Janez Pikon: Planine na Goriškem so bile posestno pravno v lasti kmetskih skupnosti, ki so jih uživale, pri njihovem užitku ni bilo nobenih takih ovir, kot so bile v Bohinju, ki bi vplivale na možnosti izkoriščanja planinskih pašnikov. 
Številčno je tolminsko mlekarstvo lepo napredovalo, ustanovljene so bile nove mlekarne v Dolju, Gabrijah, Idrskem, Krnu, Praprotnem in Žabčah, od katerih so nekatere predelale precejšnje količine mleka, na primer Dolje okrog 6.389 kg, Idrsko I. 139.700 kg, Idrsko II. 30.000 kg, Prapretno 19.115 kg itd. Izkupiček, ki so ga mlekarne dosegale pri vnovčenju svojih proizvodov, je donašal živinorejcem najmanj 4, pa tudi 5,9 krajcarja za liter mleka. Po uradni statistiki je bilo na Tolminskem leta 1891, 18 mlekarskih in planšarskih zadrug, vendar se podatki o poslovanju nanašajo le na 15 zadrug, ker za planšarsko zadrugo Kožarje pri Breginju podatki manjkajo, za planšarsko zadrugo Libušje-Kamno ter za mlekarsko zadrugo Sleme-Zatolmin pa so nepopolni.
Začetki organizacije mlekarstva, dr. Vlado Valenčič
Polovico tolminskih zadrug je označevala statistika kot mlekarske, polovico pa kot planšarske zadruge. V petih krajih so imeli po dve zadrugi, eno mlekarsko v dolini, ki je obratovala v zimski in pomladni dobi, ter planšarsko, ki je obratovala v dobi paše na planinah. Množina mleka, ki so jo tolminske mlekarne v letu 1891 predelale, je znašala 544.540 kg; izdelale pa so 15.484 kg surovega masla, 42.185 kg sira in 16.432 kg ostalih izdelkov. Za sir, surovo maslo in druge izdelke so prejele 32.273 goldinarjev, stroški so znašali 6.953 goldinarjev, donos 30.320 goldinarjev, za 1 kg mleka so člani prejeli 5,56 krajcarjev. Ker so člani verjetno dobili sirotko in kakšne druge izdelke, je bila vrednost vnovčenega mleka nekoliko višja.
Tudi v bovškem sodnem okraju je bilo več skupnih mlekarskih podjetij, ki so predelovala skoraj izključno le ovčje in kozje mleko. Uradna statistika je navajala taka podjetja na planini Mangart, v Koritnici, Trenti, pri Sveti Mariji v Trenti, na Žagi ter še v nekaterih drugih krajih, vendar ni prinesla nikakih podatkov o njihovem poslovanju. Bile so to manjše sirarne, katerih izdelki so bili namenjeni predvsem za domačo porabo.
Ko je Hitz prenehal s svojim delovanjem, je ostalo tolminsko mlekarstvo precej časa brez pravega vodstva. Hitz je sicer svetoval, naj bi se iz vrst poljubinjskih učencev izbral za nekaj let mlekarski inštruktor, ki bi obenem vodil vzorna mlekarska obrata v Poljubinju in na planini Razor. Uresničitev tega nasveta je v interesu napredka mlekarstva priporočal tudi Povše, ko je leta 1894 pisal svoj opis goriške živinoreje in mlekarstva. Naloga mlekarskega inštruktorja naj bi tudi bila, da bi vsako leto v tritedenskih tečajih dajal teoretični pouk tistim učencem, ki so se praktično priučili mlekarstva v Poljubinju, na planini Razor ter v drugih mlekarskih obratih. Toda inštruktor se ne bi smel omejiti le na vzgojo mlekarskih strokovnjakov, ampak bi moral skrbeti tudi, da vse kmetsko prebivalstvo seznani z osnovami umnega mlekarstva. Zato bi moral obiskovati posamezne mlekarne in vasi ter poučevati ljudi na licu mesta. Le na ta način bi se dalo doseči, da se napredek v mlekarstvu in planšarstvu na splošno razširi.
Najbrž ni bil gol slučaj, daje istega leta, ko je Povše s takimi razlogi utemeljeval potrebo mlekarskega inštruktorja, goriška kmetijska družba za to službo z državno podporo nastavila Josipa Lebana iz Tolmina, ki se je učil mlekarstva pri Tomažu Hitzu. Njegova naloga je bila, da obiskuje mlekarne in planine ter podučuje, kako se pravilno izdeluje sir in surovo maslo. V »Gospodarskem listu,« glasilu goriške kmetijske družbe, so bila objavljena njegova poročila, v katerih je opisoval tudi svoje ugotovitve o mlekarskih društvih in na planinah, na katerih so delali sir. Leta 1894 je popisal svoje obiske na planinah Polog, Razor, Pod Kukom, Dolenje Vojske, Vojske, Matajur-Idrsko, Matajur-Svino, Matajur-Sužid, Polje za Krnom in mlekarno v Bovcu. Našel je ponekod, da so izdelovali sir še po starem načinu, toda razen enega so sirarji radi sprejemali njegov poduk, dosegel je, da so se, koliko se že niso prej, oprijeli novega načina izdelovanja sira. V naslednjem letu je Leban obiskal mlekarska in sirarska društva, ki jih je bilo že 19, po dva in celo trikrat. Društva so imela mlekarske obrate v sledečih krajih: Kozarišče, Volče, Zatolmin, Idrsko I, Idrsko II, Svino, Sužid, Kobarid, Bovec, Trnovo, Ladra, Volarje, Gabrije, Dolje, Zalaz, Poljubinj, Ljubinj, Vršno in Smast. Glede surovega masla, ki so ga mlekarska društva izdelovala, ugotavlja, da je bilo v največ primerih prav dobre kakovosti, sir pa se je v splošnem manj posrečil ter je bil bolj redko prvovrsten. Pomanjkljivi so bili največkrat prostori, v katerih so bili mlekarski obrati, zato je priporočal, da bi kmetijska družba, dežela in država s podporami pomagale mlekarskim društvom do primernih prostorov, v katerih bi bilo mogoče obratovanje v skladu z zahtevami umnega mlekarstva. Ker je Leban v svojih poročilih navajal mnogokrat tudi podatke o količini proizvodnje in ocenah, doseženih za mlekarske izdelke, dobimo iz njih precej dobro sliko o stanju takratnega goriškega mlekarstva.
Leta 1893 je 18 tedaj na Tolminskem delujočih mlekarskih društev predelalo skupno približno 964.000 kg mleka v 24.602 kg surovega masla in 67.686 kg sira, za kar so izkupila 54.903 goldinarjev. V tem pa ni všteta tista količina izdelkov, ki je bila razdeljena med društvene člane. Surovo maslo, ki so ga izdelovala nekatera društva, je bilo v trgovini na dobrem glasu in sicer ne le v deželi, ampak tudi na Dunaju, v Trstu, v Pulju in drugje, kamor so ga prodajali v vedno večjih količinah. 19 Tolminska mlekarska društva so leta 1891 imela 539 članov.
Razvoj mlekarstva je pospeševala država še posebej z državnimi podporami, ki jih je podeljevala s posredovanjem kmetijske družbe. Te podpore so služile predvsem za nabavo potrebne mlekarske opreme. Leta 1894 je bilo takih podpor izplačano za 2.000 goldinarjev, ki so jih dobila mlekarska društva v Bovcu, Idrskem, Libušnjem, Svinem, Gabrijah, Doljem, Kozarščah in Zalazu Čadrgi za nakup centrifugalnih posnemalnikov. »Gospodarski list« je ugotavljal velik napredek v tolminskem mlekarstvu od leta do leta ter poudarjal, da izmed vseh podpor, ki jih podeljuje kmetijsko ministrstvo, rodijo največ sadu podpore v korist mlekarskih društev.
Leta 1895 je bilo za tolminsko mlekarstvo prav posebno ugodno, ustanovljena so bila štiri nova mlekarska društva. Po poročilih potovalnega mlekarskega učitelja so mlekarska društva predelala v sir, surovo maslo in druge izdelke že 1,63 1.300 kg mleka. Za kg surovega masla so društva izkupila 90 krajcarjev do 1 goldinarja 15 krajcarjev, za sir pa 45 do 60 krajcarjev.
Omenjeno leto predstavlja tudi nekakšen mejnik v zgodovini tolminskega mlekarstva, tedaj je bila pravzaprav zaključena prva doba razvoja njegove organizacije. Organizacija mlekarstva je slonela na društveni obliki, mlekarska društva, ki jih je sicer avstrijska uradna statistika označevala tudi kot zadruge, so imela na več ali manj enak način sestavljena pravila, ki so veljala za člane samo kot nekake medsebojne pogodbe. Po svojem gospodarskem bistvu so bila ta društva sicer zadruge, kajti njihov namen je bil, da s skupnim obratovanjem pospešujejo gospodarstvo svojih članov, kar je glavni znak zadruge, vendar niso izpolnjevala po zadružnem zakonu predpisanih zahtev in niso bila vpisana v zadružnem registru. Toda vedno pogosteje so se pojavljali glasovi, da je treba obstoječa mlekarska društva spraviti v sklad z zadružnim zakonom in tako dejanskim zadrugam dati tudi pravno obliko zadrug. To misel je zagovarjalo glasilo kmetijske družbe, ki je priporočalo, naj društva prevzamejo prava zadružna pravila in je v »Gospodarskem listu« objavilo besedilo vzornih pravil. Ko je bil leta 1896 občni zbor kmetijske podružnice v Tolminu, je Ernst Klavžar, član odbora goriške kmetijske družbe, govoril o mlekarskih obratih, zlasti pri sirarstvu. Grajal je tudi razcepljenost in needinost, ki sta se ponekod pojavljali in vodili do ustanavljanja dveh mlekarn v eni vasi, medsebojna konkurenčna borba, ki je temu sledila, je bila v škodo razvoja mlekarskih društev in njihovih članov. Jedro Klavžarjevega govora pa je bil nasvet, naj se vsa mlekarska in sirarska društva na Tolminskem preustrojijo v zadruge po zadružnem zakonu in naj se registrirajo v zadružnem registru. V zadrugah bi mlekarstvo dobilo trdnejšo organizacijo, kakor jo ima v več ali manj zasebnih društvih. V imenu kmetijske družbe je Klavžar sporočil zbranim zastopnikom mlekarskih in sirarskih društev, da se bodo državne podpore podeljevale v bodoče le tistim mlekarskim obratom, ki bodo izdelovali maslo in sir po navodilih mlekarskega potovalnega učitelja Lebana in ki bodo organizirani v obliki zadrug ter registrirani pri okrožnem sodišču v Gorici. Razgovor, ki je sledil, je pokazal, da so se zastopniki mlekarskih društev z reorganizacijo v mlekarske zadruge po zadružnem zakonu strinjali. Na občnem zboru je bil izvoljen poseben odbor enajstih oseb, ki je dobil nalogo, naj pripravi tolminskim razmeram primerna pravila za mlekarske zadruge in poskrbi, da jih posamezna društva sprejmejo in se nato vpišejo v zadružni register.
Na istem občnem zboru je bil tudi govor o težavah, ki jih je imela poljubinska mlekarska zadruga pri prodaji svojih izdelkov. Nekdaj cvetoče podjetje je propadalo, ker ni imelo zanesljivih kupcev. Iz tega se vidi, da so se tolminske mlekarne morale boriti za trg, kajti verjetno so povsod srečavale tujo konkurenco. Za mala in mlada mlekarska podjetja brez izkušenj in strokovnega trgovskega vodstva iskanje kupcev gotovo ni bila lahka naloga. Pri tem jim je veliko pomagala kmetijska družba, ki si je mnogo prizadevala ne samo, da so mlekarska društva v redu obratovala, ampak tudi, da so mogla svoje izdelke čim ugodnejše vnovčevati. Skušala je proizvodom goriškega mlekarstva najti trg tudi izven mej države, tako je na primer leta 1895 pripravljala pot, da bi se tolminsko surovo maslo moglo izvažati v Solun. Iz razpoložljivih virov se ne more posneti, če je do tega izvoza potem tudi prišlo.
Stanje živine: Mlekarstvo na Tolminskem je slonelo na izkoriščanju planin, razumljivo pa je, da je z razvojem mlekarstva "šel vzporedno tudi razvoj planinskega gospodarstva. Izboljševanje planinskih pašnikov in njihovo urejanje je bilo tudi pogoj za napredek mlekarstva, mlekarska društva so mu morala posvečati isto pozornost kot mlekarskim obratom. Planine na Goriškem so bile posestno pravno v lasti kmetskih skupnosti, ki so jih uživale pri njihovem užitku ni bilo nobenih takih ovir, kot so bile v Bohinju, ki bi vplivale na možnosti izkoriščanja planinskih pašnikov. Zato je na Tolminskem živinoreja v celoti napredovala, kar nam tudi potrjuje naslednji pregled, ki kaže naraščanje števila goveje živine v drugi polovici prejšnjega stoletja. Podatki so navedeni za govejo živino skupno in še posebej za krave po tedanjih sodnih okrajih nekdanjega tolminskega političnega okraja, podatki za v devetdesetih letih ustanovljeni kobariški sodni okraj so za leto 1900 prikazani skupaj s tolminskim, katerega del je prej bil.
Število goveje živine je po vseh sodnih okrajih na Tolminskem napredovalo, toda razvoj števila krav v razdobju, na katerega se podatki nanašajo, ni bil enakomeren. Štetje leto 1890 je v vseh treh sodnih okrajih ugotovilo manjše število goveje živine kot leta 1880, vendar je število do prihodnjega štetja zopet naraslo. Nazadovalo pa je, kot kažejo naslednje številke, število drobnice, ovac in koz, ker je bil splošen pojav v naših deželah. Na Bovškem, kjer je največji del planinskih pašnikov, primeren le za pašo drobnice, je število ovac le v manjši meri nazadovalo, če ga primerjamo z najvišjim stanjem, ki ga je ugotovilo štetje leto 1880. (se nadaljuje)
Vir: besedilo: dr. Vlado Valenčič
Janez Pikon