,« ki so služile tudi kot glasilo kmetijske družbe na Kranjskem, prvič prinesle razglas kmetijskega ministrstva o podeljevanju nagrad društvenim sirarnam. S temi nagradami je država hotela pospeševati ustanavljanje »mlekarskih društev ali tovarišij.« Razpisani sta bili dve nagradi po 600 goldinarjev in zlate svetinje za »sirarske družbe ali tovarišije, ki na dan najmanj 400 bokalov v masten sir predelajo.« (1 bokal je meril 1,41 litra). Če bi bilo več takih društev, bi pri podelitvi nagrad odločala kakovost sira. Nadalje so bile razpisana še tri darila po 300 goldinarjev in srebrne svetinje za sirarne, ki predelajo v pol masten sir najmanj 400 bokalov mleka; odločilna je bila kakovost in množina. Za nagrado so se smela potegovati vsa po avstrijskih planinah obstoječa mlekarska društva in tudi tista, ki bi se ustanovila do julija 1871. Društva so morala imeti najmanj deset članov, pri razpisu leta 1872 je bil še pogoj, da morajo vsi člani imeti iste pravice. V prošnjah za nagrade je bilo treba navesti podatke o poslovanju društva ter o rezultatih tega poslovanja.
Kmalu nato je odbornik kranjske kmetijske družbe Schollmayr objavil v »Novicah« članek, v katerem je pozival »naj se gospodarji celih sosesk združijo, da skupaj napravljajo sir za kupčijo.« Opozarjal je na razpisane nagrade, opisoval prizadevanja za povzdigo sirarstva v drugih deželah ter način izdelovanja sira v Švici, ki gaje priporočal kranjskim živinorejcem v posnemanje.
Leta 1873 so »Novice« posvečale planinam in mlekarstvu prav posebno pozornost. Prinesle so opis sirarskih »družb,« kako so organizirane, kako poslujejo in opozarjale živinorejce, da je sirarstvo mogoče le na podlagi združitve, ker posamezniki nimajo dovolj mleka, da bi mogli izdelovati dober sir. V posebnem članku so opisale, kako so opremljene švicarske mlekarne in potem zopet dajale navodila, kaj bi se dalo vse izboljšati na naših planinah. Priporočale so skrb za dobra pota, za vodo po planinah, za hleve, za gnojenje in svarile pred prekomernim izkoriščanjem planinskih pašnikov, kjer se sme pasti le toliko živine, kolikor je pašnik more prehraniti.
Z vsem tem propagandnim delom je bilo poskrbljeno, da je misel o potrebi organizacije mlekarstva na podlagi združitve živinorejcev v mlekarskih in sirarskih društvih prišla med tiste, ki jim je bila namenjena, med tolminske in bohinjske kmete. Ti so bili sedaj poklicani, da ji dajo življenje. Ni bilo treba dolgo čakati, ko so se pokazali prvi sadovi, seme je padlo na pripravljena tla.
Na Tolminskem: Omenjeno je bilo že, da so na Tolminskem že oddavnaj imeli po planinah poleg navedenih še v Lomu, Pologu, Žabčah in drugih krajih skupne sirarske obrate. Povše jih je imenoval »divje zadruge,« ker so bile brez vsakih pravil in je njihovo poslovanje slonelo le na ustnih izročilih. Ker je bila zavest o potrebi skupnega dela ljudem že prirojena in je to skupno delo imelo svojo tradicijo, ni bilo več daleč od tega, da je dobilo tudi novo oliko in se tako prilagodilo potrebam gospodarskega razvoja in nove proizvodne tehnike v mlekarstvu.
Za švicarskim vzorom: S posredovanjem kmetijske družbe v Gorici je leta 1873 prišel na poljubinjsko planino Razor švicarski sirar Miller, ki pa ni imel uspeha. Podrobnosti o njegovem delu niso znane, toda že naslednje leto ga je na planini zamenjal drug švicarski sirar, Tomaž Hitz. Pridobila ga je tudi kmetijska družba s pomočjo državne podpore in mu dala nalogo, da uvede na Tolminskem novi način sirarjenja. Hitz, učenec Schatzmanna, je bil mož na mestu, z njegovim imenom je povezan nastanek modernega sirarstva na Tolminskem in v Bohinju.
Tomaž Hitz se je izkazal kot dober organizator. Najprej je vzorno uredil planino Razor. Pri svojem delu je naletel, kot je usoda vsakega reformatorja, na velike težave. Njegov predhodnik, že omenjeni Miller, je imel pri izdelovanju sira smolo in ta neuspeh je tolminske planšarje napravil zelo nezaupljive proti vsem novotarijam. Hitz se je moral boriti zoper mnoga nasprotovanja. Šele ko so videli uspeh njegovega dela, je nasprotovanje popustilo in na planino Razor so pričeli romati živinorejci z ostalih planin ter se vračali potem domov poučeni o boljšem načinu mlekarstva. Mladi planšarji so ostajali na planini vso pašno dobo, da bi se praktično priučili novega in boljšega izdelovanja sira. Hitz je uvedel izdelovanje sira na ementalski način, ta sir je dosegel ceno 68 goldinarjev za 100 kg, prej pa so dobili za po stari tolminski navadi izdelan domač sir največ 50 goldinarjev.
Ugoden uspeh na planini Razor je dal pobudo, da se je združilo 11 živinorejcev s 70 kravami v Poljubinju, v dolini nedaleč od Tolmina, in so ustanovili leta 1874 prvo poljubinjsko mlekarsko zadrugo, ki je obratovala tudi pozimi. Njen namen je bil, da se s postavitvijo mlekarne doseže izdelovanje boljših izdelkov in tako tudi boljše vnovčevanje mleka. Po pravilih je imela zadruga zbrati zadružno glavnico z zadružnimi deleži, ki so znašali 20 goldinarjev, in se naj bi obrestovali po 6%. Upravo, obstoječo iz predsednika in štirih odbornikov, je volil občni zbor za dobo dveh let. Pravila so tudi določala, da morata biti letno dva občna zbora, eden pred pričetkom mlekarske dobe v novembru, drugi po zaključku v juniju. Prvi občni zbor naj bi določil način obratovanja, drugemu pa je moral biti predložen računski zaključek. Zadruga je smela posamezne dobavitelje mleka odvezati od dolžnosti vplačila deležev, ti dobavitelji pa niso imeli nobene pravice soodločanja v premoženjskih zadevah zadruge. Pravila so vsebovala točne določbe glede dolžnosti dobave mleka, zlasti glede kakovosti. Vsak član je moral ob določenem času oddati zadrugi vse mleko, razen kolikor je potreboval za dom, in sicer takoj po molži, kolikor mogoče čisto, toda neprecejeno, v čistih posodah, ki so se morale po vsaki uporabi popolnoma osnažiti in posušiti in so se smele uporabljati le za ta namen. Dobavitelji mleka niso smeli nakupovati telet za pitanje. Mleko, ki bi bilo prepozno prineseno, je smel mlekar zavrniti. Ni se smelo dobavljati nečisto in nezdravo mleko, to je mleko, ki so ga prinesli v nesnažnih posodah, mleko krav, ki so bile bolne na vimenu ali imele drugo bolezen, ter krav, ki so se otelile šele pred šestimi dnevi ali ki naj bi se otelile v prihodnjih šestih tednih.
Zadruga je odklanjala tudi mleko, ki ni bilo namolženo ob rednem času krmljenja in molže (zjutraj in zvečer) in mleko krav, ki so prišle od sejma, ter tistih, ki so bile pomolzene dnevno le še po enkrat. Končno se ni smelo prinašati v mlekarno mleko, ki zaradi kakšne svoje lastnosti ni bilo normalno, ki je bilo preredko ali je imelo premalo tolšče, kar je zadruga ugotavljala s tehtanjem in tolščobnimi merili. Če bi kdo vkljub opozorilu večkrat dobavil slabo mleko, ga ne bi zadruga od njega več sprejemala, dokler se ne bi izkazalo, da je zopet dobro. Za primer dobave slabega in pokvarjenega mleka je bila zadruga upravičena kaznovati nepoštenega dobavitelja z globo od 20 do 50 goldinarjev. Mlečni proizvodi so se skupno vnovčevali in prodajali vsakomur proti gotovini po cenah, ki jih je določil odbor.
Pozimi in spomladi je zadruga izdelovala surovo maslo na milanski način, ki je bilo v Gorici zelo priljubljeno; tako maslo je imelo dobro ceno: 92 do 96 krajcarjev, včasih celo 1 goldinarjev 10 krajcarjev za 1 kg na kraju proizvodnje. Iz posnetega, toda še sladkega mleka je zadruga izdelovala pusti sir, ki ga je prodajala po 35 krajcarjev za kilogram, kupovali so ga največ lesni trgovci za gozdne delavce. Tretji proizvod je bila skuta, ki jo je zadruga razdeljevala članom v razmerju količine dobavljenega mleka.
Eden izmed letnih računskih zaključkov iz prve dobe zadružnega poslovanja je izkazoval letno 597 goldinarjev 17 krajcarjev dohodkov za 340 kg mastnega, 111.5 kg pustega sira, 736 kg skute ter 903 kg surovega masla. Za 27.215 kg mleka je zadruga plačala 1.415 goldinarjev 4 krajcarje, za liter mleka so člani dobili 5,2 krajcarjev; v Gorici je bila tedaj cena mleku 8 krajcarjev, a z ozirom na oddaljenost Tolminskega od prometa so bile cene, ki so jih dosegli tolminski živinorejci še vedno ugodne.
Kot se vidi iz izvlečka pravil, ki ga je objavil Povše, je imela poljubinjska mlekarna ime in dejansko obliko zadruge (po Povšetu se je zadružna tvrdka imenovala »Erste Polubiner Molkereigenossenschaft,«) vendar se ne zdi verjetno, da bi bila takrat na podlagi zadružnega zakona od 9. aprila 1873 vpisana v zadružni register, čeprav je sestavljalec pravil upošteval njegove predpise. Zanesljivi podatki o tem pa niso na razpolago. Če so Povšetove navedbe točne, je bila mlekarna v Poljubinju prva na slovenskem ozemlju, ki je nosila zadružno tvrdko.
Poljubinjska mlekarna je dobila vzorno opremo in je s svojim obratovanjem ugodno vplivala na razvoj okoliškega mlekarstva. Na planini Razor je zgradila hleve za 200 krav, uredila jo je predvsem za izdelovanje mastnega sira, surovega masla in skute.
Mlekarne z neprekinjenim obratovanjem so bile ustanovljene v Ljubinju, Zatolminu, Čadri (Čadrgu) in Ravneh, potem v Idrijskem, Praprotnem, Dolju in še v drugih krajih. V vseh teh mlekarnah so bili zaposleni učenci poljubinjske zadruge, le na planinah so delali sirarji še po starem načinu, ker tamkajšnje sirarne še niso bile prenovljene.
Pri ustanavljanju novih mlekarn ni šlo vedno vse gladko. Prihajalo je tudi do nesoglasij zlasti glede kraja, kjer naj se postavi mlekarna, pa tudi osebna vprašanja so včasih stopala preveč v ospredje. Posledica je bila, da sta ponekod, kjer se v vseh vprašanjih niso mogli zediniti, nastali dve skupini in vsaka je trmasto vztrajala na svojem stališču. Končno so pa namesto ene postavili v vasi kar dve mlekarni, eno na gornjem, drugo na doljnem koncu vasi, kakor je bilo v Volčah. Tudi Idrsko pri Kobaridu je dobilo dve mlekarni. To cepljenje sil seveda ni bilo v korist napredka, ampak je bilo ovira v razvoju goriškega mlekarstva.
Kmetijska družba, ki je dala pobudo za reorganizacijo tolminskega mlekarstva, se je zavedala, da novih mlekarn ne more prepustiti samim sebi, ampak da so mlada podjetja tudi še nadalje potrebna nege in podpore. Res so imeli mlekarski obrati v poljubinjski mlekarni, ki jo je vodil Hitz, vzgled za posnemanje, vendar je bilo to premalo. Potrebno je bilo nadzorstvo nad vsem delom mlekarjev, ki so se oprijeli novega načina mlekarstva, podpirati jih je bilo treba ne le z denarjem, ampak tudi s stalnim poukom in nasveti. Zato je goriška kmetijska družba v sporazumu s kranjsko sklenila nastaviti potovalnega učitelja in nadzornika za mlekarstvo in sirarstvo na Tolminskem in v Bohinju. Z denarno podporo kmetijskega ministrstva je bil na to mesto postavljen sirarskim družbam dobro znani Švicar Tomaž Hitz, ki je tedaj vodil sirarni na planini Razor in v Poljubinju. To vest je objavil v »Novicah« po naročilu Kmetijske družbe dr. J. Bleiweis v posebnem »odprtem pismu planinarjem v Bohinju in Tolminu,« ki da jim bo Hitz dajal praktičen in, če treba, tudi teoretičen pouk v izdelovanju sira in masla. Kmetijsko ministrstvo je dalo podporo za nastavitev mlekarskega potovalnega učitelja le za leto 1878, za naslednje leto pa po kranjski kmetijski družbi zaprošeno podporo 1.200 goldinarjev, kolikor je znašala Hitzova plača, ni dovolilo. Ker je bila goriška kmetijska družba prepričana, da mlekarski zadrugi na Planini Razor in v Poljubinju še vedno potrebujeta dotedanje strokovno vodstvo in da je od nadaljnje prisotnosti Hitza odvisen obstoj zadrug, si je goriški deželni odbor prizadeval, da bi Hitz, ki mu je službena pogodba potekla, še ostal v deželi. Tudi kranjska kmetijska družba je bila za nadaljnjo nastavitev Tomaža Hitza kot potovalnega učitelja v interesu novih sirarskih društev, zato sta se obe družbi dogovorili, da prosita v ta namen za državno podporo po 400 goldinarjev, vsaka in sicer, če le mogoče, za dobo petih let, k ostalim potrebnim 400 goldinarjev, bi pa prispevala vsaka dežela polovico.
Goriška kmetijska družba je od vsega začetka prispevala k plači Tomaža Hitza, ki je že takrat v Poljubinju seznanjal mlade mlekarje s švicarskim načinom mlekarstva. Do kdaj je Hitz deloval na Goriškem, se iz razpoložljivih virov ne vidi, goriška kmetijska družba je prispevala, kot je mogoče ugotoviti, k njegovi plači do leta 1880, zato je verjetno, da je tedaj zaključil svoje za slovensko mlekarstvo pionirsko in plodonosno delo.
Poljubinjska mlekarska zadruga je bila deležna izdatne državne gmotne pomoči, sicer bi gotovo ne mogla svojih obratov tako vzorno opremiti. Njeni izdelki so uživali sloves zaradi dobre kakovosti; bronasta svetinja, ki jo je leta 1882 prejela na gospodarski razstavi v Trstu za razstavljen sir, dokazuje, da so njeni uspehi dobili tudi javno priznanje.
Poslovni uspehi mlekarn: V svojem poročilu o tolminskih mlekarnah je Povše navedel nekaj podatkov iz njihovega poslovanja. Delo poljubinjske zadruge je bilo že omenjeno, naslednji podatki se nanašajo na mlekarne v Ljubinju, Zatolminu, Čadri in Ravneh. Zadruga v Ljubinju je obratovala pozimi v vasi, spomladi na pred planini Lom, poleti na planini Podlenk. Zatolminska zadruga je poleti obratovala na planini Sleme, zadruga v Čadri na planini Dobrenšca in zadruga v Ravneh na planini Kal. Člani zadruge v Kalu so bili prav posebno požrtvovalni, dohodek dveh let so prepustili za nabavo inventarja, za stroške zgradbe in za druge investicije. V enem letu, Povše ne navaja letnice, verjetno je to bilo okrog leta 1880, so te zadruge izdelale približno 18.000 kg sira, 4.300 kg surovega masla in 8.000 kg skute. Po obsegu proizvodnje so bile te mlekarne precej enake, le zatolminska se je posvečala, če smemo soditi po Povšetovih podatkih, predvsem izdelovanju sira, manj pa izdelovanju surovega masla kot ostale tri mlekarne. Zadrugi v Čadri in Ravneh sta predelovali tudi ovčje in kozje mleko. V dolinskih obratih omenjenih zadrug so bili zaposleni učenci vzorne poljubinjske mlekarne, ki so izšli iz Hitzove šole. (se nadaljuje)
Vir: besedilo: dr. Vlado Valenčič
Janez Pikon