Janez Pikon: Davnega leta 1906, je prestolonaslednik Franc Ferdinand slovesno odprl Bohinjski predor, enega najbolj pomembnih na dolgi trasi nove proge, ki je povezala Dunaj s Trstom. Proga je velika pridobitev za takratno monarhijo. 
Bohinjcem je odprla okno v svet in potem, ko so pogorele fužine na Bohinjski Bistrici, odprla nove možnosti razvoja predvsem na turističnem področju. Pripravljalna in gradbena dela na Bohinjski progi so se začela leta 1900. 31. maja 1904 je bil predor prebit. Zadnje metre je razstrelil nadvojvoda Leopold Salvador Habsburški. Dela so se nadaljevala in 1. marca 1905 so opravili prvo poizkusno vožnjo. Leta 1906 so vodili zaključna dela in 19. julija 1906 so s slovesno otvoritvijo, pri kateri je bil navzoč tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand, progo Jesenice - Trst izročili prometu. Prvotna dolžina Bohinjskega predora je znašala 6339 m, po letu 1945 pa 6327,40 metra (predor je krajši za 11, 60 metra). Današnja dolžina je od leta 1945, ko so nemški vojaki ob umiku iz Bohinja razstrelili severni portal in tako skrajšali predor. Zgodovinsko ozadje pri gradnji Bohinjskega predora in železnice je bila priložnost in izziv.
Časnik Slovenec, 29. januar 1932 - duhovnik Janez Piber o izgradnji Bohinjskega predora v letih 1900 do 1902 - predstavljeno v treh delih - brez korektur.
Bilo je ob pozno zimskem času po novem letu 1900. Zglasi se pri župniku na Bistrici takratni šumski oskrbnik iz Radovljice g. Pirker, ter javi, da pridejo jutri na obisk visoki gospodje z Dunaja; in res, drugi dan okrog 10-ih potrkajo zastopniki železniškega ministrstva, ter takoj pričnejo razgovor o bodoči železnici, ki da bo gotovo stekla skozi Karavanke, ob Savski dolini na Bohinjsko Bistrico. Od tod pa skozi predor pod Črno prstjo (Koblo) v Podbrdo in potem dalje po Baški dolini v Gorico in Trst. Spominjamo se, kak boj se je takrat bil v državnem zboru na Dunaju, ali bo železnica speljana skozi Škofjo Loko ali skozi Bohinjsko Sotesko na Goriško.
Prvi načrt je takrat z vso vnemo zastopal poslanec g. Koblar. Drugi načrt pa baron Švegelj, zastopnik nemškega veleposestva v državnem zboru, ki je tudi s svojim vplivom prodrl. Vendar v državnem zboru ni takoj prišlo do definitivnega sklepa. Vladi pa se je mudilo. V zavesti, da bo bohinjska proga zmagala, je odposlala svoje zastopnike na Bohinjsko Bistrico, da bi po njih dobila pri občinskem oziroma vaškem odboru dovoljenje, da z delom na vaškem pašniku takoj prične.
Namen prihoda visoke gospode je bil torej, da župnik s svojim vplivom posreduje pri vaškem odboru za dovoljenje in takojšnje delo. Župnik je takoj sklical zastopnike omenjenega odbora, razložil pomen prihoda gospodov in zaprosil odbor, da izda pismeno dovoljenje. Seveda so zastopniki dali takoj potrebno pismeno dovoljenje. Prvi zapisnik za predor se je torej izvršil v župnišču. Z delom so pričeli še isto leto 20. septembra 1900. Delo je vodil vladni zastopnik inšpektor Fritz, pošten Tirolec. Pričeli so delo z zasekom (Einschnit). Delavcev je bilo okrog 50. Zasek je bil dolg 150 m, širina pa 3 m, visočina nekaj čez 2 metra. Pri sedanjem portalu pa je 13 m višine. Slovesno je blagoslovil započeto delo na god Svetega Nikolaja, župnega patrona, 6. decembra 1900 na povabilo župnikovo, takratni dekan g. Janez Novak iz Radovljice. Še se spominjam s kakimi občutki smo v tem podzemeljskem rovu peli »Benedietus« in kako slovesno je g. dekan izvršil blagoslov. Po blagoslovu je župnik povabil g. inšpektorja in vso bohinjsko duhovščino v župnišče na obed. Bili so navzoči tudi vsi takratni uradniki.
Država je delo pričela v lastni režiji pod vodstvom že omenjenega inšpektorja Fritza. Predno se je smelo z delom pričeti je bilo treba pred predorom odkupiti od lastnikov - kmetov potrebni pašniški svet, nadalje do Save njive in polja za progo. Imeli smo posvet pri takratnem županu Štendlerju, kako ravnati, da ne bi bili lastniki njiv in travnikov preveč oškodovani. Po dogovoru so pooblastili župnika, naj po svoji previdnosti posreduje. Cenitev, namreč se je imela vršiti drugi dan, na ponedeljek. Voditelj, državni zastopnik inšpektor Fritz je bil prvi kot pooblaščenec vlade odločilna oseba. Torej v nedeljo proti večeru zapreže župnik svojo kobilo Normo, ter oddirka v Hotel k Svetem Janezu ob Bohinjskem jezeru. Izvedel je, da so gospodje tam na vrtu pri okrogli mizi v resnem razgovoru. Mahnil jo je takoj k njim in se z njihovim dovoljenjem vsedel. Razpravljali so razne stvari. Seveda ž njimi jo bilo treba večerjati in malce delj časa posedeli, dokler ni prišel ugoden trenutek na razgovor o cenitvi zemljišč. Tedaj je bila pričakovana prilika dana, povedati želje ljudstva. Zemlje v Bohinju jo že itak malo, saj so obkrožene njive in travniki od gora. Teh stegniti ali razširiti pa je nemogoče. Zato bodo kmetje zelo prizadeti, ker bodo morali odstopiti toliko sveta za železnico in druge stavbe. Prosil je torej odposlanec g. voditelja naj pove, kako naj se kmetje ravnajo pri cenitvi, da ne bodo preveč oškodovani. Dobil je odgovor: cenijo naj le sami, jaz pa bom ponudil največjo možno ceno, to je rekel še s posebnim naglasom. Odposlanec je razumel to moško besedo in se zahvaljujoč za to izjavo kmalu poslovil. Kmetje pa so zbrani čakali, kak odgovor bodo dobili. Povedal jim je vsebino izjave g. Fritza, ter jih poučil naj se po tem ravnajo, in res g. voditelj se je zares šarmantno obnašal. Dobili so za prodani svet lepe novce in bili hvaležni.
Kratko naj opišem še, kako se je godilo z odkupom sveta za železnico posestnikom iz Nomenja. Vodstvo železnice II. sekcije je moralo izvršiti odkup sveta v podobčini Nomenj. Cenilci so cenili primerno tamošnji svet: polje in travnike višje, vaški pašnik pa ceneje. Toda svojeglavni posestniki niso te cenitve potrdili, zato je moralo sodišče prisilno razlastitev izvršili. Posestniki so dobili še manj, tretjino tega, kar bi bili dobili po prostovoljni skupni cenitvi. Skesani so prišli k župniku, naj jim pomaga, češ, da so strašno udarjeni, toda kako. K sreči je bival takrat na oddihu železniški minister Wittek v Hotelu pri Bohinjskem jezeru. Njega je bilo treba pridobili. Navadno se je okrog poldne kopal v jezeru in vračal okrog ene v Hotel Sveti Janez. Tam v zelenem gaju ga je župnik pričakoval, ter mu vso zadevo raztolmačil, češ, da so ljudje dobri, da so se dali zapeljali po nekem hujskaču. Sedaj pa spoznavajo svojo krivdo in prosijo, naj bi ostalo pri prvi cenitvi. Da si je bil že sodnijski sklep izvršen je novo razveljavil razsodbo in prvo kupno ceno potrdil, s da so bili ljudje za svojo trmo kurirani, so spoznali, da se svojeglavnostjo nikamor ne pride.
Delo je napredovalo le počasi. V drugo etapo napredovanje dela v predoru, ko je zgradbo od države podjetnik grof Ceconi. To je bilo v letu 1901. Nekaj mesecev je delal le kot akordant. Definitivno pa je prevzel zgradbo predora od oferta do izvršitve. Sedaj jo šlo primeroma izpod rok. Še bolj pa, ko je bil podjetnik prisiljen od državne oblasti, moral delo nadaljevati z električnimi vrtalnimi stroji.
Sedaj pa k zgradbi. Zaseko so pričeli z vrtali rova (Stohlia). Pri vrtanju je bilo zaposlenih 12 Tirolcev - minerjev in 8 domačinov, med temi: Mihael Rozman iz Kamenj, Sodja Štefan iz Češnjice, Rozman Franc iz Bistrice ter tesar Menzinger, ta je postavljal v zaseku potrebne opornike in stebre. Nadalje sta bila zaposlena v začetku Anton Štros iz Stare Fužine in Oder Štefan iz Tunjic. Rov so vrtali 2 metra višine in 2 metra širine, dnevno so napredovali z vrtanjem približno 1 m do 1.20 m. Izkopavali so v prvem kamnito zmes, ki na zraku razpade in se razblini v prst.
Zajeli so izvirek Bistrice, peljali po rakah do Bistrice, ter ondi postavili stroje, s katerimi so delo v predoru še kakor potrojili. Tudi čez gorovje iz Bistrice 1000 voltov so napeljali vodno moč na Podbrdsko sran, ker so s tem potok Katzenpoh ojačili. Tako se je delalo do konca leta 1901. V letu 1902 pa je zgradba že toliko napredovala, da so pričeli z drugim 7 m višjim robom nad prvim, ko je ta napredoval 300 dni, so takoj pričeli z izkopavanjem zadnje oboke (ringe) v dolžini 8 m. Oboke so položili v dolžini 32 m. Po dovršenem pričetem oboke označene dolžine so potem pričeli z novim obokom poleg že dovršenega. Tako se je delo vršilo in stopnjevalo skozi celotni predor, kopanje na oboke so izvrševali iz vrhovnega rova proti spodnjemu rovu, zidanje obokov pa od spodaj navzgor.
Ondi je bilo zaposleno že približno 1000 delavcev. Spodnji rovi so morali biti 300 m do 400 m naprej zvrtani, spodnji pa toliko od zadaj v enaki dolžini. Zanimiva je varimi notranjščine kakor je bilo prej omenjeno do 1 km 600 m. Sam razkrojivni kamen, vmes pa čiste lupine polžev. Od 1600 m dalje do 1800 m pa labora (t. j. kamen, ki se rabi za mlinska kolesa, podoben betonu). Od 1800 m dalje se je vrstil apnenec, čista skala. Za njim pa je sledila velika žila fine ilovke iz raznega kamenja. Ta zmes je bila velika ovira pri napredovanju dela v dolžini kakih 12 m. Še hujša ovira je nastala, ko je pridrvel od zgoraj močan pritok vode, približno 100 sekundnih litrov. Tu v tem delu je bila izvršitev obokov najtežavnejša in najmučnejša. Delavci niso mogli več vzdržati, kakor po tri ure. Voda je imela komaj 6 stopinj Celzija. Nadalje pa je tvorila vsebino predora apnena skala od 2600 m do 2700 m. Pri 2600 m se je pojavila nova žila studenca, ki je presegal prvega daleč po količini. Voda je s takim pritiskom butala iz kamenite žile, da so minerji utekli iz predora, boječ se, da se je odprlo kako podzemeljsko jezero. Hvala Bogu, da pritisk je prenehal po kakih 4 urah.
Prvi, ki se je drznil pogledati to naravno silo, je bil domačin Anton Štros. Videl je, kako sta dva curka bruhala vsak iz nasprotne strani. Voda je prinesla s seboj fin pesek, svetel kakor diamant. Tega peska se je naplavilo nad 50 m3. Ta pesek prinaša voda še vedno pri vsakem večjem poplavlju iz predora. Od 2700 m naprej se je pričela skala; sivi apnenik. V stiku z zrakom je pričel pokati sam na sebi in so se luščili posamezni deli od njega. Ta siv apnenik je imel tako močan pritisk, da je upognil in porušil zid 3 metre močan (Wiederlager). Za ta obok je bilo potrebno izdelali in pripeljati izredne kvadre v dolžini 90 cm. Ves ta oddelek je obokan od znotraj navzgor s temi kvadri, tako do 3100 m. Od 3100 m do 3300 m je ta kamen prav tak, kakor na vrhu Črne prsti. Za tem pa je prevladal moder, rdeč, siv kremen do Podbrda. Največ ovire je delala voda. Treba je bilo napraviti kanalizacijo po predoru; širine 80 cm visočine. Ker je pa dotok vode postajal vedno močnejši, so morali že izgolovljeno kanalizacijo podreti in napraviti drugo širšo, žal, še ta ne zadostuje. Pri vsakem večjem dežju je bila poplava v predoru od okni do proge 2600 m, v višini celo 48 cm, do kolen. Proti tem različnim pritiskom in napetosti težkega materiala je bilo treba omisliti trden stalen kamen, kvadre, ki bodo kos temu podzemeljskemu težaku.
Časnik Slovenec, 29. januar 1932 - duhovnik Janez Piber o izgradnji Bohinjskega predora v letih 1900 do 1902 - (se nadaljuje)
Janez Pikon