Janez Pikon: Najveličastnejša pa je bila slavnost ob priliki prebitja predora, ko je padla zadnja stena, ki je ločila takrat Kranjsko od Goriške. Pred predorom na Bistrici je bil postavljen lepo okrašen oltar. Tam pa je službo božjo slovesno opravil domači župnik. 
Domači pevci pa so prepevali med mašo slovenske pesmi, da je odmevalo od bližnjih gora. Vojaška godba pa je svirala nabožne pesmi. V bližini na posebni ozaljšani verandi so prisostvovali sveti maši višji dunajski in domači dostojanstveniki. Zgodovinsko ozadje pri gradnji Bohinjskega predora in železnice je bila priložnost in izziv. Časnik Slovenec, 30. januar 1932 - duhovnik Janez Piber o izgradnji Bohinjskega predora v letih 1902 do 1904 - predstavljeno v treh delih - brez korektur: Naj sledi kratek opis še kamnoloma na svetu verskega zaklada, v bližini Bohinjskega jezera. Tam je bil kamnolom. Toda kako naj se vrši dovoz težkih kamnov in sploh kvadra v dolžini 6 km od Bohinjskega jezera do predora.
Najpreje je poklical podjetnik voznike iz Poljske. Prišli so z lepimi močnimi konji ter uspešno razvažali materijal do predora. Toda ob zimskem času je bilo dovažanje spojeno z raznimi neprilikami, deloma pa tudi prekasno in prej drago. Tudi domači vozniki so takrat pridno služili z vožnjo od kamnoloma. Podjetnik pa je sklenil napraviti stransko zasilno železniško progo čez polje inu travnike, premostivši parkrat Savico (Savo) do kamnoloma.
Podjetnik je naprosil župnika, naj izposluje pri občinskem odboru v ta namen postavno dovoljenje, da ne bo treba prisilne začasne razlastitve. V ta namen je hotel odškodovati lastnike za čas, dokler se gradi predor z 20.000 K, da bi mogel z delom takoj pričeti.
Toda odborniki so pri seji svojeglavno ugovarjali trdeč, da mora tudi o tej zasilni progi sklepati državni zbor. Pomagala ni nobena še tako prepričevalna beseda in predlog je bil odklonjen. Izvršila se je torej sodnijska eksproprijacija za dobo gradnje železnice in posestniki so morali mirno gledali kako so delavci kopali na njih parcelah, ter pokladali trame za zasilno dovozno železnico. Odškodnine pa so dobili po razsodbi sodišča le nekaj prav malega. Ceconi pa je dovršil železniški tir in mala lokomotiva je dovaževala po tri do petnajst vozov večkrat na dan, kvadrov iz kamnoloma od Svetega Janeza do predora.
Sedaj šele so se svojeglavemu oči odprle in so obžalovali, zakaj niso župnika ubogali. Odslej so bili pri sejah molčeči. Skoraj po dovršitvi vsakega obokovanega oddelka smo praznovali večje slavje. Najveličastnejša pa je bila slavnost ob priliki prebitja predora, ko je namreč padla zadnja stena, ki je ločila takrat Kranjsko od Goriške. Zunaj pred predorom na Bohinjski Bistrici je bil postavljen okrašen oltar. Tam je službo božjo opravil domači župnik, domači pevci pa so prepevali med mašo slovenske pesmi, da je odmevalo od bližnjih gora; vojaška godba pa je svirala nabožne pesmi. V bližini na posebni ozaljšani verandi so prisostvovali sveti maši višji dunajski in domači dostojanstveniki. Takoj po cerkvenem opravilu smo se odpeljali na posebnih vozičkih, prejemši bele platnene sukne in klobuke do sredine predora. Tam je takratni cesarski namestnik pritisnil na električni tok, silno je zabučalo in padla jo zadnja stena med Kranjsko in Goriško. Hitro so delavci odstranili kavlje, zvezali progo in peljali smo se brezhibno do Podbrda. Tam je čakalo dobro slovensko ljudstvo in nas takrat vzradoščeno pozdravljalo.
Kedo se ne spominja znamenitega Alberskega predora. Dovršil ga je Ceconi pol leta preje, kakor je imel z državo pogodbo. Seveda je zaslužil s tem hitrim izvrševanjem dela nele mnogo novcev, ampak si tudi pridobil veljavo in vpliv. Ceconi se je usposobil od navadnega delavca s svojim bistrim umom do svetovnega podjetnika. Kot sin preprostih staršev v Pijelungo, se je začel učiti zidarstva. Kot zidarski pomočnik si je najel privatnega učitelja, ki ga je učil potrebnega risbarstva, računstva, sploh vsega potrebnega za to obrt. Plačeval ga je z zaslužkom svojih rok. Tako je postal kmalu zidarski mojster, začel prevzemati manjša dela na progi, potem manjše predore in slednjič se je tako izuril, da je prevzemal največja dela po raznih državah. Sam je dobro zaslužil, zato pa je tudi dobro plačal uredništvo, posebno pa delavce. Najbolj je cenil minerje, rekši, to so podzemeljski krti, če ti rijejo z delom pridno dalje, imamo za njimi dela vsi drugi dovolj. In res, saj jo od teh prvih vse odvisno. Najbolj jih je cenil, pa tudi najbolje plačeval takrat v cekinih. Minerji so bili ondi res največji gospodje. Največ so zaslužili. Živeli pa dobro. Ni čuda! Saj so tudi največ trpeli in bili pri truda polnem delu v vedni nevarnosti za življenje. V zaduhlih rovih, napolnjenimi s strupenim dimom, velikokrat do kolen v vodi. Potrebna jo bila boljša hrana in pijača: no pa so si jo tudi privoščili. Prav so imeli! S temi je Ceconi najrajši, skoraj kolegijalno občeval.
Podjetnik Ceconi je bil vesten. Redno vsak dan ob 3 zjutraj jo je mahal v minerski modri obleki z visokimi škornjami, v levi držeči minersko leščerbo, v ustih vržinko, v predor. Lazil je od skupine do skupine, ter delo nadzoroval z orlovskim očesom, večkrat skrit za kakim stebrom!! je opazoval, če se delo vrši po njegovih navodilih, ja strog je bil, če je zalotil kakega delavca, najsi je (bil katerikoli, da je napravil kaj napačnega; takoj ga je poklical ob določeni uri k sebi in ga izplačal, ter zapisal v črno knjigo. Ta odslovljenec ni dobil pri njem nikoli več dela. Posebno je častil sveto Barbaro, zaščitnico minerjev. Zanj je bil god Svete Barbare največji praznik! Ta dan je vse delo, razen onih, ki so v predoru merili in kontrolirali, v predoru počivalo. Ob 10 uri je bila Sveta maša. K sveti maši so bili povabljeni vsi: uredništvo in delavstvo. Na čelu je korakal sam podjetnik Ceconi. Za njim uradništvo ter delavstvo z zastavo Svete Barbare. Po sveti maši pa je v Grand Hotelu Triglav na svoj račun pogostil vse. Da jih je pri slavlju še bolj vzradoslil, jo piskal na makedonsko piščalko, tako da so se vsi kar sami od sebe začeli vrteti v široki dvorani v njegovo veselje. To se je ljubeznivo smejal. Sam se je par krat zavrtel z ženo kakega pridnega delavca. Tako jih je znal ljudi privezali. Z delavci je bil vedno prijazen in pravičen, če so bili pridni in vestni. Seveda je tudi ostro nastopil, če je opazil kake nedostatke. Plačeval je redno večinoma na 14 dni, vse v zlatu.
Takrat je bilo največ denarja v Bohinju. Žal, da nismo znali ceniti vrednosti zlata. Večinoma smo ga raje zamenjavali s papirnatim denarjem. Makedonci, katerih je bilo veliko pri delu zaposlenih, so se odlikovali s svojo varčnostjo in navadno nosili svoj zaslužek v zlatu v taški okoli vratu. Denarja Makedonec ni zaupal nobenemu. Ceniti so ga znali bolj ko vsi drugi. Kadar so nabrali precejšnje vsote, so poslali enega izmed svojih tovarišev domov z denarjem, da je dotičnik razdelil posameznim družinam prihranek gospodarja.
Delavci so bili od raznih krajev in raznih narodnosti: Makedonci, Črnogorci, Tirolci, Nemci, Italijani poleg domačinov. Ni čuda, da se je v tem babilonu narodnosti marsikaj zgodilo, kar ni bilo prav zlasti ob nedeljah, seveda v pijanosti. Posebno sovraštvo se je ondi kazalo med Hrvati in Italijani. Med temi je bilo največ pretepov. Zgodilo se je večkrat, da je moral po končani bitki župnik k ranjenemu pretepaču kar na licu mesta v kantino ali gostilno. Tam ga je duhovnik mazilil s svetm oljem, zdravnik obvezoval rane ali mu uravnaval čreva, žandarji pa so pretepače uklepali z verigami. Žensko pa so jokale in vpile. Vedno variete! Delavcem jo bila zgrajena bolnišnica na državne stroške, za nalezljive bolezni še posebna na samotnem kraju na občinskem pašniku (Špital, danes Vackova ulica 3). Imeli smo tri zdravnike: dr. Jurčef - Tržačan, dr. Marotti iz Italije in domačin, še sedaj na Bistrici bivajoči okrožni zdravnik dr. Vacek. Zadnji je lečil le domačine.
Duhovno pastirstvo pa je izvrševal takratni domači župnik. Zanj je bilo tako vrvenje ljudstva z vsemi posebnostmi in sitnostmi pravi užitek. Vedno kaj novega. Z dovoljenjem kneza škofovskega ordinariata je smel sprejemati na smrtni postelji bolnih pravoslavne vere v katoliško vero in jim podeljevati svete zakramente. Bolnikom so stregle usmiljene sestre iz Bolonije. Bilo jih je pet. Župnik je takoj pri pričetku zgradbe spoznal potrebo znanja italijanskega jezika. Lotil se je učenja in kmalu se je toliko privadil, posebno še s konverzacijo, da jo mogel deliti bolnikom svete zakramente in kot duhovni voditelj usmiljenih sestra imeti potrebne govore par krat v tednu, posebno ob nedeljah in praznikih. In kako so bile te blage duše hvaležne. Največ delavskih družin z ženami in otroki je bilo iz Italije. Naravno torej tudi, da je bilo največ laških otrok. Letali so po Bistrici brez nadzorstva. Oče, delavec v predoru, mati doma pri kuhi. Župniku se je deca smilila, zato je sporočil staršem, naj pripeljejo za šolo doraslo deco v župnišče. V posebni sobi, kjer se je vršilo velikonočno izpraševanje, smo postavili šolsko tablo, stole in pričeli pouk: brati, pisati in krščanski nauk v italijanščini se učiti. To je bilo zopet veselje. S kakim zadovoljstvom so redno prihajali ti otroci in se drenjali ter vpili: Signor paroeho! Bilo jo lepo ostali so le spomini na to zasilno laško šolo. Dušno pastirstvo ni bilo lahko, toda interesantno. V tem ljudskem in narodnem babilonu je pač živelo veliko število družin v divjih zakonih.
Več v knjigi Ervina Sorča: Skrivnosti Bohinjskega predora
Kletev in molitev v medlem soju preprostih rudarskih svetilk. Prah in zatohlost, plini, blato, žilava telesa, oblita s potoki znoja ali slapovi ledenomrzle vode. V objemu neskončne teme in tesnobe rovov, niso klonili pred strahotnimi silami narave, tudi za ceno svojih življenj ne, ki jih je zahrbtno kosila smrt, globoko v temih rovih. »Skozi« (durch), je bil moto rudarjev. Meter za metrom so v skoraj nemogočih delovnih razmerah vztrajno dolbli v goro, ter pletli vsak svojo, bržkone grenko in žalostno življensko zgodbo.
Zaman se je truditi in naprezati domišlijo, da bi vsaj delno pričarali občutek sreče, zadovoljstva, ponosa, ki vrtalce in graditelje predorov prevzame takrat, ko se svedri zavrtijo v prazno. Takrat, ko se po poslednji detonaciji zaradi nenadnega prepiha z nasprotne strani prah in plini hitreje razkadijo. Takrat, ko pred minerji zazija praznina, kmalu zatem pa se iz nje izluščijo postave njihovih kolegov z nasprotne strani. Prisrčni stiski žuljavih rok, objemi zaprašenih, od vode in znoja premočenih, zgaranih teles. Občutki sreče, zmagoslavja, hvaležnosti - preboj predora.
Časnik Slovenec, 30. januar 1932 - duhovnik Janez Piber o izgradnji Bohinjskega predora v letih 1902 do 1904 - (se nadaljuje)
Janez Pikon